Privatizacija duševnega zdravja

Avtorici prispevka kaže čestitati, ker ji je uspelo razburkati kalno in usmrajeno vodo področja (duševnega) zdravja. Pri tem ne trdim, da je vsebina povsem korektna in ustrezna. Predvsem pogrešam natančno razmejitev med specializacijo iz psihiatrije, specializacijo iz klinične psihologije in specializacijo iz psihoterapije.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Avtorici prispevka kaže čestitati, ker ji je uspelo razburkati kalno in usmrajeno vodo področja (duševnega) zdravja. Pri tem ne trdim, da je vsebina povsem korektna in ustrezna. Predvsem pogrešam natančno razmejitev med specializacijo iz psihiatrije, specializacijo iz klinične psihologije in specializacijo iz psihoterapije.

Psihoterapija kot pojem izvira iz poznih osemdesetih let devetnajstega stoletja. Pojavi se v Liebault Bernheimovi šoli sugestivne terapije in je temu primerno tudi definirana kot zdravilstvo in psihoterapevt kot zdravilec.

Ni slučajno, da je ministrstvo za zdravje sklenilo zakonsko urediti področje psihoterapije prav v času, ko si je prim. dr. Remškar krčevito prizadeval razmejiti zdravilstvo od zdravstva in je kot moderator imenovane delovne skupine za pripravo podlag za zakon o psihoterapiji vodil tudi to skupino. Dobro je vedel, v katerem grmu tiči zajec. Zakon bi razmejil tudi profesionalno psihoterapijo od zdravilstva na tem področju. Seveda ne bi izključeval vsakogar, ki se je usposabljal na področju posameznega pristopa in se identificira s certifikatom svoje šole, vendar pa bi postavil ločnico do poplave New Age »terapij«.

Prispevek Urše Marn in predvsem odzivi nanj kažejo, da mnogi (predvsem tisti, ki nočejo slišati za redefinirano profesionalno psihoterapijo) še danes jezdijo na valovih Liebault Bernheimove definicije psihoterapije. Pri tem ne izključujem niti specialistov psihiatrije in klinične psihologije, ki se niso podali v subspecialistično polje izobraževanja in usposabljanja iz psihoterapije. Nasprotno, njihovo nasprotovanje profesionalni psihoterapiji kot avtonomni, znanstveno utemeljeni specialistični praksi ima toliko večjo moč, ker jih po logični napaki sklepanja imamo za kompetentne na tem področju.

Ko sem gledal posnetek debate na Odboru za zdravje, sem opazil, da se gosti (prisotni »psihoterapevti«) predstavljajo z raznimi statusnimi nazivi – direktor, docent ali profesor … Niti eden ni predstavil svojih strokovnih kompetenc na področju psihoterapije. To me spominja na vehementne proteste ob delu skupine za pripravo zakona o psihoterapiji, da mora materiale preverjati »strokovna javnost«. Katera, lepo vas prosim, če psihoterapija in psihoterapevt še nista definirana? Ko sem najglasnejšo povprašal, kaj je po poklicu, je odgovorila: »Socialna delavka.« Enako zavajajoča je predstavitev prof. dr. Metke Kuhar, ki sicer »lucidno« piše o psihoterapiji (čeprav ponuja za zgled regulativo v Avstriji, za katero Nemci in British Council in Standing Commitee of Psychotherapy pri EFPA nočejo niti slišati). Akademski naziv naj bi nas prepričal o kompetentnosti na področju psihoterapije. Vendar pa danes lahko pogledamo na spletu, za katero področje je habilitirana, kaj ponuja v praksi in na Cobiss, koliko ima objavljenih del s področja psihoterapije! Jaz lahko lucidno pišem o zdravstvu in raziskujem na tem področju, vendar zato še nisem zdravnik!

Področje preprosto ne bo urejeno, dokler ne bo psihoterapija kot znanost in stroka ter psihoterapevt kot poklic zakonsko urejena, na tej podlagi organizirana zbornica, ki bo ocenila kompetence posameznika, podeljevala in podaljševala licence, javnosti pa predstavila register licenciranih psihoterapevtov.

Mislil sem, da se ne bom več oglašal v javnosti na tematiko psihoterapije (ki je v vseh evropskih državah definirana kot specializacija v zdravstvu), saj sem po objavi knjige Skupinska psihoterapija: od mitologije do teorije (2008), še bolj pa druge – Skupinska psihoterapija: od teorije do znanosti, imel občutek, da pišem v deželi nepismenih in govorim v deželi gluhih. Najbrž bo isto usodo doživel tudi ta prispevek.

Dolgujem še svojo predstavitev: redni profesor klinične psihologije, specialist klinične psihologije, psihoterapevt s certifikatom Združenja psihoterapevtov Slovenije in evropsko licenco psihoterapevta pri Evropski federaciji združenj psihologov, Skupinski analitik s certifikatom zagrebškega inštituta in diplomo londonskega inštituta za skupinsko analizo, predvsem pa aktiven v klinični praksi od leta 1968. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.