Ženski ali moški princip?

»Nezaslišano,« so šepetali in kasneje tudi kričali v Walesu ob zmagi avantgardnega projekta na javnem mednarodnem natečaju za operno hišo v Cardiffu. Izgovori, zakaj zmagovalnega projekta niso realizirali, so bili različni, na koncu je mestni svet javnost želel prepričati, da zaradi slabe finančne konstrukcije. In tako je sredi 90. let, ko so se v Veliki Britaniji na vseh koncih in krajih pripravljali na dogodek ob koncu tisočletja in ga želeli ovekovečiti s kakšno izredno arhitekturo, Wales ostal brez nove operne hiše. A resnica o tem nerealiziranem arhitekturnem projektu morda tiči v tem, da je zmagovalni projekt domislila in sprojektirala ženska (iraškega) rodu – Zaha Hadid – in da je bila njena arhitektura za Wales preveč napredna, preveč futuristična. Navsezadnje pa je bila na delu morda tudi »moška zarota«, saj je Zaha na tem natečaju premagala same velikane evropske arhitekture.

To pa je le ena izmed zgodb in usod arhitektk v mlajši evropski zgodovini. Tudi zaradi te in mnogih drugih se je leta 2014 rodil projekt MoMoWo – Ženska kreativnost od moderne do danes, ki razkriva marsikateri socialni, kulturni, ideološki, geografski in politični vidik vloge ženske v družbi nekoč in danes. S to akcijo Evropska unija poskuša popraviti, kar je bilo zamujenega v preteklih sto letih, in priznati, da so bile ženske neenakopravne v do nedavno tradicionalnih moških poklicih, kot so arhitektura, urbanizem, inženirstvo, nizke gradnje, notranja oprema in oblikovanje. Z akcijo želijo pokazati, kaj so ženske prispevale k razvoju in napredku evropske družbe, kulturne dediščine in umetnosti. Spregledane so v večini zgodovinskih pregledov in v strokovnih razpravah, pogosto omenjene le kot sodelavke kakšnega velikega arhitekta; na primer – zamolčan je prispevek Lilly Reich pri projektih Miesa van der Roha ali Charlotte Perriand pri projektih Le Corbusiera in tako naprej. Ali gre za zavestno zamolčanje? Ja, in bil je že skrajni čas za javno razpravo in razkritje »ozadij« velikih arhitekturnih konceptov. Res pa je tudi, da se v zadnjih 40 letih ženske prebijajo v ospredje in se otresajo moškega patronata.

Tista, ki se je zagotovo najuspešneje otresla svojega »patrona« – velikega arhitekta (profesorja na AA v Londonu, misleca novih konceptov o mestih, avtorja razvpite CCTV hiše v Pekingu itd.) Rema Koolhaasa, je bila prav Zaha Hadid (1950–2016). Najprej je študirala matematiko v Bejrutu, nadaljevala študij arhitekture na AA v Londonu, leta 1977 diplomirala in postala enakopravna »partnerica« v Koolhaasovem biroju. A že leta 1980 je ustanovila arhitekturni biro v Londonu in z osupljivo, samosvojo arhitekturo začela izjemno kariero mednarodno priznane arhitektke. Leta 2004 je postala prva ženska, ki je prejela Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo in se tako pridružila »parnasu ključnih arhitektov« zadnjih trideset let.

In kakšen je odnos do žensk v arhitekturi pri nas? Mojca Gregorski, samostojna arhitektka in projektantka, doce ntka na FA , pravi, da je v svojem poklicu le poredko imela težave, ker je ženska. »Razlike med spoloma niso zaznamovale moje kariere. Vem, da so naše sposobnosti enake, le da moški in ženske običajno izberemo različne poti do cilja. A te razlike se pojavijo pri manjših arhitekturnih projektih, pri velikih v manjšem obsegu.«

Ali bo ta evropska akcija ozavestila evropsko družbo o enakopravnosti ženskega in moškega principa? Evropski razpisi, programi, akcije ... se odvijejo in minejo. Tisti, ki pridejo skozi sito evropske administracije, dobijo za štiri leta denar, ga porabijo in naredijo, kar pač naredijo. Pogosto je s tem zgodbe konec. Upravičeno se sprašujemo, ali bo status žensk po teh štirih letih kaj drugačen. Hkrati je razvidno, da se danes, v času neoliberalizma, pravice žensk krčijo in z njimi ženska enakopravnost na vseh družbenih ravneh; in ja, tudi v Evropi!

