Smo se za to borili?

Matjaž Hanžek, poslanec Združene levice, je vojsko služil še v zlatih časih Jugoslavije, bil je le malo starejši od drugih, ko so ga, 28-letnika, poslali v Smederevo med tankiste. Za sabo je imel pesniško-uporniško obdobje nagajanja oblasti, tako da so bili v vojašnici vnaprej obveščeni, kdo prihaja iz Slovenije. »Nisem niti vedel, zakaj bi moral zapravljati čas, hkrati sem načelno proti militarizaciji družbe, zato sem pred odhodom stavil s prijatelji, da mi bo uspelo iz vojske priti do 29. novembra,« se spominja Hanžek. »Veliko znancev, ki niso želeli služiti, se je vojski uprlo z agresijo, a so naredili napako, ravno vojska je tista, ki zna obvladati nasilje. Sam sem ubral drugačno taktiko, delal sem vse, kar sem moral, dvojno, še več, javljal sem se, čistil sem stranišča, kar je bilo kasneje dokaz, da sem nor. Težave sem imel le z zdravnikom, ki ni verjel, da sem zmešan, dajal mi je tablete, a jih nisem pogoltnil. Po nekaj tednih so me poslali na medicinsko akademijo v Beograd, tam pa sem dobil diagnozo, da sem psihoneurosis nuclearis. Stavo sem dobil. V Ljubljano sem se vrnil tri dni pred dnevom republike.«

Hanžek ni bil edini, veliko je znanih in neznanih Slovencev, ki so se tako ali drugače ognili služenju vojaškega roka v JLA, kar je bilo povsem razumljivo, tisti, ki niso marali oblasti, niso marali vojske. Militarizacija jugoslovanske družbe je v osemdesetih letih postala osrednje vprašanje nastanka demokracije, mirovništvo pa eden temeljnih kamnov slovenskega osamosvajanja. Nasprotovanje JLA, vili, ki so jo za admirala Branka Mamulo v Opatiji na ukaz gradili vojaški obvezniki, prodaji orožja Etiopiji, privilegirani kasti oficirjev, srbskemu nacionalizmu, ki je prevladal v generalštabu, grdemu ravnanju z naborniki, krstam z zavarjenimi pokrovi, ki so se vračale iz krajev služenja vojaškega roka, obveznim vojaškim vajam, vzporednemu pravnemu sistemu, tankom, ki so tu in tam prišli na ulice, javnim manifestacijam, v katere ni nihče verjel, kultu o tretji najmočnejši armadi v Evropi, vse to je bilo logično. Vojska je imela v nekdanji Jugoslaviji ogromno politično moč, bila je brez nadzora, tipična militaristično-totalna organizacija; kdor tega ne verjame, naj si ogleda Košakov film Outsider. Razkroj JLA v nasprotje tistega, kar naj bi zagovarjala, torej bratstvo in enotnost vseh narodov in narodnosti, je na tragičen način pokazal, da so imeli vsi, ki so se ji uprli, prav. Tudi Matjaž Hanžek.

Vse to se je dogajalo pred desetletji, v povsem drugačnih razmerah, v »zemlji seljaka na brdovitom Balkanu«, ki ne obstaja več, ki je izginila v zgodovini, kamor tudi sodi, nostalgija je ne bo obudila. Primerjati JLA s Slovensko vojsko bi bilo neprimerno, Slovenska vojska v družbi igra drugačno vlogo, nima ideoloških nalog, pač pa varnostne, ni naborniška, ampak poklicna organizacija, v njej ljudje služijo denar, ne služijo domovini. Vojaki občasno pomagajo v Sloveniji, a večinoma v vojašnicah preganjajo dolgčas, prave naloge pa opravljajo daleč od doma, včasih sodelujejo tudi v resnično dvomljivih mednarodnih operacijah, v Afganistanu, Bosni, na Kosovu, v Libanonu, Siriji, Iraku, Italiji, Maliju, sedaj naj bi Nato varovali še na rusko-latvijski meji.

