Slabokrvni projekti sprememb

Bela knjiga o prihodnosti Evrope, ki jo je prejšnji teden pompozno predstavil predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, je s svojimi petimi scenariji (mogočega) razvoja Evropske unije v naslednjih desetih letih (namenoma) ohlapen in nedorečen poziv k premisleku o sedanjem ustroju integracije in možnih reformah Unije. V dokumentu na 32 straneh je vsak »scenarij« razvoja skiciran v obliki tez pro et contra, dopolnjen z razpredelnico ključnih sprememb v ustroju EU ob njegovem udejanjenju, in – da bi jih Evropejci zares doumeli – z navedbo konkretnih sprememb v praksi. »Scenariji so po svoji naravi seveda ilustrativni. Spodbudili naj bi k premisleku. Ne vsebujejo podrobnega načrta za njihovo izvedbo,« so se opravičili avtorji Bele knjige.

Iz evropske komisije so še sporočili, da bodo v naslednjih mesecih pripravili – skupaj z evropskim parlamentom, državami članicami in zainteresirano evropsko javnostjo – niz razprav o ključnih problemih Evrope, o »razvoju socialne razsežnosti Evrope«, »poglabljanju ekonomske in monetarne unije«, o »spopadanju z globalizacijo«, »prihodnosti evropske obrambe« in o »prihodnosti finančnega sistema EU«. Na podlagi izsledkov teh razprav bo Junckerjeva ekipa izbrala »najboljši« scenarij razvoja EU, o njem pa bi konec leta odločal evropski svet, torej predstavniki držav članic. Junckerjevi scenariji torej niso le nedolžna napotila za premislek, temveč se lahko – če ne bodo v Evropi izzvali zares kritične razprave o prihodnosti EU – tudi uresničijo.

Kakšne vizije EU torej ponujajo? Nič novega. Prav ima Basil A. Coronakis, novinar in direktor spletnega portala New Europe, ko jih je komentiral takole: »(1) Ohraniti sedanji status quo pomeni nadaljevati politiko bussiness as usual. (2) Ohraniti le skupni trg pomeni Evropo trgovcev. (3) Okrepitev sodelovanja le nekaterih članic Unije pomeni Evropo več hitrosti. (4) Delovati na manj področjih, a tam učinkovito, pomeni vrnitev na prvo polje v procesu integracije. (5) Delati veliko več skupaj ostaja v ‘konstelaciji sanj’.«

Iz Bele knjige je povsem jasno, da Junckerjeva ekipa razume projekt združevanja ozko, tehnicistično in brez kakršnegakoli globljega uvida v ustroj integracije in probleme, ki jih ta, včasih tudi le kot kolateralno škodo, povzroča. Jasno je, da današnji »bogovi in polbogovi Barlaymonta« ne morejo zagovarjati kvantnega skoka v evropski integraciji. »Delati skupaj veliko več«, torej poziv k oblikovanju federalne Evrope, kar bi bil takšen skok, ostaja le utopija. Ni pričakovati, da bi države članice (in njihova politična elita) razlastile svoje moči, še manj pa, da bi takšen projekt podprli državljani, ki že tako in tako ne zaupajo svojim nacionalnim političnim elitam in še manj institucijam Unije. Nanjo gledajo pragmatično: kot uspeh ji štejejo, da je zagotovila mir na stari celini in z uveljavitvijo štirih svoboščin olajšala prehajanje meja. Vsi pa, ki v današnjih razmerah zagovarjajo federativno Evropsko unijo, ne poznajo resničnih razmerij v Evropi. Dejstvo je, da države članice ne morejo uskladiti niti socialne ali davčne politike – sistemi so pač preveč različni – kaj šele, da bi prenesli več pristojnosti na institucije Unije, ki jih obenem pesti še močan legitimnostni primanjkljaj.

Junckerjeva ekipa razume položaj ozko, tehnicistično in brez kakršnegakoli globljega uvida v ustroj integracije in probleme, ki jih ta povzroča.

Korak k federalni Evropi, kar bi moral vedeti tudi slovenski predsednik, bi bil v današnji Evropi lahko nevaren, saj bi se vse njene humanistične tradicije, jedro »izjemnosti Evrope«, utopile v brezobličnem in tehnicističnem telesu Evropske unije, zaznamovanem z ideologijo in prakso neoliberalizma.

Prvi pogoj za oblikovanje scenarija, ki bi bil zares napreden in bi upošteval želje ljudi, je zato temeljit premislek o sedanjem ustroju Evropske unije in ideologiji, ki usmerja njene odločevalce. Zahteva odgovor na vprašanje, zakaj se je Unija v osemdesetih letih tako zlahka prepustila ideologiji neoliberalizma (in amerikanizaciji) in zakaj se temu procesu ni uspela postaviti po robu z evropskimi humanističnimi tradicijami in modeli socialne države, ki so eno izmed prepoznavnih znamenj njene identitete. Odgovore je treba iskati v času njenega nastajanja. Zasnovana je namreč – povedano v sociološki teoriji – na doktrinah novega institucionalizma in funkcionalizma, za svoj razvoj ni potrebovala in ne potrebuje vizije, zato je ideologija neoliberalizma zlahka zlorabila njene institucije in preusmerila njen razvojni tok. Je tudi brez vsakršne komunitarne razsežnosti, čeprav so ji evropski inženirji duš v prejšnjih desetletjih poskušali z »izumljanjem« nekakšne evropske identitete, najprej kulturne in nato politične, vtisniti globljo duhovno razsežnost in ji hkrati zagotoviti enoten glas. Ni jim uspelo. Tudi zato, če smo že pri scenarijih razvoja, oxfordski profesor evropskih študij Jan Zielonka napoveduje, da bo morda EU postopoma »postajala prazna lupina«, države članice pa bodo samostojno, mimo EU, iskale rešitve za svoje težave. Evropa je na tej poti.

