Zdaj je res treba zaščititi svobodo izražanja in tiska

Andraž Teršek

24. 2. 2017  |  Mladina 8  |  Komentar

Leto 2016 se je končalo z oxfordsko določitvijo ključne besede, ki naj bi – kot nova beseda – zaznamovala zaznavo živečega časa: »poresničnost«, tudi postresničnost in »podejstvenost«, oziroma postfaktičnost. Šlo naj bi torej za obdobje, ko koncepta »resnice« in »dokazljivih dejstev« nista le zrelativizirana, ampak presežena, onkraj-prestopljena, čez-odložena, predvsem od upravljajoče gosposke v sferah javne oblasti, multinacionalne ekonomije in finančnih ustanov, pa brutalno zanikana in razvrednotena, izničena in moč-odvzeta. Zadnje predsedniške volitve v ZDA in zmaga Donalda Trumpa pa se označujejo kot »dogodek«, ki je celo novi mejnik krepitve in brezmejne skrajnosti pri izničenju pomena dejstev in resnice v javni sferi in pri delovanju političnega procesa.

Gre torej za več kot le zanikanje resnice in dejstev, za več kot nasprotovanje resnici in dejstvom. Tudi za več kot manipulacijo, sprenevedanje, zavajanje in laž. Gre za instrumentalizacijo in razvodenitev resnice in dejstev na status »spregledljive odloženosti«, »terciarne reči«. Gre za institucionalizacijo njune nepomembnosti, predvsem pa politične neodločilnosti. Ali tudi protiodločilnosti: ne samo, da je mogoče dosegati politično odločilne rezultate v nasprotju z dejstvi in resnico, pač pa jih je mogoče dosegati in presegati prav zaradi očitnega, eklatantnega, nenaključnega, pa vse do zelo premišljenega in celo šokantno perverzno odkritega, vsem prezentnega zanikanja, zatajevanja in spreobračanja. Torej neresnica in laž kot instituciji. In laž kot politični privilegij, dejansko politična pravica.

Novi ubuizem in fetišizem

Kot da gre za novi podvrsti tistega, kar označujeta izraza ubuizem oblasti in fetišistična utajitev (glej Slavoj Žižek: Življenje v času konca, op. p.). Po prvem si javna oblast sme privoščiti celo samoposmehovalno držo, pa vseeno ostaja nespremenjena. Danes se glede tega zdi, da je javna oblast tem bolj zavarovana pred spremembami, ne le kolikor bolj se norčuje iz same sebe, ampak tudi kolikor bolj se (hkrati ali posebej) norčuje iz ljudi: in ti ali ne vedo, da se jim to dogaja, ali pa to sicer vedo, a ob tem popolnoma ohromijo. (Primer za to je lahko pahorizem ali javna drža predsednika države, deloma tudi premiera, zato morda cerarjevstvo). Po drugem pa se kot družba pretvarjamo, da ni res tisto, za kar sicer vemo, da je res. Ali pa si ponavljamo lažno upanje, da se tisto, kar se verjetno bo zgodilo, morda le ne bo zgodilo. In danes se zdi, da se je zgodilo prav tisto, za kar smo kot družba mislili, da se nikakor ne more zgoditi, pa se je zgodilo – in zgodilo se je prav zaradi zmotnega prepričanja, da se ne more zgoditi. (Primer za to je lahko Trumpova zmaga na volitvah za predsednika ZDA.)

V tem je precej groze. A še bolj grozno je, da je v času postresnice prav laž – paradoksalno – na eni strani popolnoma razkrita, na drugi strani pa je njena moč kljub temu – ali prav zato – še toliko večja. Ali drugače, mediji so bili že doslej ves čas polni različnih in raznovrstnih neresnic. Zdaj so prenapolnjeni z očitnimi neresnicami, ki pa so s svojo intenziteto in obsegom dobile še večjo moč. Zdi se, da ultimativno in brezprizivno moč: nič in nihče jim ne pride do živega. To pa je ultimativni udarec tradicionalnim medijem, verodostojnemu tisku, pristnim predstavnikom novinarstva, varuhom priseganja na človekov um in zapriseženim humanistom, ki ne želijo pretrgati mislečega stika s filozofsko romantiko iz obdobja razsvetljenstva. Mislim na romantiko v smislu, da bi se v medijih in z njimi še vedno radi šli javno delovanje v funkciji dejstev in resnice kot načel in vrednot, in ki še vedno stavijo na njuno nadzorno, legitimacijsko in demokratizacijsko funkcijo.