Naborništvo, kakršno je bilo v veljavi v času JLA, smo v Sloveniji odpravili leta 2004. Ko je tedanji predsednik republike, vrhovni poveljnik Janez Drnovšek, v Pekrah oktobra 2003 pozdravil še zadnjo generacijo slovenskih nabornikov, je dejal, »da je poklicna vojska tista, ki bo lažje odgovarjala na izzive prihodnosti. Lažje se bo odzivala in prilagajala tudi na vse bolj zapletene tehnološke sisteme in razvoj.« Slovenije k odpravi obveznega naborništva niso vodila le varnostna vprašanja, pač pa tudi pravica do izbire, ki je fantje, razen če so zaigrali norost, v Jugoslaviji niso imeli. »Od zdaj bo ta odločitev svobodna. Naši fantje in dekleta se bodo tako kot za druge poklice za vojaški poklic odločali po svoji presoji. Mislim, da je to pomembna kvaliteta naše države in našega skupnega življenja,« je še dejal Drnovšek in poslovilni govor slovenskim nabornikom končal z besedami, da bo Slovenija vedno »računala na Slovensko vojsko, ki nikoli ne bo številčno velika, želimo pa, da bi bila kvalitetna«.

Za tedanjo odločitev politike o odpravi naborništva so obstajali povsem pragmatični razlogi. Število vpoklicanih nabornikov je naraščalo zgolj prva tri leta v samostojni državi, leta 1994 je služilo malo več kot 12.283 fantov, nato se je ta številka začela zmanjševati, leta 2002 je služilo le še 4475 nabornikov. Razlogov je bilo več, naglo se je povečevalo število vlog za civilno služenje, zmanjševala se je generacija, vedno več mladih je študiralo, hkrati pa je bilo vedno več fantov po mnenju zdravnikov nesposobnih za služenje vojaškega roka. Poleg tega niti vojska sama ni bila najprijaznejša do nabornikov, »namesto da na ministrstvu razmišljajo, kako kaznovati tiste, ki se vojski izogibajo, bi morali razmišljati, kako nagraditi tiste, ki služijo vojaški rok,« je v tistem času razmišljal obramboslovec dr. Igor Kotnik. Čas je bil za drugačne rešitve.

4.475 je bilo pripadnikov zadnje (prave) generacije nabornikov leta 2002  /  1.293 je bilo napotenih na civilno služenje leta 2002  /  22 mio € večji bo proračun za vojsko leta 2017 (glede na leto 2016)  /  45 mio € večji bo proračun za vojsko leta 2018 (glede na leto 2016)

A vse te stvari se znova obračajo. Predsednik druge največje koalicijske stranke Karl Erjavec je na strankarskem kongresu predlagal ponovno uvedbo naborništva, prenovljenega, s krajšim časom služenja, a vseeno še vedno naborništva. »Glede na nove varnostne okoliščine mora Slovenija razmisliti o tem, kako si bo zagotovila več varnosti,« je dejal. »Osebno mislim, da bi bilo prav, da vsak mlad fant pozna vsaj osnovne veščine, da pozna, kaj pomeni podrejenost, nadrejenost. Moram reči, da tudi številne mame in dekleta podpirajo to idejo.«

O tem, kaj mislijo mame in dekleta, je težko soditi, a če sledimo populistični retoriki prvega upokojenca, naj bi ponoven premislek o uvedbi naborniškega sistema izhajal iz dveh izhodišč, prvo je varnost, drugo vzgoja. Obe sta nesmiselni, deplasirani, nepotrebni. Kot je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela dejala antropologinja dr. Svetlana Slapšak: »To, da nekdo danes zahteva obvezno služenje vojaškega roka, in to z napol obscenimi idejami o mamicah in deklicah, ki hočejo uniforme, ter potrebi po tem, da sinček, ko pride domov, čim natančneje pospravi posteljo, je vseeno malce preveč … In to trideset let po tem, ko je velika večina ljudi nasprotovala vojski in smo leta in leta podpisovali peticijo za peticijo za ukinitev armade in zmanjšanje proračuna za nakup orožja. Nočem verjeti, da poneumljanje tako hitro in tako globoko napreduje.«