Brez preizpraševanja njenih temeljnih zamisli, smotra in ciljev so vsakršni scenariji njenega razvoja le mrtve črke na papirju. Če bi prevladal scenarij »le ohranitve skupnega trga«, bi ostala šibka in brez moči kot politični subjekt. »Delovati na manj področjih, a tam učinkovito« je svojevrsten oksimoron, saj bi morala Unija že zdaj učinkovito delati na področjih, ki so ji zaupana. Da federalne Evrope (za zdaj) ne bo, je tudi jasno. Ostaneta le še dva scenarija, vredna premisleka. O »Evropi več hitrosti« se govori že dlje časa. Gre v bistvu za poglobitev v EU že uveljavljenega mehanizma »okrepljenega sodelovanja«. Sicer pa je že Jürgen Habermas pisal o t. i. jedrni Uniji, v kateri bi države članice – mislil je verjetno zlasti na »karolinške države« – razvijale samosvoj tip internacionalnega političnega združenja, v okviru katerega bi lahko oblikovali nov tip demokracije z dvodomnim parlamentom, z domom, ki bo zastopal interese državljanov in drugim za zastopstvo narodov. Če bi projekt pokazal rezultate, bi se »jedrni Uniji« lahko pridružile nove članice. Evropska unija bi se tako znova rojevala znotraj same sebe. Po tem scenariju bi ob »jedrni Uniji« lahko zaživela tudi, kot je predlagal filozof Georgio Agamben, »latinska unija«, tesneje bi se povezale države Višegrajske skupine, ki že tako ali tako nasprotujejo diktatu Bruslja in zahtevajo več avtonomije. Jasno pa je, da ta proces ne bi okrepil projekta združevanja, ampak prej vodil v dezintegracijo Evropske unije, zasnovano z »več Evropami«.

Povsem jasno je tudi, da scenarij »ohranjanja sedanjega statusa quo« ni vzdržen, saj je v njej zaradi vse več razhajanj v pogledih na razvoj in zaradi povečevanja socialnih razlik v državah članicah, kar je omogočila tudi EU s svojim pristopom v razreševanju krize, porasla moč populizmov in skrajnežev, ki jezdijo na krilih nezadovoljstva evropskega prebivalstva. EU se zaman izgovarja, da sama skrbi le za 0,3 odstotka vseh socialnih transferjev v Evropi. Podatek niti ni pomemben. Kajti s prevzetjem ideologije in prakse neoliberalizma je EU sama botrovala visoki stopnji tolerance do prevelikih socialnih razlik. Povedna je tudi njena ignoranca do družbenih gibanj, ki so v času krize, zlasti na jugu Evrope, pozivala k oblikovanju socialne Evrope in novemu tipu demokracije.

Evropa potrebuje novo razvojno smer. Namesto utopičnih in neuresničljivih scenarijev bi morala torej poiskati prave vzroke za nezadovoljstvo državljanov, »avtohtonih« in priseljenih, v njej. Da bi onemogočila nevzdržno politiko neoliberalizma in nevtralizirala moč sodobnih populistov, bi morala delovati na naslednjih deloviščih: (A) razčistiti svoj odnos z ZDA in se osamosvojiti. (B) zasnovati svojo notranjo kohezivnost na pluralističnem razumevanju sodobnih političnih in kulturnih identitet. (C) omogočiti »slišnost« različnim skupnostim, zlasti tistim, ki jih nacionalni in evropski politični ustroj sicer prezre. In (D) afirmirati politično kulturo, s katero bi se lahko Evropa postavila po robu pozivom k vrnitvi v čase, ko je dominirala »Blut und Boden« ideologija.

Vsa ta področja so seveda povezana z vprašanji evropske identitete, primerne seveda za 21. stoletje, ki pa jo je treba razumeti kot kulturni sediment za vzpostavitev polnokrvne demokracije v EU in odpravo kroničnega problema demokratičnega primanjkljaja. Ključna je povrnitev k evropskim humanističnim tradicijam, ki jih mora vpisati v delovanje svojih institucij. Predvsem pa mora oblikovati in v praksi uresničevati medsebojno solidarnost v Evropi. Torej ne v smislu praznega sklicevanja nanjo, ampak, kot opozarja sociologinja Vidmar Horvatova, z umestitvijo solidarnosti v kompleksno mrežo evropske integracije.

Ostaja pa seveda vprašanje: Je ustroj Evropske unije – glede na to, da je bila zasnovana in še vedno deluje kot ekonomska interesna skupnost, demokratični primanjkljaj pa je vpisan v njen DNK – sploh mogoče spremeniti in preusmeriti njen razvojni tok?