Privatizacija duševnega zdravja

Kot klinična psihologinja s 35 leti delovnih izkušenj v zdravstvu sem se razveselila objave članka Privatizacija duševnega zdravja, saj se o naši stroki v medijih govori izjemno redko. Deloma je za to gotovo kriva skromnost kolegic in kolegov, deloma pa naša preobremenjenost: članek lepo razkriva obseg pomanjkanja našega kadra. Klinična psihologija je v svetu priznana samostojna stroka. V Sloveniji izobraževanje v obliki specializacije iz klinične psihologije poteka že desetletja. Kot stroka, bogata z znanjem s področja duševnega zdravja, ki je spodbudila ustanavljanje svetovalnic za otroke in mladino, soustanavljala centre za duševno zdravje, skrbela tako za zdravo populacijo v smislu preventive, tako tudi za ljudi z duševnimi motnjami preko diagnostičnih postopkov in kurativno z rehabilitacijo, kliničnopsihološkim svetovanjem, rehabilitacijo na področju nevropsihologije, se ukvarja z raziskovanjem in seveda tudi s psihoterapijo. Psihoterapija je pomemben del zdravljenja oseb z različnimi oblikami duševnih motenj in specialisti klinične psihologije so kot zdravstveni delavci obvezani in večinoma tudi educirani za tovrstno dejavnost – obnovljena specializacija zahteva zaključeno izobraževanje do supervizijskega nivoja iz ene od psihoterapevtskih modalitet, ki so se do sedaj v zdravstvu pokazale kot najbolj učinkovite in jih večina svetovnih zavarovalnic kot učinkovite tudi financira (vedenjsko kognitivne, dinamske, analitične in sistemske družinske terapije). Ne nazadnje je bil Leopold Bregant, ki je iz Nemčije v naše zdravstvo prinesel psihoterapijo, po poklicu klinični psiholog (po tem, ko je končal pravo in psihologijo). Bil je prvi učitelj psihoterapije kliničnim psihologom in psihiatrom, ki so delovali znotraj zdravstva in se združevali v Sekciji za psihoterapijo pri Zdravniškem društvu Slovenije. Ta sekcija je bila zibelka in inkubator nastajanja psihoterapevtov in novih psihoterapevtskih smeri. Spodbujala je tudi vključevanje v izobraževanje iz psihoterapije drugih poklicev (pedagogi, socialni delavci …), ki so znotraj zdravstva bili v kontaktu s pacienti.

Tudi sama sem naziv psihoterapevt pridobila v zdravstvu. K izobraževanju, ki zahteva teoretično znanje, osebno psihoterapevtsko izkušnjo in psihoterapevtsko delo pod supervizijo, smo pristopili z enotnim motivom: da pacientom, ki so iskali pomoč, le to ponudimo v kvalitetnejši obliki: in to znotraj zdravstva (»brezplačno« - na napotnico po opravljenih vseh drugih obveznostih: oddelčne obveznosti, diagnostična kliničnopsihološka ambulanta ipd., z vlaganjem prostega časa v izobraževanje, z vloženimi visokimi lastnimi finančnimi sredstvi, z vedenjem, da se ta ne bodo nikoli povrnila, saj nam v zdravstvu za dodatna znanja iz psihoterapije in storitve ne priznajo večjih obremenitev, ne dodatnih znanj. Nagrada za vso vloženo delo je bil angažma z bolniki za njihovo boljše počutje. Ni bilo danes pogostega in marsikdaj edinega motiva po dodatnem zaslužku. Ne vidim razloga, da bi nekdo, ki je uspešen v svojem poklicu, na hitro končal neki tečaj, ki je v bistvu namenjen že izurjenim terapevtom, in bi to edino tehniko, ki jo »obvlada«, prodajal kot čudežno zdravilo za duševno težavo. Prazna samozavest slabo izobraženih, celo površno informiranih oseb, brez ustreznih izkušenj z ljudmi z duševnimi motnjami je še večja grožnja duševnemu zdravju (in denarnici) kot duševna motnja sama. Ne nasprotujem možnosti, da ljudje, oblikovani odrasli, s poklicem, ki skrbijo zase in svoje življenje in niso finančno odvisni od staršev, partnerjev ipd., so osebnostno zreli in tako tudi ocenjeni s strani izkušenih bodočih kolegov, ki že imajo izkušnje dela z ljudmi, nadgrajujejo svoje znanje v smeri psihoterapije. Sem pa za jasno določanje kompetenc in odgovornosti, in sem vsekakor proti vstopu v izobraževanje tako mladostnikom, ki niso dosegli stopnje zrelosti in samostojnosti, saj so psihološko, ekonomsko in socialno odvisni od svojih staršev, kot tudi odraslim, ki želijo spremeniti poklic le zaradi nezadovoljstva s samim seboj, oziroma, želijo dodaten zaslužek zaradi aktualne povečane možnosti, ki jo sproža reklama, moda ali resnična potreba po psihoterapevtskih storitvah.

Reakcija na članek, ki niti ne govori le o psihoterapiji, temveč o etablirani stroki, daje vtis, da gre za zanikanje realnosti: z duševnim zdravjem se lahko ukvarja vsakdo. Zadošča, da je dovolj agresiven, opremljen z manj znanja s tega področja, a iz istega razloga z večjo samozavestjo, ki mu omogoča obljubljanje nerealnih, a mamljivih rezultatov zdravljenja, pa se lahko postavlja pred stroko in vseživljenjsko učenje, izkušnje … Četudi niti na lepotni poseg ne bi šli v sosedovo garažo, se skoraj zdi sprejemljiva psihoterapija s strani kogarkoli in si ta celo lahko privošči kritiko priznane stroke, kot je klinična psihologija.

Res je, po pravilih ZZZS psihoterapevtske storitve v zdravstvu lahko obračunavajo le psihiatri in klinični psihologi, četudi niso dodatno izobraženi iz področja psihoterapije, kar tudi ni prav, ne glede pacientov in ne glede na kolege z opravljenimi urami učenja in dela, ki pokriva eno zahtevno specializacijo. No, danes je zelo težko najti kliničnega psihologa specialista, ki ne bi končal tudi te dodatne izobrazbe. Tudi veliko psihiatrov je dodatno izobraženih iz ene od modalitet psihoterapije, problem pa je, da zdravstvene ustanove, zaradi podcenjene vrednosti psihoterapije, le to celo prepovedujejo ali vsaj ne spodbujajo v svoji ambulantni dejavnosti. Tisti, ki bi želel delati le psihoterapijo kot zdravstveno storitev, pa nikoli ne bi mogel doseči kriterijev zavarovalnice in bi kljub osem urnemu delu skozi celo leto utonil v izgubo. To je eden od razlogov, da v zdravstvenih ustanovah ni dovolj terminov za opravljanje psihoterapije.

Ko smo vstopili v (primitivno obliko) demokracije, in je duševno zdravje nenadoma postalo tržna niša, so se ga najbolj učinkovito polastili že prej omenjeni, k zaslužku nagnjeni posamezniki s svojimi šolami, ki spodbujajo nedoraslo mladino k trženju »navodil za boljše življenje« in duševno zdravje: »Hitro in poceni; ena seansa za ceno dveh!« (žal je to stavek iz enega od oglasov, ki ponujajo čudeže).