Poleg lokalnih in potujočih razstav se zdi, da je tisto, kar bo ostalo za akcijo MoMoWo, velik katalog »100 del, 100 let, evropska ženska v arhitekturi in oblikovanju od leta 1918 do 2018«. Zaha Hadid je seveda vključena v ta katalog, saj je ena ključnih žensk in arhitektk naše ere. Nekoliko drugače pa je z izborom Slovenk, vključenih v ta prestižni evropski pregled. Iz Slovenije je pri organizaciji in selekciji sodeloval Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta pri SRC SAZU. »Vendar glede na rezultate njihovega dela ni vidno, kakšna je bila metodologija in kakšni so bili kriteriji, ki so jih vodili pri tem izboru. Četudi Caterina Franchini v uvodu tega mednarodnega kataloga zapiše, da so jih vodili kriteriji, kot so izvirnost v procesu, inovacija v uporabi materialov in tehnologije pri gradnji stavb ter sposobnost prepoznati in predstaviti različne interpretacije modernosti skozi čas, se to v slovenskem izboru ne izkazuje,« ugotavlja Monika Fink Serša, samostojna arhitektka in projektantka, ki je bila petnajst let članica izvršnega odbora Plečnikovega sklada. Slovenija je namreč edina, ki v tem eminentnem pregledu ni predstavila mlajše generacije ustvarjalk, saj je v njem najmlajša Slovenka rojena leta 1932. Je to zamujena priložnost? V Sloveniji imamo kar nekaj odličnih mlajših arhitektk in oblikovalk, ki so vidno zaznamovale naš prostor, a niso uvrščene v knjigo »100 del, 100 let«. So pa nekatere mlajše našle svoje mesto v manjši brošuri te evropske akcije, v Vodniku po evropski ženski arhitekturi in dizajnu.

Kako so se arhitektke uveljavljale, kakšni so bili njihovi uspehi in kakšne priložnosti so dobile? Je bilo vse odvisno le od vsake posameznice in njene prodornosti?

»Naša generacija je imela srečo, to so bila zlata leta. Kot zelo mladi arhitekti in arhitektke smo dobili veliko priložnosti. Takrat se ni bilo treba boriti za mesto pod soncem kot prej, ko so vladali zaprti krogi določenih ljudi. Lahko smo se uveljavili na svoj način. V devetdesetih in tudi še nekaj časa po letu 2000 je zraslo veliko mladih arhitekturnih birojev, ki so gradili pomembno arhitekturo na nacionalni ravni in kasneje nekateri tudi v tujini. Dobili so naloge na mednarodnih natečajih in dobili tudi nagrade,« razlaga arhitektka, raziskovalka in teoretičarka Špela Hudnik (1968), ki je doktorirala iz zanimive teme Mobilna arhitektura in možnosti njene uresničitve v realnem svetu (2003), sodelovala je tudi z NASO, predava na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo (FA) in kot gostujoča predavateljica tudi na nekaterih evropskih univerzah ter je članica nekaterih mednarodnih arhitekturnih institucij. Leta 1996 je skupaj s Petrom Vezjakom ustanovila arhitekturni biro Monochrome in skupaj sta realizirala edini mednarodni bienale arhitekture v Sloveniji, ki je žal potekal le štirikrat – Bionični teritoriji (2000), Ultraskin (2002), Euphoria (2005) in Moderni geto (2008). Špela pravi, da je zelo pomembno, da so se uspele slovenske arhitektke (in tudi arhitekti) mlajše generacije pozicionirati v mednarodni okvir.

