Privatizacija duševnega zdravja

Spoštovani, prebrala sem vaš članek Privatizacija duševnega zdravja in ker sem ga ocenila kot zavajajočega in globoko nekorektnega, se želim nanj odzvati. Prepričana sem, da moje pisanje ne bo edini odziv nanj in upam, da boste lahko objavili še en članek, ki bo bolj korektno predstavil situacijo psihoterapije v Sloveniji. Kot veste, so psihoterapija, psihologija (tudi klinična) in psihiatrija različna področja skrbi za človekovo duševno zdravje in je zato popolnoma neprimerno, da psihologi obravnavajo in omalovažujejo psihoterapevtsko stroko. Psihoterapevti v Sloveniji se združujemo v okviru dveh organizacij, ZPS in SKZP, od katerih je slednja članica Evropske zveze za psihoterapijo (EAP) in je posvojila njihov Etični kodeks in visoke strokovne standarde – na ravni teorije, osebne izkušnje in prakse pod supervizijo – za pridobitev diplome oz. naziva psihoterapevt, zato so vaše besede nekorektne. Seznam kvalificiranih psihoterapevtov različnih smeri si človek, ki išče te vrste pomoč, lahko pogleda na SKZP spletni strani pod Register psihoterapevtov.

Ob prebiranju vašega članka me je preletela misel, da je komentiranje kliničnega psihologa o psihoterapiji podobno - če uporabim analogijo iz nevrofiziologije - kot če bi leva možganska hemisfera podcenjujoče komentirala o desni možganski hemisferi: „… ne obvladaš analiziranja duševne motnje, pa tudi predalčkanje in kljukanje simptomov ti ne gre najbolje od rok. Ravno tako si šibka v lociranju in časovnem okvirjanju dogodkov, da ne govorimo o eksplicitni diferenciaciji …“ Kar je seveda neumnost, če se zavedamo, da je naloga desne možganske hemisfere ‘mehkejše’ narave: odgovorna je za odnosno raven in za utelešen občutek jaza, funkcije kot so integriranje, empatija, simbolni pomen in zavedanje konteksta so v njeni domeni.

Zato klinični psiholog, ki je po naravi svoje izobrazbe močen v diagnosticiranju, ne pa v zdravljenju duševne stiske, resnično ne sme omalovaževati dela psihoterapevta. Res mi je žal, da nima zavedanja, da je organizem najbolj optimalen, kadar sta obe hemisferi dobro razviti in kar se da uravnovešeni – in da je iz te perspektive v Sloveniji prostor in potreba za oba strokovna profila na področju duševnega zdravja.

V vašem članku tudi ne drži in je zavajajoče, da so le trije ‘znanstveno dokazani pristopi’ učinkoviti. Obilica raziskav (glej SPR in SEPI) jasno kaže, da sta terapevtova empatična drža in pa življenje samo najpomembnejša faktorja pri spreminjanju duševnega stanja, medtem ko različne tehnike (ki jih različni pristopi prakticirajo na podlagi svoje izbrane metodologije) pripomorejo manj kot 15%. Pomembno je seveda tudi to, da so psihoterapevtske šole priznane od mednarodnih psihoterapevtskih zvez in ne od psiholoških.

Zelo pa se strinjam z besedami vaših govornikov, da je potrebno čimprej zakonsko urediti področje duševnega zdravja v Sloveniji in preprečiti kvazi-strokovnjakom, da bi še naprej delali škodo. Z zakonsko ureditvijo bo zaščitena tako stroka kot človek, ki išče pomoč.

Nikakor pa ne drži, da to področje lahko pokrije klinična psihologija. Takšno razmišljanje je posledica predhodnega avtoritarnega sistema, ki je preprečil naraven razvoj psihoterapevtskih šol, kot se je odvijal od II. svetovne vojne dalje v zahodnem svetu. Ne moremo se vrniti v ‘bolje urejen’ prejšnji sistem, lahko pa poskrbimo, da je dobro urejen sedanji. Vendar se moramo najprej zavedati realnosti sedanje situacije in dovoliti strokovnjakom iz psihoterapije, psihologije in psihiatrije, da opravljajo svoje delo tam, kjer so najmočnejši.

Za konec bi želela podeliti z vami svojo izkušnjo. Dolgo let sem živela in delala v Veliki Britaniji - si tam pridobila psihoterapevtsko izobrazbo in članstvo v UKCP – od tega sem tri leta delala kot psihoterapevtka v zdravstvenem domu, v spoštljivem in strokovnem sobivanju med splošnimi zdravniki, kliničnimi psihologi, psihoterapevti in psihološkimi svetovalkami. Zato vam lahko iz izkušnje potrdim, da je to dobra kombinacija in daleč najboljša pomoč pacientom. Brez tekmovalnosti smo se zavedali svojih kompetenc in tudi svojih omejitev. Iz vašega članka pa lahko razberem, da bo morala slovenska strokovna zavest na področju duševnega zdravja še krepko dozoreti, da pride do tega spoznanja.