V imenu varnosti

So se stvari res tako zelo spremenile od časov, ko je zadnje nabornike pozdravil Janez Drnovšek? V veljavni obrambni strategiji naborništvo ni omenjeno, je pa govor o poklicni sestavi, konceptu vojaške strateške rezerve, mobilizaciji ob razglasitvi izrednih in vojnih razmer. Po mnenju sveta za nacionalno varnost je ogroženost Slovenije majhna, in to kljub terorističnim napadom in množičnemu prihodu migrantov – kar sta vprašanji, ki ju vojska sama po sebi ne more rešiti. Za zdaj še noben obrambni strateški dokument ni nastal s predpostavko, da bi se varnostne okoliščine v Sloveniji ali v širšem mednarodnem okolju lahko tako zelo spremenile, da bi bilo treba na novo premisliti koncept organizacije Slovenske vojske.

Da bi razumeli, kaj vse je narobe z zamislijo o naborništvu, se moramo ozreti v zgodovino. V grobem vojske, tako pravi obramboslovec dr. Klemen Grošelj, delimo na množične armade in poklicne sestave. »Naborniški sistem, kot ga poznamo sedaj, temelječ na ideji državljanstva, se je prvič uvedel v Franciji v času francoske revolucije. Ker se je sistem izkazal za uspešnega, so ga na različne načine uvedle še druge države celinske Evrope, tudi avstro-ogrska monarhija. A naborniški sistemi množičnih vojska so v mirnem času razmeroma dragi, tudi nepotrebni v času miru, ko ni neposredne vojne nevarnosti ali ko je funkcija vojske sodelovanje v prekomorskih misijah in operacijah. Zato so začele številne države sistem naborništva po koncu hladne vojne opuščati (npr. Nizozemska, Belgija) in ga nadomeščati s poklicnim popolnjevanjem. V času vietnamske vojne so bili fantje, ki so morali služiti domovini, v ZDA izbrani po sistemu pogojev, po katerem so potem izmed skupaj 27 milijonov potencialnih nabornikov vpoklicali 2,2 milijona nabornikov. Glede na selektivnost sistema je šlo pri tem vpoklicu za svojevrstno loterijo. Tudi drugje se je dolžina trajanja vojaškega roka s časom spreminjala. Tako se je vojaški rok v JLA v celotnem obdobju skrajševal s prvotnih dveh let, v nekaterih zvrsteh in rodovih celo treh let, na 18 mesecev, nato v sedemdesetih letih na 15 mesecev in nazadnje na 12 mesecev. V samostojni Sloveniji so vojaki služili enotni vojaški rok sedem mesecev …«

Večina držav na Zahodu (pa tudi Rusija) je po drugi svetovni vojni zmanjšala številnost armad, saj novi tipi vojskovanja ne temeljijo na množičnosti vojske, pač pa na njeni učinkovitosti. Hkrati je res, da nekatere države znova uvajajo naborništvo, a gre bolj za demonstracijski kot strateško-varnostni učinek. Takšen primer je Švedska. »Na stvar morate pogledati z notranjepolitičnega vidika, a kot razumem sam, ima Švedska dve težavi, prva je vprašanje poklicnega popolnjevanja oboroženih sil, pri čemer naj bi bili vpoklicani naborniki le dopolnilo poklicnemu popolnjevanju, drugi pa je strah pred ruskim angažiranjem v Baltiku, ki je pri Švedih že precej tradicionalen,« pravi Grošelj.

Informacije, da Švedska uvaja obvezno služenje vojaškega roka, so nepopolne. Podobno kot Slovenska vojska imajo Švedi težave s popolnjevanjem, zato naj bi sedaj po posebnem izboru izmed 13 tisoč mobilizirancev (od približno sto tisoč po letih primernih posameznikov) izbrali 4000 fantov in deklet. Gre za razmeroma majhno številko, Švedov je petkrat več kot Slovencev, primerljivo bi tako v Sloveniji po enakem sistemu angažirali 800 nabornikov.

