Fake politika

Kaj je temeljno pravilo propagande? Lansirati neko dejstvo, četudi povsem neresnično ali prikrojeno, in ga ponavljati tako dolgo, vztrajno, da postane tako resnično, da mu začnejo ljudje verjeti. Večja, kot je laž, resničnejša bo postala. Zgodovina pozna številne primere politične propagande, Slovenija tudi, v zadnjem času laži niso več eksces, pač pa so postale osnovni element političnega boja. Fake news ima v Sloveniji domovinsko pravico.

Zgolj dva primera. Prvi je bizaren. Janez Janša je v petek popoldne tvitnil: »Ima kdo pri roki alkotest? Naj ga prinese v DZ. Minister Goran Klemenčič nažgan kot aksa. Brez heca. Zaudarja 30 m naokrog.« Aksa je kovinski ali lesen trd drog, v prenesem pomenu to pomeni, da naj bi bil minister Klemenčič med sejo v parlamentu zelo pijan.

Tisti petek popoldne se je Klemenčič na seji obnašal nenavadno, v razpravi so mu nekajkrat popustil živci, malo se je zapletal, a na takšen način se velikokrat obnašajo tudi drugi poslanci. Zmontirani posnetek ministrovega nastopa, ki ga je pripravila SDS, na prvi pogled nakazuje, kot da se z ministrom nekaj dogaja, vendar gre za izseke iz daljše razprave. Klemenčič odločno zanika, da bi tisti dan karkoli pil, ni bil v parlamentarni kantini, na sejo je zamudil, ker se je začela malo prej, prav tako naj bi bila čista izmišljotina alkoholni zadah. Pri čemer se Klemenčič ni obnašal nedostojno, ni bil niti žaljiv niti nasilen, bil pa je naveličan in nepotrpežljiv, kar je po svoje logično, a ni kaznivo.

Lepota Janševe obtožbe o pijanosti je v tem, da je nepreverljiva. Vse, kar ostane inkriminiranemu, je, da zanika, kar umazanije obtožbe, ki je bila zlita na njega, ne bo spralo. Ozadje obtožbe je enostavno. Pred dnevi je SDS prek svoje televizije lansirala zgodbo o pobeglem poslancu, ki naj bi snifal kokain, a se je kasneje izkazalo, da so to počeli drugi člani podmladka SDS, ne pa napadeni. Janša je potem izvedel tipičen spin, preusmeril je pozornost.

Druga zgodba je podobna. Že omenjena Nova24 je objavila članek s kričečim naslovom »Grozljivka v središču Ljubljane: Migranta okradla dijakinji in grozila, da ju bosta posilila in ubila«. Naslov napoveduje zastrašujočo zgodbo, prispevek pa je opremljen s fotografijo iz francoskega Calaisa, na kateri migranti nosijo hrano. Kar namiguje, da so vsi migranti, zato ker imajo drugačno barvo kože, kriminalci.

V resnici je pred ljubljanskim lokalom Parlament Pub res prišlo do kraje denarnice, odtujenih je bilo 20 evrov (!), policija pa je med identifikacijo vseh udeležencev dogodka popisala dva prosilca za azil, ki sta državljana Alžirije. Ni še jasno, kdo ima status osumljenca, a četudi je manjšo tatvino izvedel prosilec za azil (povsem možno je, da jo je kdo drug), policisti pa hkrati niso odkrili groženj o posilstvu, se ta dogodek ne more primerjati z drugimi stvarmi, ki so se v tistem dnevu dogajale po Sloveniji. Policijska statistika je zabeležila »109 prometnih nesreč, 69 kršitev javnega reda in miru ter 96 kaznivih dejanj. Na področju kršitev javnega reda in miru je bilo opravljenih 50 intervencij na javnih krajih in 19 v zasebnih prostorih. Pridržana sta bila dva kršitelja. Med kaznivimi dejanji je bilo 44 tatvin, 25 vlomov, 12 poškodovanj tuje stvari, štiri grožnje, tri kazniva dejanja v povezavi s prepovedanimi drogami, dva ropa, ponarejanji denarja in preprečitvi uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi ter eno ponarejanje listin in nasilje v družini.«

Tatvina dvajsetih evrov je nepomembna v primerjavi z drugim dogajanjem v istem času. O vseh teh mediji niso poročali, raje so pisali o tem, kako naj bi se zaradi ukradene denarnice po Sloveniji širil strah.

Politična propaganda ima več ciljev. Najprej želi prepričati že prepričane in razširiti njihovo skupino – v primeru domnevno pijanih politikov utrjuje prepričanje o nesposobni vladi, v primeru tatvine stereotip o nasilnih migrantih. Če ne prepriča vseh, zaseje dvom, nelagodnost, povzroči apatijo ali, še bolje, kaos.