Tukaj se (spet) govori samo nemško

Na avstrijskem Koroškem nov pritisk na Slovence

V zadnjih letih, po odhodu ksenofobnega Jörga Haiderja, se je zdelo, da je avstrijska Koroška vendarle stopila na pravo pot za pomiritev napetosti med nemško govorečo večino in slovensko manjšino. Z izvolitvijo novega predsednika Aleksandra Van der Bellna, liberalca iz vrst Zelenih, ki se je v inavguracijskem govoru konec januarja zavezal »biti predsednik vseh v Avstriji živečih ljudi«, se je upanje še okrepilo. Toda ko je Van der Bellen minuli torek v Bruslju evropske poslance opozarjal na posledice naraščanja nacionalizma in populizma, zavedajoč se, da »nobene težave ni mogoče rešiti s kršitvijo dostojanstva ljudi, zavračanjem vsega, kar je drugačno, omejevanjem temeljnih pravic in oblikovanjem novih zidov in krepitvijo nacionalizma,« so se Slovenci na Koroškem spet znašli v primežu nazadnjaških sil.

Tokrat za udarec po slovenski manjšini niso krivi (le) koroški svobodnjaki, temveč vse največje politične stranke (SPÖ, ÖVP in FPÖ), ki bi rade še z novo deželno ustavo zanikale avtohtonost slovenstva onkraj Karavank. Sprva se je sicer zdelo, da bodo vladajoče stranke na Koroškem z omembo slovenske narodne skupnosti v 7. členu deželne ustave pomirile Slovence na Koroškem, saj bi bili v tej listini omenjeni prvič, vendar jih je, kot že večkrat, pričakalo neprijetno presenečenje.

Val ogorčenja med Slovenci je spodbudil predlog spremembe 5. člena deželne ustave, da je deželni jezik (samo) nemščina. Predlog se glasi: »Nemški jezik je deželni jezik, pa tudi jezik zakonodaje in – ne glede na pravice, ki jih ima manjšina na podlagi zveznega zakona – izvršni jezik v zvezni deželi Koroški.« Dopolnilo je zahtevala Ljudska stranka, njen predsednik Christian Banger, deželni svetnik in deželni minister, pa je na Facebooku ponosno objavil, da je »nemščina tisti deželni jezik, ki je prvič zasidran v ustavi«.

Slovenci na avstrijskem Koroškem so ogorčeni in užaljeni, vendar še zdaleč ne presenečeni. Ne strinjajo se s tezo zagovornikov spremembe, da slovenščino že varuje 8. člen zveznega ustavnega zakona. Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), je v čustvenem odzivu opozoril, da je bila »slovenščina uradni jezik celo v avstro-ogrski monarhiji, do leta 1918 je bila uradni jezik in drugi jezik dežele. Zdaj pa bo to nemščina. To je popolnoma nesprejemljivo.« Ogorčeni so tudi koroški dijaki in študenti, ki so se zbrali pred poslopjem deželne vlade. »Spremembe odklanjamo in zahtevamo, da se ali nemščina črta ali pa se zakon oplemeniti tako, da je vključena slovenščina na dvojezičnem območju.«

Slovenci v Avstriji so razočarani, jezni in nebogljeni. Uradna politika pa, kot navadno, molči. S slovenskega zunanjega ministrstva so poslali le skopo obvestilo, da pozorno spremljajo dogodke v zvezi s tem. Zato pa v Združeni levici zahtevajo notifikacijo nasledstva po avstrijski državni pogodbi iz leta 1955, ki v 7. členu določa kulturne, jezikovne in politične pravice slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji.

Še danes namreč ni jasno, zakaj ob osamosvajanju Lojze Peterle, ki je bil predsednik izvršnega sveta, in Dimitrij Rupel, takratni zunanji minister, nista predložila ADP v notifikacijo. In zakaj so s tem dejanjem odlašale vse kasnejše vlade. Ivo Vajgl, evropski poslanec, nekdanji zunanji minister in veleposlanik RS v Avstriji, je v pogovoru za RTV Slovenija, dejal, da je bila zadržanost prva leta po osamosvojitvi zaradi podpore Avstrije Sloveniji, deloma razumljiva, danes, »ko se članice EU sklicujemo na iste vrednote in iste cilje v notranji in zunanji politiki, pa bi se morala tudi Avstrija navsezadnje soočiti s svojo zgodovino … in priznati Sloveniji pravico do nasledstva (ADP),« da bi lahko mednarodnopravno varovala svojo manjšino.