25 let sramote

Točno pred 25 leti se je zgodil izbris, administrativna kršitev človekovih pravic, ki je usodno zaznamovala življenje več kakor 25 tisoč prebivalcev Slovenije. Kot sramotno poglavje slovenske zgodovine ga je prepoznalo tudi strasbourško sodišče za človekove pravice, slovenski politiki pa so se pred leti za izbris vendarle začeli opravičevati. Opravičila se je Katarina Kresal, nekdanja ministrica za notranje zadeve, prav tako nekdanji predsednik državnega zbora Pavel Gantar.

Tokrat, ob okrogli obletnici, se je izbrisanim opravičil še sedanji predsednik državnega zbora Milan Brglez. »Kot poslanec in kot predsednik državnega zbora se želim vsem tistim, ki se jim je z izbrisom zgodila krivica, javno opravičiti za to dejanje, pa tudi za vse trpljenje, poniževanje in klevetanje, ki so ga bili deležni v času dokazovanja tega, da jim je bila storjena krivica. Z vidika funkcije, ki jo izvajam, je to opravičilo nujno, z vidika vrednot, ki sem jim zvest, pa tudi osebno.«

Brglezovo opravičilo je iskreno, hkrati je dodal, da bi bilo danes, »petindvajset let pozneje, iskanje ‘krivcev’ za to dejanje, ki je bilo neustavno, nezakonito in napačno, neplodno, saj jih je bilo žal preveč udeleženih«.

S tem je priznal dvoje: prvič, da so za izbris krivi vsa politika in vsi javni referenti, tudi tisti na najmanjših upravnih enotah, ki se navodilom šefov o luknjanju osebnih izkaznic niso želeli upreti – zgodovinske analogije z množičnimi zločini in tišino ob genocidu se kažejo same od sebe –, in drugič, da slovenska družba žal še ni pripravljena za ustanovitev posebne, javne, izvedenske komisije, ki bi pregledala vse dogajanje na začetku devetdesetih let in na podlagi zgodovinskih dejstev in ustave v poročilu pokazala na prave krivce, glavne preganjalce in zanikovalce izbrisanih, ki so sedeli v državnem zboru, v vladah, na ministrstvu.

Brglez je bil sicer tokrat edini izmed vplivnejših politikov, ki so se oglasili ob obletnici. Premier Miro Cerar je molčal. Morebiti tudi zato, ker njegovo mnenje o izbrisu ni nekaj, kar naj bi krasilo zagovornika človekovih pravic in ustavnega pravnika. Premier je bil recimo med tistimi, ki se pred ducat leti glede izbrisanih niso strinjali z odločbo slovenskega ustavnega sodišča, čeprav so ji kasneje pritrdili tudi evropski pravniki, med drugimi pa je krivdo za počasno reševanje problematike zvalil prav na žrtve, torej na izbrisane. V intervjuju za tednik Mag je leta 2004 dejal: »Veliko tistih, ki so bili po krivici izbrisani, se sploh ne oglasi, njihovi predstavniki pa se po nepotrebnem obnašajo zelo agresivno ... Opazno je tudi, da je društvo izbrisanih za predstavnika izbralo nekoga, ki zelo slabo govori slovensko. To sicer ni bistveno, je pa nenavadno in za marsikaterega Slovenca provokativno.« Cerar je pisal tudi ustavni zakon o izbrisanih, ki sta ga pripravljala prva vlada Janeza Janše in njen minister Dragutin Mate. Premierov molk ob tokratni obletnici je dovolj zgovoren.

Grimsova matematika o milijardi evrov se ne bo izšla. Skupna vsota izplačanih odškodnin bo manj kot tri odstotke od milijardne vsote, s katero je strašil javnost.

Bilo pa bi krivično, če bi se obregnili samo ob bogaboječega premiera. Veliko več škode kot ta zadržani konservativni pravnik so naredili politiki, med njimi predvsem tisti iz hujskaške SDS. Recimo veliki propagandist Branko Grims, ki je v nesreči izbrisanih iskal lastne politične točke. Grims, ta veliki manipulator, izkrivljevalec resnice, je še leta 2013 na tiskovni konferenci grozil, da bi bil lahko znesek vseh priznanih odškodnin izbrisanim prebivalcem Slovenije v najhujšem primeru, ki je zelo možen, »več kot milijardo evrov«.

A dogajanje ga je še enkrat postavilo na laž.

Do danes je bilo na upravne enote vloženih 7755 zahtevkov za določitev denarne odškodnine, odločeno je bilo v 7571 primerih, 5530 zahtevkom je bilo ugodeno. Do zdaj je bilo skupno priznanih za nekaj več kot 25 milijonov evrov odškodnin, od česar je bilo že izplačanih 14,7 milijona evrov. Hkrati je bilo vloženih (samo) 68 tožb posameznikov, ki se niso strinjali z zakonsko določeno odškodninsko shemo, vsi tožniki pa skupno zahtevajo za nekaj manj kot tri milijone evrov odškodnin. Zahtevo za določitev denarne odškodnine v upravnem ali sodnem postopku lahko sicer izbrisani vložijo le še do 18. junija letos.

Grimsova matematika o milijardi evrov se ne bo izšla. Skupna vsota izplačanih odškodnin bo manj kot tri odstotke od milijardne vsote, s katero je strašil javnost.

Paradoks je v tem, da ima Grims v svoji sprevrženi logiki vseeno prav. Izbrisanim bi morala dostojna država priznati višje odškodnine, kot jim jih je Slovenija navsezadnje, a izbris se v dostojni državi sploh ne bi zgodil.