Drugače je bilo v osemdesetih letih, ko je začela svojo poklicno pot Monika Fink Serša (1957). Že v času študija jo je profesor Edvard Ravnikar povabil k sodelovanju pri projektu Cankarjevega doma v Ljubljani.

Diplomirala je leta 1980: »Tema moje naloge je bil glavni vhod v Cankarjev dom med obema stolpnicama. Pri projektu sem sodelovala tri leta, tudi že v fazi izdelave idejnega projekta, ter nadaljevala z oblikovanjem vhodnega dela in tudi trga. A trg ni bil nikoli realiziran. Na trgu je bila načrtovana ozelenitev z vodnim motivom in s prikazom ostalin stare Emone. Spomenik Ivana Cankarja bi moral biti postavljen na vodno gladino, ki bi mu dala novo dimenzijo, kot smo načrtovali skupaj s kiparjem Slavkom Tihcem,« pripoveduje Monika in doda, da Ravnikar ni bil njen edini mentor, pomemben je bil tudi njen oče, arhitekt Bogdan Fink, s katerim je sodelovala pri razvoju konceptov domov za ostarele. Kmalu po diplomi se je odpravila na svojo pot, delala v različnih birojih in ustanovila biro NAVA arhitekti. Zmagala je na več natečajih, tudi zato, ker se je ukvarjala z velikimi kompleksnimi arhitekturnimi sistemi, saj si je pridobila specialna inženirska znanja. Tako je lahko zmagala na mednarodnem natečaju za ladjedelnico in stanovanjsko naselje v nekdanji Sovjetski zvezi in pridobila možnost projektiranja za prodorno slovensko visokotehnološko podjetje. Prejela je nagrado zlati svinčnik ZAPS in vrsto nominacij.

Med večkrat nagrajenimi arhitektkami je tudi Maruša Zorec (1965), ki je v prvih letih po diplomi sodelovala v arhitekturnem biroju Vojteha Ravnikarja. Med zadnjimi njegovimi deli, kjer je sodelovala, je knjižnica v Novi Gorici. Že leta 1993 je postala njegova asistentka na FA v Ljubljani. »Z Vojtehom sva skupaj začela učiti predmet Elementi oblikovanja in kompozicija, da bi z njim študentom približala občutek za prostor. Prav pri njem sem se naučila razumeti, kaj je kontekstualni odnos do prostora.« Pravi, da so bila leta, ki jih je preživela v njegovem biroju, velika šola za življenje. »Toleriral je mojo drugačnost, znal je poslušati in me končno tudi poslal na samostojno pot. Brez njegove spodbude ne bi nikoli bila to, kar sem. Naučil me je, da je arhitektura miselni proces, ki potrjuje tvoje intuitivne vzgibe,« pripoveduje Maruša, ki je ustanovila studio Arrea in se, kot pravi, po naključju začela ukvarjati tudi s prenovami kulturnih spomenikov. Med zadnjimi so prenova Plečnikove hiše v Ljubljani, Vetrinjski dvorec v Mariboru, Grajska pristava v Ormožu in grad Grad na Goričkem. Za svoja dela je prejela vrsto priznanj: nagrado Prešernovega sklada (2012), nagrado Piranesi, Steletovo priznanje in Plečnikovo medaljo.