Svoboda izražanja in tiska je zelo ogrožena. Ogrožena je zato, ker sodniški in ustavnosodni odločevalci očitno niso teoretično, filozofsko in konceptualno suvereni.

A treba se je zavedati tu prežeče pasti in takoj odvrniti pogled od morebitne apatije ali resignacije! Prav zato morajo tisti, ki so se to še pripravljeni iti in se to verodostojno tudi grejo (to so verodostojni časniki, uredniki in novinarji), imeti institucionalno in pravno zagotovljeno možnost za to. To pa pomeni svobodo. In to pomeni kvečjemu še malo večjo svobodo, nikakor pa ne manjše. Nujno je, da ta s seboj potegne tudi večjo odgovornost. A ta večja odgovornost mora za seboj spet potegniti več svobode prav pri iskanju resnice, utemeljevanju dejstev in kritičnih vrednostnih sodbah! Pri satiri pa še posebej! In očitno je, kdo mora tudi zagotavljati in varovati to svobodo: sodna veja oblasti.

Ljudi ne gre imeti za neumne in nedojemljive tako, da bi se z opozorili na človeško neumnost in nedojemljivost in s sklicevanjem nanju ožila svoboda tistega tiska. Tistega tiska, ki verodostojno ne naslavlja ljudi kot neumne in nedojemljive in ki je, nasprotno, namenjen prav tistim, ki se ne vedejo kot neumni in nedojemljivi. Z drugimi besedami: verodostojnega tiska, ki ni namenjen naslavljanju, izigravanju ali izrabljanju človeške neumnosti in nedojemljivosti, ki torej ni namenjen neumnim in nedojemljivim bralcem, ni dopustno siliti v takšno izražanje (pa naj gre za običajne časopisne objave ali satiro), da bi ga lahko razumeli neumni in nedojemljivi ljudje. Funkcija verodostojnega tiska ni promocija preproščine in zaščita človeške neumnosti in nedojemljivosti. O tem ne sme biti dvoma.

Posledično morajo imeti politiki še manj zaščite ne le pred metanjem dejstev in dokazljivih resnic v njihov obraz od takšnih časopisov, ampak tudi pred objektivno žaljivimi in nadvse kritičnimi dejstvi. Prav posebej pa pred stvarno utemeljeno satiro. Resničnost in resnost naše pozornosti na politike, politiko in političnost ne smeta biti utemeljeni in zadovoljeni z videzom zadev (npr. velikimi vsebinskimi in tehničnimi poenostavitvami pri sporočanju, da bi jih lahko razumeli prav vsi ljudje) in samostoječim objektivnim pomenom besed in prikazov (npr. brez simbolike, metafor, sugestij, sporočil med vrsticami, satire ipd.), ampak morata biti predani resni – umni – obravnavi (miselni analizi in stvarni argumentaciji, ki upošteva zdravo kmečko pamet in možnosti človekove razumnosti).

Pri tem gre navsezadnje za resen (upati je, da ne tudi poslednji in apokaliptičen) spopad med laganjem kot politično pravico in močjo laži o resnici in dejstvih na eni strani ter kritičnimi in negativnimi vrednostnimi sodbami, mnenji in ostro satiro na drugi strani. Biti mora samoumevno, kdo naj ima in kdo mora imeti absolutno in kategorično prednost v tem spopadu – časopisi/tisk/ mediji/novinarji, ‘sedma sila’.

Predvsem pa si ne bi smeli več privoščiti (Žižek in Badiou imata na primer glede tega popolnoma prav) – po tehniki, smotru in namenu – popolnoma zgrešene »politične korektnosti«, ki ne le žali in izvotli um, pač pa trajno ohranja in samo še dodatno poglablja tisto, kar se z zmoto v tej tehniki samoprevare in psevdotolerance prekriva in taji: globoka nasprotja, implicitno nasprotovanje, temeljno nesoglasje, kronično nenaklonjenost, prekipevajočo jezo, gnus, srd, tudi sovraštvo. Ko gre za posameznike in skupine s statusom žrtve, je politična korektnost več kot le vprašljiva. Do politikov pa je kategorično nesprejemljiva.

