Nesprejemljivi zaostanki

»Po prehodu na novo lokacijo in na nov način poslovanja maja lani je administrativno delo komisije za medicinsko etiko hudo zastalo. Komisija se raziskovalcem, naročnikom raziskav in vsem drugim strankam opravičuje za zamujanje odgovorov in posledične nevšečnosti.« Sporočilo na naslovni strani spletne predstavitve komisije je zelo zgovorno.

Štirinajstčlansko komisijo poleg predstavnikov različnih vej medicine sestavljajo še pravnik, psiholog in teolog, njihova naloga pa je presojanje etičnosti načrtovanih raziskav v zdravstvu, s preizkušanjem novih zdravil vred. Predsednik dr. Božidar Voljč je v pisnem odgovoru pojasnil, da se komisija redno sestaja in v povprečju na mesec presodi o etični primernosti do 50 novih raziskovalnih vlog. »Če je vloga popolna, predlagana raziskava pa ne preobsežna in etično sprejemljiva, je postopek obravnave kratek. Več dela je z vlogami, ki so nepopolne in jih je treba pred obravnavo vračati vlagateljem, ali kadar izvajalci med raziskavo z amandmaji poročajo o spremembah ali o neželenih dogodkih, zaradi katerih se mora komisija do teh raziskav ponovno opredeliti, pa tudi z raziskavami s protokoli po več sto strani.«

Postavlja se vprašanje, ali zamude pri odločanju komisije lahko škodujejo bolnikom, na primer tako, da ti ne pridejo pravočasno do obetavnega poskusnega zdravljenja. »Čas od poslane vloge za raziskovalno nalogo do obravnave na seji komisije in prejetega sklepa je nesprejemljivo dolg in znaša tudi šest do 12 mesecev,« je povedal dr. Milan Reljič, ginekolog v mariborskem kliničnem centru in predsednik tamkajšnje etične komisije. A kot poudarja, so bolniki v takšnem primeru le posredno oškodovani, v smislu zaviranja raziskovalne dejavnosti in s tem razvoja medicine. »O morebitni eksperimentalni terapiji posameznih bolnikov pa lahko odločajo tudi regionalne etične komisije.«

Dr. Božidar Voljč je prepričan, da hitrost etičnega presojanja ne bi smela biti merilo zadovoljstva z delom komisije. »Raziskave v zdravstvu imajo od nekdaj različna, ne vselej bolnikom namenjena ozadja. Med drugim so to tudi neetična raziskovalna radovednost, osebni in strokovni ugled, zbiranje točk na karierni poti ali poslovni interes farmacevtskega kapitala oziroma posameznih raziskovalcev. Bolniki so v njih marsikdaj obravnavani kot sredstvo za dosego takih ciljev.«

Zaradi delovanja komisije po njegovem mnenju ne nastaja škoda za bolnike, vsa »obetavna preizkusna zdravljenja« pa so, je prepričan, potrebna posebej skrbne obravnave, »saj izkušnje kažejo, da so med novimi zdravili bolj redka, ki so res učinkovita«.

Vprašanje pa je, koliko je počasnost smiselna v primerih, o kakršnem je nedavno poročal Pop TV – komisija že eno leto odloča o primernosti vzpostavitve varne sobe za ljubljanske heroinske odvisnike, čeprav igle ležijo tudi po parkih in otroških igriščih.

Zaostanki naj bi se s prehodom na elektronski sistem vlaganja vlog bistveno zmanjšali, uvajajo tudi dodatno sodelavko v administraciji, ministrstvo za zdravje pa naj bi si prizadevalo zakonsko urediti profesionalizacijo podpornih služb komisije. S tem se strinja tudi dr. Primož Rožman, nekdanji strokovni direktor Zavoda za transfuzijsko medicino. »Tako pomembna in odgovorna institucija ne more več delovati samo na načelih prostovoljstva.«