Preobrazba

Restavracija in bar Atelje
Nazorjeva 2, Ljubljana
Tel.: 01 308 19 07
V Ateljeju lahko preizkušate srečo od ponedeljka do petka od 12. do 22. ure ter ob sobotah od 18. do 22. ure.

Ambient:
trendovski retro urban-trashy chic v prvem prostoru; separejem in notranji jedilnici se niso toliko posvečali

Napitki:
vinska karta je super (a je ne znajo prodajati), pregledna, z zelo zelo sprejemljivimi maržami in neverjetnimi arhivskimi flašami za 17 evrov (?!)

Dostopnost:
od parkirišča do Nazorjeve bo treba peš; gibalno ovirani se bodo morali prebiti še čez malo dvignjen prag

Fino:
nadarjen glavni kuhar
vinska karta

Ne tako fino:
pri osnovah šepajoča strežba drugorazredna obravnava kosil

Kosilo s tremi rihtami stane 22 evrov; sicer pa – so, če so – degustacijski meniji od 40 za štiri do 85 za devet hodov, posamične jedi pa od 8 do 23 evrov.

»Smrekarjev hram je hin-ko-smrekar, Atelje pa zdrav-ko-dren!« je ob vzhičenih piarovskih reportažah po preureditvi in preimenovanju hotelu Union pripadajoče restavracije kislo in ne preveč posrečeno poduhovičil vodja Konzumovega referata za ohranjanje zgodovinskega spomina. Nato se je zavoljo prejudicirajoče navezanosti na Smrekarjeve karikature samoizločil iz procesa evalvacije ljubljanske novitete.

Smo se pa preostali v Atelje odpravili z velikimi pričakovanji – kuhinjo so zaupali šefu mlajše generacije, ki naj bi s kuharijo, sledečo aktualnim japonsko-skandinavskim smernicam (fermenti, dimljenje, alge, nenavadne sestavine), trendsettal prestolnico. V do rdečih opek olupljenem prostoru, ki je bil za časa kosila sredi tedna presenetljivo prazen, nas je na steni pričakal plakat z zapisano tedensko ponudbo precej nepretencioznih petih jedi (dve juhi, dve glavni, sladica) s tudi za ljubljanske razmere kar dobro zašpičeno ceno 22 evrov za tri hode. No, nadejali smo se še obširnejšega jedilnega lista z vsemi onimi fermenti, dimi, algami in jelenovimi srci. Pa ga nismo dočakali – ker naj bi ravno na ta dan ob 15. uri zamenjali karto. Škoda. Še bolj škoda je, da nismo dočakali še marsičesa drugega – nobenega od obeh natakarjev ni zanimalo, ali bi mogoče po aperitivu kdo spil še kakšen kozarec vode. Ali vina. Kaj šele, da bi kdo opazil, da sem potem oni naprošeni kozarec vina tudi izpraznil. Je pa res, da jim je vmes uspelo v kuhinji najti z ostružki dimljenega sušenega jelenovega srca potresen ragu iz jelenjih jeter z močnikom iz domače kisle smetane, ki je bil res krasen – z bogato kislino smetane zbalansirana slanost, močan, umamijast; mladi šef torej zna. Če hoče. Ali pa če mu pustijo, kdo bi vedel. Ko smo namreč že srebali kavo po sladici – bila je to čisto fletna z bučo polnjena krostata s sladoledom iz pečenih jabolk, hruškovim gelom in v krhkotino predelanim medom – se je nenadoma izkazalo, da bi pa vendarle lahko poskusili vse one super reči z jedilnega lista.

Mogoče zato, ker je bila tedenska ponudba kosil daleč pod pričakovanji: bistra piščančja juha z limonovo travo in limetinimi listi je bila res bistra in zelo okusna, a v njej so plavali skoraj surovi široki rezanci in kosi jušne zelenjave. Relativno klasičen kombo spirirane rdeče pese s kozjim sirom in bučnimi semeni je bil čisto fleten, a daleč od kakega presežka. Hrustljavo zapečenega fileja postrvi smo bili veseli, vendar je bil položen na amatersko razkuhano ajdovo kašo z jabolki, vzporednega mesnega krožnika pa res nisem razumel: čemu piščančji file postaviti na omleto? Paleo fora? In ali je bila omleta namenoma na sredi še surova? Zakaj poširati piščančji file s kožo vred, če pa ta postane neugledno zdrizasta? Plus šampinjoni v smetanovi omaki. In natrgan peteršilj kot dekoracija? Resno?

Če so se v Ateljeju odločili, da bodo ambiciozno furali močno avtorsko zgodbo za zahtevnejše jedce, potem naj jo furajo dosledno – tudi pri kosilih in zlasti pri strežbi. Predvsem pa naj se raje kot s sabo ukvarjajo z gosti.