Švedska vojska je danes bistveno manjša, kot je bila v času hladne vojne. Takrat je vojsko služilo okoli 85 odstotkov fantov, švedski vojaški proračun pa je znašal približno 2,5 odstotka BDP. Danes znaša 1,1 odstotka BDP, kar je primerljivo s slovenskim. Z drugimi besedami, novi švedski naborniki bi predvsem stražili. »Švedska in druge države, ki še imajo ali ponovno uvajajo splošno vojaško obveznost, imajo drugačen politični odnos in tradicijo kot Slovenci, spet druge imajo drugačen pogled na varnostna vprašanja in zemljepisni položaj, pri čemer sem prepričan, da Rusi ne bodo kar nenadoma napadli članice Nata, saj za konvencionalno vojno preprosto nimajo sil, poleg tega bi to neizogibno vodilo v jedrski spopad, ki bi, upam, da se tega vsi zavedamo, vodil v somrak civilizacije.« Bistveno vprašanje je drugje. »Naborništvo države uporabljajo, kadar so neposredno ogrožene oziroma jim grozi neposredna vojaška nevarnost, Slovenija danes ni v takšnem položaju. Bolj kot o naborništvu bi bilo treba razmisliti o tem, kako uresničiti že zastavljene razvojne cilje Slovenske vojske, njenega popolnjevanja s poklicnimi pripadniki, razvojem prostovoljne rezerve in kaj je s strateško rezervo ter podobno.«

6.920 je bilo pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske konec leta 2016 /  892 je bilo pogodbenih rezervistov leta 2016  /  77 je bilo napotenih na prostovoljno služenje vojaškega roka leta 2016  /  8.889 je podpisnikov, ki so leta 2010 podprli mladinino peticijo o korenitem zmanjšanju in prenovi slovenskega vojaškega sistema

Na naborništvo lahko pogledamo še z drugega zornega kota, res bi lahko naborniki ali pa posamezniki, ki imajo za sabo nekaj vojaškega usposabljanja, pomagali pri različnih varnostnih tveganjih, a predvsem pri množičnih nevarnostih in nesrečah, ne pa pri vojskovanju. »Sam se že leta zavzemam, pa mi redkokdo prisluhne, za popolno reorganizacijo Slovenske vojske, vendar ne v smeri naborništva, to je nesmiselno,« pravi dr. Iztok Podbregar, nekdanji šef generalštaba Slovenske vojske, ki je pred dobrim desetletjem poveljeval eni od zadnjih generacij slovenskih nabornikov. »Že takrat je bilo popolnoma jasno, da je to preživeto. Država lahko ponudi državljanom osnove samozaščite, tečaje v vojašnicah, a na prostovoljnih temeljih. Neko oboroženo silo potrebujemo, potrebujemo strokovna znanja in ljudi, a vseeno bi morali biti racionalnejši. Sam bi združil vojaške in policijske naloge ter naloge za zaščito in reševanje pod eno streho, ustanovil bi žandarmerijo, kjer bi obstajali posamezni specializirani oddelki, eni za mirovne operacije, drugi za kaj drugega. Slovenija ne potrebuje tako obseženega varnostnega aparata, kot ga ima danes, je predrag, ker ni dovolj denarja, je neučinkovit.« In naborništvo? »Vprašajmo se, kakšne so varnostne grožnje v Sloveniji. Povezane so z gospodarstvom, podnebnimi spremembami, naravnimi nesrečami, ekološkimi katastrofami, migrantskimi valovi, za vse to ne potrebuješ vojske, nabornikov, pač pa druge varnostne mehanizme,« še pravi Podbregar.

Zamisel o ponovni uvedbi naborništva je brez kakršnekoli strokovne utemeljitve.