Konflikt je preresen in (tavtološko) preveč usoden, da bi se sprenevedali s politično korektnostjo in dajali politikom zaščito v obratnem sorazmerju z njihovo močjo, držo in modusom operandi. Javnost kronično ne zaupa institucijam in politiki. Moč slednjih pa se še vedno in potencirano povečuje. Populizem in demagogija sta razbohoteni in goreči (vse pogosteje tudi dobesedno) ostanek prepoznavne tehnike antipolitike, a imata tudi sama potencirano naraščajočo moč. Kot bi šlo za moderni tip (parafraza po Arendtovi) eichmannizacije gosposkega tehnokratizma: birokrati, tehnokrati in privilegirana elita so se nemisleče razčlovečili, instrumentalizirali in potržili so pravo, ljudi pa popredmetili in cenovno ovrednotili-razvrednotili. Tako se tudi pretežno število ljudi prevladujoči čas vede drug do drugega. V stanju, ki se zdi kot na pol dremež ali polzavest, se hkrati deloma zavedajo in deloma poskušajo odmisliti to, da se Gospostvo (elita strankarske politike, ekonomije in kapitala) do njih vede kot do potrošnih stvari, ki so na prodaj in privilegirani eliti na voljo za koriščenje in izkoriščanje, občutek nemoči pri tem pa nadomestijo z enakim odnosom do Drugega (predvsem do ‘tujcev’) in drug do drugega. Kot ljudje se deloma in polzavedno vedejo le do Gospostva in le tedaj, ko se zavejo, da se z njimi (suženjsko) počne, kar se ne bi smelo. A kaj, ko se tudi tedaj fetišistično in destruktivno vedejo, kot bi se z njimi smelo tako ravnati. Verodostojni tisk je nujna energija za stalno dreganje v takšna, na pol speča in polzavestna telesa.

V takšnem okolju in ozračju, ob teh dejstvih in resnicah, ni težko misliti na fantazme o nekakšnih ‘odrešenikih’ in ni težko pomisliti na iluzijo nekakšne ‘reševalne misije’ vse bolj osamljenih nosilcev uporništva zoper neoliberalno, antipolitično in menedžersko mediokracijo – verodostojnih novinarjev, urednikov in časopisov. Ti so v spopadu z očitno premočjo neoliberalno in menedžersko sprevržene mediokracije, ki ni ukrojena po umni meri človeka in njegovega moralnega sebstva, ki gospoduje s tehniko prevar in laži. In v tem spopadu morajo ostati udeleženi verodostojni predstavniki pozitivne, razsvetljenske alternative mediokracije, tiste torej, ki je postavljena v funkcijo demokratizacije, nadzora, legitimizacije, pritiska in univerzalne edukacije družbe. Da bi bili ti verodostojni predstavniki politične in demokratične funkcije svobodnega tiska v tem boju lahko uspešni, se res že dlje časa zdi iluzija in fantazma. A prav zato ne sme postati čista iluzija tudi mit o svobodi tiska. Wikileaks in Assange, Mladina in raziskovalni novinarji, uredniki neidioti in satiriki morajo iz spopada s svetovno gosposko, lažmi, neresnicami in postfaktičnostjo časa doseči vsaj pravno zmago, zmago prava, sodno zmago. Utemeljeno z vladavino prava in temeljnimi načeli demokratičnosti in svobode. Predvsem svobode pred tiranijo – katerokoli in kakršnokoli – in pred strahom. Če bo proces obraten, bo to pomenilo dokončno zmago instrumentalizacije prava, ki se uporablja le še kot tehnika »vladanja s pravom«, v funkciji totalne popredmetenosti človeka.

Verodostojni časopisi enostavno morajo ostati v tem boju in delovati v funkciji zmage v boju zoper antipolitiko, nad nevarnimi politiki in za vrnitev k politiki. Verodostojni mediji so poslednji varuh zavedanja, da je predvsem res tisto in zlasti tedaj, ko oblast to zanika. In to morajo povedati javnosti. Stvarno utemeljeno, kritično, objektivno žaljivo, ostro satirično, v tem smislu brezkompromisno, in če je treba, surovo. Verodostojno novinarstvo mora prevladati v odnosu do neverodostojne politike. Politikov se ne sme viktimizirati. Viktimizacija pa ne sme izničiti argumentacije.

