Privatizacija duševnega zdravja

Bralci, ki od daleč spremljajo razpravo na temo prispevka Privatizacija duševnega zdravja, so si lahko na podlagi odziva Sane Čoderl Dobnik, predsednice Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, v številki Mladine z dne 10. 2. ponovno izgrajevali mnenje na podlagi pristranskih informacij ter nekaterih netočnih pripisovanj (recimo moje domnevne povezanosti s SFU). Avtorica prispevka s svojim debatnim slogom poziva h klasičnemu slovenskemu polemiziranju, ki ga lahko vzporedno prebiramo v ostalih pismih bralcev, kjer se zdi, da smo v ločenih čolnih in vsak uveljavlja ‘svojo resnico’ ter si želi, da se sosedov čoln potopi. Lahko samo ponovim, da si želim dialoške razprave, temelječe na celovitem, izčrpnem primerjalnem pregledu regulativ področja podpore ljudem v duševnih zagatah ter na objektivnem in vključujočem pregledu analiz učinkov psihoterapevtske podpore, pa tudi metarefleksiji raziskovanja tako kompleksne tematike. Kot pravijo dodatni odzivi: “Čas je, da se različni strokovnjaki vprašamo, ali smo naredili dovolj, da bi ljudem v stiski dejansko zagotovili pravočasno in kvalitetno podporo in pomoč. Merilo vsega je človek in njegovo počutje oziroma sprememba le tega po prejeti pomoči. Veličina strokovnjaka pa se med drugim meri tudi po tem, v kolikšni meri zna prisluhniti drugim strokovnjakom, sprejemati kompromise in dobre rešitve, seveda vse absolutno v okvirih strokovnosti in preverjenih resnic.“ (http://metta.si/razmisljanje-ob-prispevku-privatizacija-dusevnega-zdravja-v-mladini-januar-2017/).

Zgornji zapis je hkrati odziv k pismu prof. dr. Petra Praperja z dne 17. 2., kjer sem ponovno osebno izpostavljena. Avtor uporablja le formalistične argumente in se ne navezuje na navedene vsebinske probleme, tako da se razprava trenutno žal razvija stran od resničnega izziva, kako čim več ljudem v stiski ponuditi raznoliko in kakovostno podporo. Nenavadno je, da ljudje, ki delajo z ljudmi v duševni stiski, ubirajo nedialoški način razpravljanja. Naj ponovim, da ob specializacijah iz psihiatrije, klinične psihologije in psihoterapije obstaja v veliko državah (meni najbolj poznane so Nemčija, Avstrija, Švica in ZDA) dodaten status ‘praktika’, ki izvaja podporo ljudem v duševnih stiskah na podlagi usposabljanj izven teh treh načinov kvalifikacije.