Podrejenost in nadrejenost

Kako smiseln pa je drugi del Erjavčeve argumentacije, da naj bi vojska izbrusila razvajene otroke, ki ne vedo, kaj sta red in disciplina, ki so zgolj glorificirane podobe starševskih propadlih utvar, mali patološki narcisi, kot jim pravijo ljubiteljski psihologi?

Preteklost nam znova razkriva, da ni generacije, ki na svoje naslednike ne bi gledala vsaj s kančkom obžalovanja. »Nobenega upanja nimamo več za prihodnost našega ljudstva, če bo ta odvisna od današnje lahkomiselne mladine; zakaj mladina je brez dvoma neznosna, brezobzirna in premodra za svoja leta. Ko sem bil še mlad, so me učili lepega vedenja in spoštovanja do staršev, današnja mladina pa hoče vse bolje vedeti, kakor vemo odrasli, in hoče zmerom imeti prvo besedo,« naj bi bil pred več kot 2000 leti tarnal Heziod, antični grški potujoči pevec, Homerjev epski sopotnik. Še bolj znana, pogosteje navajana je Sokratova misel, torej misel prvega med iskalci resnice iz Aten. »Današnji mladi ljubijo razkošje. Obnašajo se grdo, posmehujejo se avtoriteti in premalo spoštujejo starejše. Otroci so dandanes resnični tirani, nič več ne vstanejo, ko pridejo starejši v sobo, nasprotujejo staršem, kramljajo med seboj v prisotnosti odraslih, jedo požrešno in tiranizirajo svoje učitelje.«

Odnos do mladine je v zahodni družbi razpet med dvema skrajnostma. Mladi so razumljeni kot rešitelji težav, na mladih torej svet stoji, za to toliko resolucij in pamfletov o poklicanosti in izvoljenosti mladine – veliki selfi-show z Junckerjem in Cerarjem je eden od takšnih primerov. Hkrati naj bi bili mladi težava, saj naj bi bili nezainteresirani, narcistično, egoistično usmerjeni, brez pravih delovnih navad, brez domoljubja, brez odnosa do domovine in odgovornosti.

Dr. Robi Kroflič je filozof in teoretik vzgoje na ljubljanski filozofski fakulteti. Na vprašanje, ali misli, da bi naborniški sistem rešil težave, v katere naj bi bila zajadrala slovenska mladina, jezno odgovarja, da kot izpričani antimilitarist meni, »da so teze o spregi državotvornost-nacionalna vojska tipična militaristična ideologija, zgrajena na kulturi 'strahu pred ogroženostjo'. Če nimaš pozitivnih idej, na katerih bi gradil nacionalno zavest, jo gradiš pač na 'zanikanju tujega kot sovražnega'. Materinski diskurzi o tem, da lahko prav vojska doseže večjo samostojnost mladeničev, pa je tako ali tako prelaganje odgovornosti na drugega, ko sam nisem opravil svojega dela …«

Tudi dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja z ljubljanske fakultete za družbene vede, raziskovalka, ki se že desetletja ukvarja z družbenim položajem mladih, do ponovne uvedbe naborniškega sistema ne goji nikakršne naklonjenosti. Nasprotno. »Gre za preživele, popolnoma konservativne predstave o odraščanju, kjer naj bi bila vojska tisti iniciacijski obred odraščanja, ki naj bi iz fantov naredil može. Ta pogled gradi na nekih iracionalnih čustvih,« pravi. Podobno je z zamislijo, da bo vojska prinesla več domoljubja. »Kaj pa je patriotizem? Sodobni pojem je državljanstvo, vprašati se je treba, kdaj mladi postanejo popolni državljani, kdaj dobijo politično državljanstvo, kdaj dobijo ekonomsko državljanstvo, kako lahko udejanjajo svojo vlogo aktivnega državljana v sodobni družbi. Zelo težko, prepozno, po svoje so zelo omejeni in vojska jim pri tem ne bo pomagala.«

Po izsledkih mednarodne raziskave ICCS iz leta 2009 imajo tisti, ki v Sloveniji končajo osnovno šolo, visoko stopnjo »državljanske vednosti«, poznajo delovanje in pomen demokracije, demokratičnih vrednot, državljanske enakosti, človekovih pravic, vedo, kako deluje država, zakaj je pomembna. Na ministrstvu za obrambo so te dni napovedali ustanovitev posebne komisije, »katere cilj bo prek nacionalne strategije komuniciranja povečati nacionalno zavest in domoljubje, popularizirati poklic vojaka in policista ter ozaveščati državljane o pomenu nacionalne varnosti«.