Ob dogajanju in akterjih v sferi politike, ekonomije in financ imamo ljudje pravico do besa. Časopisi in novinarji tudi. Ostro kritične vrednostne ocene in satire pa so edina na pol učinkovita tehnika upora zoper gnusne laži politikov in njihovo nabreklo moč. Njihovo smešenje in kazanje na njihovo primitivno in nadvse nevarno neumnost, celo mentalno bolehnost, je premalo. Te vrste ubuizem oblasti je tehnika, da se antipolitika ohrani nespremenjena in vse močnejša. Posebej nesprejemljivo in neodpustljivo neodgovorno je politično korektno in rokavičarsko naslavljanje politikov, kadar niso le neumneži in bebci, ampak premetenci in prevaranti. Ali celo lažnivci. Takšne politične funkcionarje pa novinarji, časniki in mediji morajo ostro kritizirati, vrednostno rešetati in objektivno žaljivo vznemirjati. Ne, ker to dopušča svoboda izražanja. Zato, ker to je svoboda tiska. Zato, ker to zahteva odgovorno uresničevanje svobode tiska.

Politika, kot je, in politiki, kot so, so sistemski odgovor na tisto, kar smo sami, in učinek tega, kar je človeška družba. Med temeljnimi vzroki, da je tako, pa je splošno in kronično nemišljenje ljudi, ne samo njihova vse večja neizobraženost, njihova slepota in podredljiva narava. V območju ugodja meglijo v lažni svobodi, v antisvobodi neomejene izbire med ultranepotrebnimi rečmi, z izbiranjem, kjer ni kaj izbirati, zato pa brez pravih izbir in s tem brez svobode. To se odraža v medijih in mediji so odraz tega. In to upravičeno frustrira tiste predstavnike novinarstva, ki nočejo biti odraz tega in se trudijo, da ne bi bilo tako, četudi jim v obraz pljuska vsiljivost komercializma in pogoja prodajne branosti. Te vrste (pogojno torej) elitizem in vzvišenost je zato palica z dvema koncema: udari te z osamljenostjo in visoko stopnjo odgovornosti glede kakovosti in etike. To frustracijo, če je lahko ustvarjalno konstruktivna, dela skoraj za pravico in dolžnost. A z njo mora iti z roko v roki široko polje svobode in skoraj neomejeno polje svobode javnega komuniciranja glede politikov in antipolitike.

V svetu, kjer denar ne le lahko, ampak tudi dejansko ustvari ali kupi javni medij, brez hkratne vezanosti na načela, vrednote in poklicna pravila, ali v očitnem služenju personalizirani strankokraciji, kjer samo še redki mediji niso goli tržni produkt, kjer je svoboda izražanja kupljiva, merljiva in določljiva z denarjem, kjer je takšno tudi pristajanje na molk, kjer t. i. »novi mediji« (tipa Twitter in Facebook) nadomeščajo tradicionalne medije, jih premagujejo po vplivanju na nemišljenje in neumnost ljudi, kjer so sklicevanja na resnico in dejstva odkrita in razkrita laž, kjer ima slednje prav zato še večjo moč, kjer politiki normativno in dejansko smejo lagati, kjer je dnevna politika utemeljena na laži, prevari, manipulaciji in zavajanju … Življenje in delovanje v takšnem svetu je daleč od nečesa enostavnega. V takšnem svetu je pravica izreči, kar si res misliš o upravljajoči gosposki in politični eliti, kot ju res vidiš in kar po tvojem prepričanju res sta, eksistenčno elementarna nujnost in poslednji azil svobode uma, mišljenja in možnosti za politiko.

Sodna veja oblasti mora to funkcijo, takšno držo in te politične naloge verodostojnih urednikov, novinarjev in časopisov ščititi. V imenu svobode, politike, demokracije in vladavine prava. A težava je tudi to, da tudi na sodiščih žal lahko sedijo ljudje, ki za to funkcijo niso primerni. Tudi na ustavnem sodišču lahko odločajo ljudje, ki niso ne izobraženci, ne intelektualci, ne filozofsko misleči. Ljudje, ki niso konceptualno dojemljive, filozofijo prava reflektirajoče in vladavino prava uresničujoče osebnosti. Ljudje torej, ki s tem, kar so z delom na tej funkciji, le z negativnim vzorom pritrjujejo Platonovemu idealu filozofov vladarjev, ne pritrjujejo pa Aristotelovemu učenju o družbeni funkciji in – intelektualnih in moralnih – nalogah sodnikov. Svoboda izražanja in tiska bosta zato najbolj ogroženi prav tedaj, ko ljudje na sodniških funkcijah ne bodo zmogli presegati golega formalizma, legalizma in zakonizma, ko bodo pravo instrumentalizirali, politike viktimizirali, zavračali sprejemanje osebne odgovornosti za avtonomne in v načelnosti odločne pravodajne odločitve, ko se bodo skrivali za črkami v zakonih kot za zunanjo avtoriteto, pravo dojemali kot zunanjo in opredmeteno reč, ko bodo v skrbeh za populistično všečnost in razumevajoče sprejemanje tistih, ki ne mislijo, ne nazadnje pa, ko tako delujoči tudi sami ne bodo mislili. Tedaj bo svoboda izražanja in tiska najbolj ogrožena.

