Samozadovoljni dremež

V Izložbo se lahko na kosilo odpravite vsak delavnik od 11.30 do 17.00.

Ambient: iz nekdanjih dveh prodajnih enot s simpatičnim letnim vrtom v eno gostinsko enoto povezan sproščen in prijeten lokal, ki pa bo počasi potreboval vsaj vzdrževalno malanje, če že ne face-lift

Napitki: moti predvsem razlika med zapisano in dejansko ponudbo – če je od rdečega vina na voljo le refošk iz litrce, vemo, kje smo; s pivom ni veliko bolje

Dostopnost: parkirajte na označenih conah ali pri kakšni bližnji trgovini; za gibalno ovirane je malo preveč stopnic in ožin

Fino: sveži rezanci s svinjskim ragujem bananin biskvit

Ne tako fino: tresoča se roka pri doziranju olja v nekaterih jedeh špartanska ponudba pijač

Izložbini kosilni trojčki juha-glavni krožnik-sladica stanejo od 11,2 do 12,4 evra.

»Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši,« je načelnik centralnega Konzumovega planskega oddelka v obrambo urno zrecitiral četrto vrstico šestega poglavja Markovega evangelija, ko je bilo izrečeno kritično mnenje, da inšpekcijske enote našibava na vse konce domovine (in še čez), zanemarja pa – sodeč po namigih bežigrajskega dopisništva – več kot le spodobne birtije, delujoče tako rekoč za vogalom uredništva nizkonakladnika. Tako je bil dežurni inšpektorski kvartet silno zadovoljen, da se je na misijo končno lahko odpravil peš. V Izložbi, ki je del še kar nenavadne arhitekturne konstelacije na parni strani ulice Bežigrad, med tednom rihtajo kosila, na tematskih večerih pa prirejajo tudi burgerijade, sušidžinice in petkove popivanke. No, za začetek nas zanima, kaj točno pijejo na teh petkovih eventih, glede na to, da za časa našega obiska za sredino kosilo niso bili zmožni sproducirati niti ene dostojne flaše rdečega (tudi z belimi je bilo bolj bogo) vina, razpoložljive pivake pa bi lahko našteli na prste ene roke, kar si dandanes, ko smo sredi pivopivskega buma, noben lokal ne more ravno šteti v čast. Izložba verjetno stavi na sproščeno ozračje, v katerem smo vsi kul in se mamo fajn, ampak dejstvo je, da iz beljenja potrebnih sten gledajoči žeblji, na katerih so nekdaj visele (predpostavljamo, da) kul slike, v kombinaciji z mankom napitkov bolj kot o kulskosti pričajo o tem, da je lokal na avtopilotu in da se z njim nihče prav zelo ne ukvarja. Okej, na srečo je vsaj v kuhinji nekdo, ki se mu da vsak dan našponati nekaj zanimivih in raznolikih krožnikov, okrog katerih potem z juho (v našem primeru čisto fletno paradajzarico) in sladico (za časa našega obiska je bil to krasen, sočen bananin biskvit, premazan z zračnim čokoladnim musom, prelit s karamelo in potresen z arašidi) sestavijo trihodna kosila.

Glede na prostorske mikro kapacitete je treba kuharja pohvaliti, da se pomuja z izdelavo domačih širokih rezancev, ki jih nato tudi z omako – sočen in aromatičen svinjski ragu z rdečim zeljem – zavihti na pozicijo najboljšega krožnika dneva. Krožniki so sicer deep dish: veliki globoki pjati, v katere so naložene že zmešane ali mešanju namenjene sestavine. Kocke popečene polente so tako opremili s koščki mehke goveje pljučne za substanco, sušenimi paradižniki za umami, mandlji za hrustljavost, brokolijem za zdravje in malo preveč olja, ki se je nabiralo na dnu krožnika. Ista reč je bila tudi edina pomanjkljivost sicer fletnega piščančjega curryja z rozinami in v nulo skuhanim dolgozrnatim rižem. Prav tako na ck je bil skuhan ješprenj, ki se je na krožniku bratil s špinačo, šitakami, korenjem, orehi in gorgonzolo, čeprav se te drugje kot na deklaraciji ni čutilo.

Izložba je zagotovo prostor z zelo močno osebnostno špuro, ki je, kot kaže zasedenost miz, pogodu številnoglavemu stalnemu obiskovalstvu. Obstaja pa pri takih placih nevarnost, da zadremajo na lovorikah in jim je že kar vse, kar naredijo, okej. Izložba vsekakor zmore – vprašanje pa je, ali hoče – več.