Mojca Gregorski (1975) je predstavnica nove generacije arhitektk in arhitektov, ki so v veliki večini nadaljevali študij v tujini. Svoja znanja je širila na Universidad Politecnica de Valencia v Španiji in Jagielonski univerzi v Krakovu na Poljskem ter pridobivala praktična znanja v birojih doma in v tujini. Od leta 2001 je samostojna arhitektka, od 2006 je zaposlena na FA v Ljubljani. Je ustanoviteljica biroja Modular arhitekti, kjer deluje skupaj z Maticem Lašičem in Mihom Kajzljem, ter prejemnica nominacij in nagrad Mies van der Rohe, Piranesi, Plečnikove nagrade in zlati svinčnik ZAPS. Njen opus je zanimiv in obširen, posebno pozornost pa vzbuja specializacija za projektiranje vrtcev, saj jih je širom po Sloveniji realizirala več kot sedem.

Njene generacije in mlajših ne opredeljujejo le izkušnje študija in prakse v tujini, ampak tudi iznajdljivost, da so sposobne najti družbeno koristne »niše«. Mojca Gregorski dela pri večjih projektih, nekatere njene vrstnice se ukvarjajo z majhnimi intervencijami v javni prostor. Mednje sodijo oblikovalke in arhitektke, ki delujejo znotraj KUD Obrat, KUD ProstoRož, Zavod Oloop ... to so samoiniciative na različnih kreativnih področjih. S svojo dejavnostjo dajejo lokalnemu prebivalstvu znanja, oplemenitijo javne površine, torej njihovo življenjsko okolje, in hkrati detektirajo probleme v družbi. S tem pa opravljajo pomembno družbeno delo.

V Sloveniji je veliko ženskega ustvarjalnega potenciala in izbor za MoMoWo je ostal nekje na pol poti. A akcije si sledijo in se dopolnjujejo. Na primer: na januarski razstavi v atriju ZRC SAZU – Inženirke oblikujejo prihodnost so bila predstavljena dela mlajše generacije slovenskih in avstrijskih arhitektk.

Zamujena priložnost?

Projekt MoMoWo – Ženska kreativnost od moderne do danes je del evropskega programa EACEA (Education, Audiovisul and Culture Executive Agency) in poteka že od leta 2014, končal se bo leta 2018. Pri organizacijskem in vsebinskem oblikovanju projekta MoMoWo so sodelovale Francija, Italija, Španija, Portugalska, Nizozemska in Slovenija, zajeta pa je vsa Evropa. Potujoča razstava in katalog predstavljata 100 del 100 ustvarjalk iz 24 evropskih držav; izbrane so »ikone«, ki so v teh 100 letih ustvarile ključna dela. V osrednji pregled 100 del, 100 let so vključene le štiri Slovenke: Helena Kottler Vurnik (1882– 1962), Sonja Lapajne Oblak (1906–1995), Nives Kalin Vehovar (1932–2007) in Nataša Štupar Šumi (1927), v preglednici dosežkov pa je navedena še Dušana Šantel (1908–88) kot prva diplomantka na arhitekturi. V tem pregledu je Slovenija med tistimi, ki niso predstavili generacije ustvarjalk, rojenih po letu 1950, saj je najmlajša uvrščena Slovenka rojena leta 1932. Španci pa so med »ikone« uvrstili Carme Pinós (1954), Francozi Odile Decq (1955), Nizozemci Marlies van Dullemen (1959), Angleži Ilse Crawford (1962), Portugalci Inês Lobo (1966), Grki Kostantio Manthou (1983) itd.

Drugače je v manjši brošuri Vodniku po evropski ženski arhitekturi in dizajnu, kjer so svoje mesto dobile nekatere mlajše slovenske arhitektke. V zvezku, kjer so objavljena dela arhitekt v Barceloni, Lizboni, Parizu, Torinu, na Nizozemskem in v Sloveniji, najdemo dela 29 slovenskih arhitekt, med njimi Majdo Kregar, Marušo Zorec, Polono Filipič, Tino Gregorič, Mojco Gregorski, Neno Gabrovec, Leno Krušec, Ano Kučan, Špelo Kuhar, Matejo Panter, Anjo Planišček, Stanislavo Pustoslemšek, Špelo Videčnik in druge; v rubriki pionirke pa Gizelo Šuklje (1909–94).