Tzvetan Todorov (1939–2017)

Tzvetan Todorov, bolgarsko-francoski zgodovinar, filozof, literarni teoretik, sociolog in esejist, se v raziskovalnem delu ni podrejal disciplinam, ki so se uveljavile s »kategorizacijo« družboslovnih ved v 20. stoletju. Proučeval je široko paleto družbenih pojavov, v literarni znanosti se je uveljavil z analizo fantastičnega romana, proučeval je kolonializem in »osvajanje« Amerike v času konkvistadorjev, pa tudi grozote nacističnih koncentracijskih taborišč, krč demokratičnega življenja v zahodnem svetu in usodo projekta evropskega združevanja.

Vse to je interdisciplinarno in samosvoje razčlenjeval na podlagi paradigme »očetov« razsvetljenstva, ki so si še »drznili« misliti družbene pojave v vsej njihovi soodvisnosti in povezanosti – z namenom razumevanja vzvodov delovanja družbe, da bi jo lahko v procesu »razsvetljevanja« nedoletnih, če si sposodimo Kantov izraz, izboljšali v skladu z imperativom razuma. S to maksimo je Tzvetan Todorov zadnja leta življenja vodil sloviti CNRS (Centre national de la recherche scientifique), enega najpomembnejših centrov za družboslovne raziskave v Franciji.

Mlademu intelektualcu, ki se je leta 1963 z diplomo iz filologije preselil iz Bolgarije v Francijo, so bile še posebej blizu razsvetljenske ideje o »univerzalnosti, strpnosti do drugačnih, priznavanju pravic posamezniku«, česar v domovini, tedaj prežeti z ideologijo in prakso trdega komunizma, ni mogel zaslediti. Tudi zato je kasneje poudarjal, da mora biti »človek, ne pa komunizem, demokracija ali revolucija, osrednji cilj človeškega obstoja«. Gre tudi za temeljno sporočilo njegove knjige Totalitarna izkušnja, ki je v slovenskem prevodu izšla leta 2012, ob njegovem gostovanju v Mariboru v sklopu projekta Evropska prestolnica kulture. Je kritična refleksija sistema, v katerem je preživel mladostna leta, predvsem pa opozorilo na nevarnost nove oblike totalitarizma – neoliberalizma. Todorov je videl vzporednico med realsocialističnimi totalitarizmi in neoliberalizmom, ki so ga v »chicaški šoli« zasnovali na zlorabi klasične liberalne misli in iz »konteksta idej, ki sta ga ustvarila oktobrska revolucija v Rusiji in vzpon nacizma v Nemčiji«.

»Skozi prijateljstvo lahko človek izraža tisto najboljše, kar je v njem. To je temelj vse morale in dvigovanja človeka.« – Tzvetan Todorov

Vse življenje se je s stališča intelektualca upiral monizmu – ideologiji, značilni za vse totalitarne sisteme, saj kompleksnost sveta zoži na eno samo razsežnost in trdi, da ga žene ena sama sila. »Dobra politika manj poudarja doktrino in bolj prakso; ves čas je treba iskati pravo omejevanje ene moči z drugo in dosegati ravnovesje med njima,« je trdil. Tudi zato je poudarjal prepletenost razsvetljenstva in verskega, kulturnega, ideološkega ter mišljenjskega pluralizma v Evropski uniji. Po njegovem se je tisto, kar je v Evropi najboljše, razvilo na podlagi – podobno tezo zagovarja tudi Habermas – ustvarjalnega uničenja sedanjosti, torej z odpravo njenih notranjih antagonizmov. Po njegovem »brez razsvetljenstva ne bi bilo Evrope in razsvetljenstva ne brez Evrope«.

V Parizu se je najprej uveljavljal s prevodi del ruskih formalistov, pripadnikov gibanja iz prvih desetletij 20. stoletja, ki velja za predhodnika strukturalizma, znanstvene smeri, osredotočene na sistematično proučevanje povezovanja različnih elementov v nekem družbenem pojavu. Pod vplivom strukturalistov Clauda Lévi-Straussa in Rolanda Barthesa, svojega mentorja na doktorskem študiju, je razvil prelomno analizo fantastičnega romana, vplivno v literarni znanosti, sociologiji in antropologiji. »V nekem trenutku (pa) sem postal prepričan, da se v polju humanistike, zgodovine in sociologije naše najboljše zmožnosti razvijejo, če se ukvarjamo s temami, s katerimi imamo tudi notranje izkustvo,« je pred dvema letoma v Mariboru pojasnil svojo odločitev za preusmeritev od čiste znanosti k družbenemu angažmaju. Z izredno tankočutnostjo je v svojih delih analiziral ravnanje ljudi, ki so pretrpeli veliko gorja, a vendar ohranjali človeškost in nesebično tovarištvo, kajti skozi prijateljstvo »lahko človek izraža tisto najboljše, kar je v njem. S prijateljstvom dajemo prednost drugemu in ne sebi, lahko celo žrtvujemo svoj mir, svoje težave in svoje življenje, da zavarujemo koga drugega. To je temelj vse morale in dvigovanja človeka,« je leta 2012 dejal v pogovoru za Mladino.

Verjel je v primarno človeško moralo, vendar bil skeptičen do koncepta dobrega. Namesto dobrote per se je zagovarjal preprosto prijaznost. V pogovoru za časnik Le Monde pa je navedel sovjetskega romanopisca Vasilija Grossmana, avtorja vojne sage Življenje in usoda, ki je opozoril tudi, »da večina zla prihaja od tistih, ki skušajo drugemu delati dobro«.