Naivno bi bilo trditi, da se za Erjavčevim pozivom skriva zgolj šaljiv poskus ugajanja volilni bazi, ki jo skrbi prihodnost vnukov. Svetlana Slapšak ima prav, v Sloveniji se ponovno uvaja militarizacija družbe.

Takšne komisije so že vnaprej obsojene na neuspeh, domoljubja, pripadnosti domovini pač ne gradiš s PR-kampanjami o vojski, ampak s tem, da izboljšaš delovanje države. »Med domoljubjem in vojaškimi poklici ni neposredne povezave, lahko smo domoljubni, pa imamo odpor do vojne in nasilja in nas ne zanima poklic, ki je povezan z ubijanjem,« pravi dr. Marjan Šimenc, ki na ljubljanski pedagoški fakulteti poučuje problematiko državljanske vzgoje. »Večina razprave o domoljubju je povezana s tem, kdo ga bo opredelil, navadno se implicitno zagovarja ideja domovine, ki spada v neke druge čase. Sploh pa je simptomatično, kako se domoljubje redko poveže z debatami o skupnem dobrem, o javnem šolstvu in o zdravstvu. Običajna opcija je privatizacija in konkurenca, pa čeprav so prav to področja, na katerih se zavzemamo za nas vse, za povezanost, solidarnost …« Gre za povsem vsebinski spor, desno usmerjeni pogled na domovinsko vzgojo, tako jo je sicer razumela tudi socialistična oblast, prinaša različno vzgojo za vrednote, mite in legende, državniško obredje, proslave in obvezno »miganje s papirčki«, kakor je v Paradi nekoč pel Marko Brecelj, kar naj bi samo po sebi vzpostavilo domoljubnega državljana, zvestega domovini, pripravljenega, da v njenem imenu tudi strelja. Vendar ta pogled pozablja, na kar opozarja Kroflič, da, »ljudi poveže v skupnost možnost zadovoljevanja temeljnih skupnih potreb brez zahteve po opuščanju lastnih partikularnih identitetnih določil (tudi manjšinske nacionalnosti, religije, spolne usmerjenosti …)«. Mahanje z zastavami ne bo vzpostavilo domoljubja.

Kako je vojska zares priljubljena med mladimi, dobro kaže število posameznikov, ki se prijavljajo na prostovoljno usposabljanje. Teh mladih je bilo pred desetletjem več kot 250, zadnja leta jih je manj kot sto. Vojska, takšna ali drugačna, mladih ne zanima, a to ni povezano z domoljubjem, pač pa s privlačnostjo službe, plačami, delovnimi razmerami, osebnim prepričanjem. Nikakor ni povezano s pomehkuženostjo mladine, o kateri govorijo nekateri starši. Pri tem vprašanju gre za povratno zanko. »Danes družba, družina mlade nasilno potiska v socialno otroštvo, ker jim ne pusti, da se sami spoprijemajo s šolo, ocenami, ker se sami ne odločajo o tem, kako bodo nadaljevali šolanje, hkrati pa isti starši želijo, naj vojska iz njihovih otrok naredi samostojnejše osebnosti,« pravi Mirjana Ule. »Kako mladim pravzaprav omogočiti, da postanejo samostojnejši? Ne z vojsko, pač pa z drugimi politikami, naj se jim odprejo možnosti za vstop na trg delovne sile, naj se naredijo posebni prehodni stanovanjski objekti …« To, na kar opozarjajo raziskovalci, stroka, ni pomembno. »V tej družbi velja tisto, kar si, brez prave presoje, analize, namisli neka politika. Zamisel o ponovni uvedbi nabornega sistema je arhaična, deplasirana, nepotrebna.«

