Privatizacija duševnega zdravja

Trenutna razprava o rešitvah pri zagotovitvi kakovostnih psihoterapevtskih uslug v javnem zdravstvu in regulaciji psihoterapevtske dejavnosti je zalo dobrodošla; zato sem bil tudi zelo vesel prispevka na to temo, v katerem je bilo predstavljeno dejstvo, da je klinično psihološko in psihoterapevtsko delo v sistemu javnega zdravstva pomembno, a vse bolj obremenjeno ter da je mest in denarja za specialistično izobraževanje kompetentnih strokovnjakov mnogo premalo. Podatek o razmerju med številom specialistov kliničnih psihologov in psihoterapevtov ter prebivalcev v primerjavi z drugimi državami v EU je dovolj zgovorno.

Zato me je presenetilo, da kdo, ki bere prispevek Privatizacija duševnega zdravja (Mladina 03 2017), iz besed dr. Sane Čoderl Dobnik, specialistke klinične psihologije, pa tudi nekaterih drugih sogovornikov, ne zmore zaznati predvsem skrbi za ljudi v stiski in z duševnimi težavami ter iskrene zaskrbljenosti nad slabo urejenim sistemom psihoterapevtskega dela z najbolj ranljivimi posamezniki. Natanko to se je zgodilo dr. Metki Kuhar v pismih bralcev (Mladina 04 2017), ki je v besedilu prispevka najprej videla vpliv predsodka, nato težnjo po političnem prerivanju in pogled relevantnih akterjev na različne vrste psihoterapij z »nadpozicij«, k sestopu s katerih jih na koncu poziva. Redna profesorica za socialno psihologijo na FDV UL, sicer pa komunikologinja, meni, da je prispevek nič drugega kot lobiranje za klinične psihologe in psihiatre. Sam, nasprotno, berem besedilo predvsem kot skrb za duševno zdravje, še zlasti pa kot skrb za takšno psihoterapevtsko obravnavo posameznikov z duševnimi težavami kot si jo zaslužijo, to pa je strokovna, poglobljena in predvsem kompetentna psihoterapevtska obravnava, ki se je v piljenju teorije skozi različne prakse izkazala kot učinkovita in ki je bila prepoznana kot uspešna s strani relevantnih strokovnih ustanov. Izvajati bi jo morali ustrezni, natančno opredeljeni in kakovostno izobraženi strokovni profili. Predvsem pa se mi zdi, da je prispevek odprl vprašanje neurejene dejavnosti na področju psihoterapije danes v Sloveniji, kjer trenutno razen v javnem zdravstvenem sistemu vlada kaos, od katerega si kdo, ki je zaznal priložnost za zaslužek, precej obeta – kar je mogoče razbrati tudi iz več pisem bralcev, ki so sledila objavi omenjenega prispevka.

Če bi se M. Kuhar pod svoje pismo podpisala kot ena od »izvajalk določenih pristopov«, kot pravi sama, bi polemiziral zlasti z dokazljivostjo dolgoročne uspešnosti blagodejnega zavedanja telesnih senzacij, podpore spontanim gibom, uglašenega terapevtskega dotika ipd. Ker se predstavi kot redna profesorica na Univerzi v Ljubljani, torej univerzitetna predavateljica in raziskovalka, se usmerim predvsem na to, da kot znanstvenica na plečih dveh eminentnih filozofov znanosti Popperja in Kuhna (tudi Russel, Putnam ali Feyerabend bi prišli prav) skuša po eni strani znanstvenost psihoterapevtskih pristopov, ki jih po njenem mnenju dogmatsko zagovarjajo tisti na ‘nadpozicijah’, na vsak način relativizirati, češ vse teorije so nepopolne in kot take so lahko v vsakem trenutku zavržene in po drugi strani trditi, da je v psihoterapevtskem polju na voljo vrsta teorij, ki jih empirično in s kvantitativno metodologijo naravoslovnih ved in akademske psihologije (karkoli je že s tem mišljeno) ni mogoče potrditi. Kot da ne bi vedela, da je empirično raziskovanje živ in dinamičen organizem, ki je ves čas v pogonu (in kjer izjava, da se nečesa pač ne da preveriti, zveni kot slaba srednjeveška šala) in kjer sta v metodologiji empiričnega raziskovanja kvantitativni in kvalitativni pristop tesno prepletena. In naprej: če bi med študijem natančneje prebrala učbenik kolega Miheljaka z naslovom Camera obscura psihologije: konstrukcija in rekonstrukcija teorij v psihologiji, bi spoznala, da je empirično raziskovanje tudi v vedah o človeku in njegovi duševnosti namenjeno temu, da se teze preverjajo, da se pretvarjajo v teorije in da se teorije gradijo in utrjujejo v nomološke mreže le z vnovičnim empiričnim preverjanjem. A zakaj kolegica potrebuje takšno izhodišče? Zato, da lahko uveljavljenim psihoterapevtskim pristopom vzame težo tako, da jim ob bok prilepi desetine psihoterapevtskih pristopov, ki potem zavzamejo enakovreden položaj »s strani establišmenta priznane« psihoterapevtske prakse v skladu z zaključkom: saj je vse relativno, vse na nek način pomaga in nič ni boljše ali slabše od česa drugega … Tako banalne relativizacije temeljev znanosti bi od znanstvenice, profesorice s področja družboslovja, nekoga, ki mu je znanstvena paradigma družboslovja materni jezik in mu hkrati reže kruh, ne bi pričakoval.