Ob dogajanju in akterjih v sferi politike, ekonomije in financ imamo ljudje pravico do besa. Časopisi in novinarji tudi.

In zato je svoboda izražanja in tiska zelo ogrožena. Ogrožena je zato, ker sodniški in ustavnosodni odločevalci očitno niso teoretično, filozofsko in konceptualno suvereni, tudi ne argumentativno prepričljivi glede tematike svobode izražanja in tiska. S cmokom v grlu in dokazanim najglobljim spoštovanjem do ustavnega sodišča kot institucije se trudim zapisati, da večina oseb na sodniški funkciji in na ustavnosodni funkciji ni suverena glede elementarnih vprašanj svobode izražanja in tiska. Med drugim tudi zato ne, ker je dejstvo, da se jim nikoli niso dovolj in kakovostno študijsko posvečali. Tako misliti nam je bilo omogočeno z odločitvijo ustavnega sodišča v zadevi Srečko Prijatelj proti Mladini, kar je kratko in jedrnato sporočilo tudi ESČP v sodbi Mladina, d. o. o., proti Sloveniji, nedavno pa z odločbo ustavnega sodišča v zadevi Branko Grims proti Mladini. Ponovno je pričakovati razveljavitev tudi te odločbe pred ESČP. Ne zaradi samega rezultata teh odločitev, ampak zaradi odsotnosti ustavniškega mišljenja v njeni obrazložitvi, zaradi tako šibke pravne argumentacije, nekonceptualne razlage, odsotnosti izoblikovanega doktrinarnega pristopa k temi in odsotnosti ujemajoče se analitične umestitve vzorčnih precedensov v stabilno in predvidljivo pravotvorno celoto. To pa upravičeno frustrira ustavniške in druge pravne filozofe in teoretike, nemara tudi slehernega resnega pravoslovca in verodostojnega predstavnika sedme sile.

Vse to se ne bo kmalu spremenilo – na bolje. Morda se to ne bo več spremenilo na bolje za časa naših življenj. A v času te tesnobe in občutka tujosti za čutečega človeka, ki prevprašuje svoje moralno sebstvo in misli, ni dopustno, da bi to družbeno dogajanje in stanje spremenilo verodostojne novinarje, urednike, časopise in medije v neodsevna ogledala utrujenih in žalostnih družbenih resnic. Zato imajo ti pravico reči in zapisati »fašist«, ko s tem svarilom in uporom mislijo resno in stvarno utemeljeno, ali pa »neonacist«, ko morda s tem uporom iz svarila mislijo še resneje. Zato imajo pravico primerjati politika (po politiki, drži, retoriki ali drugih potezah) z najvišjimi predstavniki nekdanjega nacističnega vodstva ali uporabiti druge primerjave za svarilno sporočanje o nečem slabem. Pravico imajo, da ga označijo kot neizobraženca, nevedneža, nemislečega deplasiranca, cerebralnega bankrotiranca, diktatorja, tirana, neumneža, lažnivca, bedaka, idiota, kretena, zagovedneža itd. Iz stvarno utemeljenih razlogov, ki so zadeva po meri človeka in določljivi z mero človeka, mediji lahko politike tudi napadajo in žalijo, marsikdaj pa jih morajo napadati in žaliti. To morajo početi verodostojno. Samo takšni mediji so ostanek ideje, ki jo je mislil že Thomas Jefferson – da je bolje imeti medije brez vlade kot pa vlado brez medijev. Če mediji niso verodostojni kot odločni, vztrajni, pogumni in ostro kritični, pri tem pa glasni, postanejo del upravljanja družbe brez javnih psov čuvajev in (tako kot pravo) instrumentalizirana in razosebljena tehnika upravljanja družbe. In mediji, ki so takšni in v tem verodostojni, morajo uživati posebno pravno/sodno zaščito. Satira pa mora biti tako rekoč nedotakljiva. Dopuščati mora tudi objavo že objavljene fotografije politika s soprogo in otroki, ki je na željo in po avtonomni odločitvi politika, utemeljeni z jasnim političnim ciljem samopredstavljanja v javnosti, že bila objavljena in je javno dostopna, a je postavljena v novi in satirični kontekst – četudi ta kontekst pomeni fotografija Goebbelsa z družino