Več denarja, manj varnosti

Naivno bi bilo trditi, da se za Erjavčevim pozivom skriva zgolj šaljiv poskus ugajanja volilni bazi, ki jo skrbi prihodnost vnukov. Svetlana Slapšak ima prav, v Sloveniji se ponovno uvaja militarizacija družbe, neuspeh ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča in njegove zamisli o odpravi dosmrtnega zapora je zgolj eden od dokazov za to trditev, drugi je kakšno leto stara Janševa zgodba o nacionalni gardi, ki naj bi Slovenijo branila pred migranti.

Letos naj bi država za obrambo namenila slabih 22 milijonov evrov več kot lani, leta 2018 še dodatnih 45 milijonov (glede na leto 2016). Aktualni strateški pregled obrambe, s katerim se je vlada seznanila 22. decembra, omenja še nadaljnje povečanje proračuna. V njem je zapisano, da se je v Sloveniji pojavila »potreba po nominalni rasti obrambnih izdatkov« in da je za ohranjanje že vzpostavljenih obrambnih zmogljivosti in izpolnjevanje zavez do EU in Nata treba »doseči nominalno rast obrambnega proračuna v višini 30–45 milijonov evrov na letni ravni«. To vlada počne, tako je Miro Cerar obljubil tudi generalnemu sekretarju Nata Jensu Stoltenbergu.

Leta 1990, v času, ko je bilo v Sloveniji močno mirovniško gibanje, je nastala pobuda »Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov – danes! Če res želimo mir, potem odvrzimo orožje!« Mir se ne gradi s prisilo, pač pa z mirovno politiko, dialogom. Eden izmed mirovnikov, podpisnikov deklaracije, je kasneje postal obrambni minister, doživel je radikalni preobrat v miselnosti, zagovarjanje miru in nenasilja pa je postalo nedržavotvorno. Podobno je danes. Namesto da bi Miro Cerar govoril o pomenu zmanjševanja nesoglasij, govori o pomenu varnosti in povečuje obrambni proračun, njegov zunanji minister pa fantazira o naborniškem sistemu. Revija Mladina je na začetku leta 2010 oblikovala peticijo z zahtevo po korenitem zmanjšanju vojske, predlagala je oblikovanje skupine, ki bi bila razporejena v sistem civilne zaščite, predlog je predvideval še posebno enoto vojakov, razprodajo odvečne vojaške opreme, prekvalifikacijo kadrov za druge javne službe, sisteme socialnega varstva in podobno. Peticijo je podpisalo skoraj 9000 ljudi, tedanja ministrica za obrambo Ljubica Jelušič pa je navrgla, da je »neustavna«. Politika je peticijo lahkotno odpravila z očitki o provokaciji in omadeževanju osamosvojitve.

Varnostne grožnje v Sloveniji so povezane z gospodarstvom, podnebnimi spremembami, naravnimi nesrečami, ekološkimi katastrofami – za vse to ne potrebuješ vojske, nabornikov, pač pa druge varnostne mehanizme.

Slovenska ustava v 124. členu predvideva, da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. Današnja politična retorika o povečani ogroženosti, lahkotni premisleki o nabornikih, ki naj bi prinesli več varnosti, odločitve o »rasti obrambnih izdatkov« zaradi »spoprijemanja s prihodnjimi grožnjami in tveganji nacionalne varnosti«, vse to ni mirovna politika. Erjavčeva želja po uvedbi naborništva je neumnost, a hkrati odsev družbe, v kakršno se spreminja Slovenija, družbe nadzora, prisile, militarizacije na eni in apatije, fatalizma, cinizma na drugi strani. »Suverenost, vpliv in ugled države ne temeljijo več na velikosti vojaških sil. Slovenija mora svojo suverenost graditi na politiki miru in ne na politiki vojne,« se je glasila Mladinina peticija o preoblikovanju vojske. Ta ugotovitev velja še danes.