Mnenja sem, da je v javnem zdravstvu treba zagotoviti prostor samo za tiste psihoterapevtske pristope, ki so prepoznavni kot strokovni, učinkoviti, uporabni in koristni. Kakovostno, poglobljeno, zrelo in strokovno psihoterapijo lahko izvaja ustrezno dodiplomsko izobražen strokovnjak, torej nekdo z ustreznim poklicem, z nadaljnjo natančno določeno in vodeno podiplomsko psihoterapevtsko izobrazbo, podprto tako v teoretskem polju kot v supervizirani praksi. Menim, da te stopnje zrelosti ter izobrazbene širine ni mogoče pričakovati od maturanta z diplomo iz te ali one psihoterapevtske prakse. Prav tako psihoterapevtske dejavnosti ne bi smeli izvajati neustrezno dodiplomsko izobraženi strokovni profili z dodatnimi neverificiranimi ali kratkotrajnimi psihoterapevtskimi kurzi. Vesel bi bil, če bi razprava o regulaciji psihoterapevtske dejavnosti v Sloveniji določila, da je v psihoterapevtsko edukacijo mogoče vstopiti v podiplomskem organiziranem izobraževanju, kot specializacija ali tretjestopenjski študij. Pri tem bi bilo treba določiti, kateri so tisti magistrski programi, ki dovoljujejo vstop v psihoterapevtsko edukacijo. Kot povsem pravilno tolmači dr. S. Čoderl Dobnik, vse psihoterapije niso enako upravičene in učinkovite, še bolj pa velja, da neka psihoterapija ni enako učinkovita za vsako duševno težavo in pri vsakem človeku v enaki meri. Prepoznati razlike in jih upoštevati, pa je zmožnost dobro usposobljenega, kritičnega, občutljivega in zrelega strokovnjaka s širokim teoretskim znanjem in bogato praktično dejavnostjo. Zato bi morali psihoterapijo obravnavati kot znanstveno disciplino, ki ima svojo teorijo in prakso, ki iz nje izhaja, kot tudi empirično evidenco njene učinkovitosti. Tu je mesto za vprašanja kot, ali bi prepustili projektiranje svoje hiše magistru psihologije, ki se je po diplomi priučil v gradbeništvu ali arhitekturi; ali bi zaupali svojega otroka v predšolsko vzgojo diplomiranemu gozdarju, priučenemu v polju predšolske vzgoje; ali bi zaupali 400 potnikov v letalu pilotu, ki nima ustrezne izobrazbe in zadostnega števila ur letenja v zahtevnih razmerah; ali boste podajanje psiholoških vsebin študentom psihologije zaupali diplomiranemu obramboslovcu; ali bi pri spiralnem zlomu stegnenice tehtali med zdravnikom travmatologom oz. ortopedom ali zdravilcem? In pri psihoterapiji je zelo tanka meja med zdravljenjem in zdravilstvom, kot pravilno ugotavlja kolega Praper v svojem nedavnem odzivu na prispevek o privatizaciji duševnega zdravja. Psihoterapija je lahko drugi poklic, a vendarle poklic, ki je nadaljevanje ustrezne predhodne izobrazbe v prvem poklicu. Ne pozabimo, da je govora o sistemu javnega zdravstva.

Študij prve in druge stopnje psihologije je mogoče zlahka prepoznati kot eno najbolj relevantnih poti za temeljito spoznavanje človekove duševnosti, ki nudi odlične osnove tudi za delo z ljudmi v duševni stiski. Ta znanja se nato poglablja v različnih oblikah klinično psihološkega dela in psihoterapije na vseh treh stopnjah študija. Zakaj skušajo nekateri ustreznost tega študija za dodatno psihoterapevtsko edukacijo relativizirati z diskreditacijo, da gre za »preveč akademski« oziroma »znanstveni« študij? O tem smo v zadnjem času večkrat slišali, nazadnje tudi v parlamentu na seji Odbora za zdravje v razpravi o regulaciji psihoterapevtske dejavnosti. Zdi se, da se izraza »akademsko« ali »znanstveno« uporablja že kot zmerljivko, a je pri strokovnem delu z duševnostjo ločevanje med akademsko in praktično sfero pogubno. Ponudniki študijskih programov in »programov«, ki se bahajo z na videz všečnim dobrikanjem, da namesto »akademskega« ponujajo »življenjsko« in namesto »teorije« »prakso«, ne razumejo, da bi morali za izobraževanje kakovostnega strokovnega profila psihoterapevta besedo »namesto« nadomestiti z »na temelju«. Tako ravnamo v našem študijskem programu psihologije že vrsto let.