Utrjevanje za umiranje

V prvem postroju, v civilki, še vedno s frizurami, je tisti prvi »Mirno!« sprožil smeh, zajebancijo, kaj pa drugega. V vrsti nas je stalo trideset. Juncev med dvaindvajsetim in petindvajsetim, svežih z raznih fakultet, pravniki, strojniki, ekonomisti, jezikoslovci, zdravniki, v poskusu na čim manj boleč način odslužiti sedemmesečni dolg domovini. Šola za častnike vojnih enot, Šentvid - Ljubljana. Blizu doma. Preblizu, da bi se lahko naša vojaška zgodba kosala s tistimi iz Knina, Tuzle, Kikinde ali Tetova, ki smo se jih naposlušali od starejših modelov z ulice, ki so jih objokane punce spremljale na železniško postajo, v naslednjih mesecih pa jih enega za drugim dajale na čevelj. Predolgo je eno leto, ko jih imaš osemnajst. Jebi ga, to je to za ta denar, vojašnica na obrobju Ljubljane, ki si je dvorišče delila s Škofijsko gimnazijo. Pred nami uniformirana poveljnika. Nerealizirani bojni pilot in nerealizirani kapitan bojne ladje. Pot do uresničitve otroških sanj sta jima prekrižala razpad države in rojstvo nove, ki jima je za tolažilno nagrado, namesto modrine neba in sinjine morja, lahko ponudila samo prah in blato pod pehotnimi škornji. In nas, razvajene študente – absolvente, zaležane in prekajene, da nas v sedmih mesecih spremenijo v častnike rezervne sestave. V prave dedce. Njuno vpitje, z nabreklimi debelimi vratnimi žilami in vijoličastimi lici sprejemamo, vsi smo gledali filma Oficir in gentleman in Full metal jacket, vemo, kakšna je igra, razumemo porazdelitev vlog in jo sprejmemo. Važno je sprejeti pravila igre. Vprašajte udeležence Big Brotherja, Survivorja in drugih abotnosti. Šele ko sprejmeš pravila igre, se zajebancija in uživancija lahko začneta. Brnenje brivnikov in padanje kodrov študentskih pričesk na parket učilnice. Postajamo si podobni, na balin postriženi gušterji v novih, iz polivinila ravnokar iztrganih, maskirnih uniformah, ki se še niso prilegle našim telesom. Tudi kar dobra zajebancija. Smejimo se eden drugemu in iščemo ogledalo, da bi se smejali še samim sebi. Kocka – belo, kocka – belo, kocka – belo ... postiljamo neštetokrat in vemo, da ne bo konca, da danes nobena rjuha ne bo napeta dovolj, da bi bilo konec tega sizifovskega drila prvega vojaškega dne. Še kar zajebancija, okej je, nič hudega nam v resnici ni. Smrčanje in prdenje, mala nočna muzika vsake spodobne vojaške spalnice. Zato je pomembno zaspati prvi. Čeličimo se, utrjujemo. To je baje smisel vsega skupaj. Od pičkice do človeka v samo sedmih mesecih. Vstajanje sredi noči in tekanje po meglenem dvorišču, sklece, počepi, gušterjev let (tako imenovani burpee, v modernem fitnes izrazju), korakanje, plazenje, razstavljanje in sestavljanje kalašnikova, pretekanje, zaleganje, streljanje, metanje bomb, vožnja v oklepnem osemkolesniku, polet s helikopterjem. Igranje vojne s slepimi naboji. Vrhunska zajebancija, polna testosterona. (Sve je super i sve je za pet, kad si muško i voliš nogomet, bi nam lahko prepevali Pips, chips i videoclips, če se ne bi čisto vsakemu požarnemu, in to vsako jutro, zdelo primerno zavrteti jebeni Status Quo).

Razen če ...

... nisi recimo vojak – nabornik Svetlančo Nakov iz vasi Laki v Makedoniji na služenju vojaškega roka v Splitu, ki 6. maja 1991, ne veš točno, zakaj (nisi bil ravno pozoren ob sinočnjem obveznem gledanju tv-dnevnika), sediš na oklepnem transporterju, ki mu vrnitev v vojašnico z zastraševalnega manevra vožnje po mestnih ulicah preprečuje razjarjena množica robatih delavcev iz škvera, ki ti grozi, ki te ogroža in že leze gor, na oklepnik. Za vrat te zagrabi par močnih ladjedelniških rok, da komaj loviš sapo. Nisi zapeljal oklepnika v množico, niti nisi streljal nanjo z mitraljezom, nameščenim na krovu, pa vendar te, več kot očitno, želijo linčati. Vlečejo te ven, poskušaš se jim upreti, strah te je. Če te potegnejo ven, te bodo poteptali, ubili, o tem si prepričan. Obležal boš mrtev, kot je obležal Saško Gešovski, devetnajstletni nabornik iz Kavadarcev, padel pod streli na stražarskem mestu. S pomočjo sovojaka, voznika transporterja, ti uspe, da se iztrgaš prijemu in se zapreš v oklepnik, katerega oklep naj bi te varoval, razen če ...

... nisi recimo tisti vojak – nabornik iz Ljubljane, letnik 1971, maturant Gimnazije Bežigrad, takrat usmerjeno imenovane Srednja naravoslovna šola, ki osmojenega obraza blodiš po gozdu, iz katerega ti kričijo ukaze, da se uležeš, da se predaš, na ukaze ne reagiraš, zmeden si, kdo ne bi bil minuto po tem, ko je tromblon, oziroma zolja, oziroma armbrust, oziroma neki drugi protioklepni kurac zadel oklepnik, v katerega so tebe in sovojake vkrcali tisto jutro v vojašnici, vas opremili s SDO-jem in pospremili na vožnjo, na kateri boste, ko se bo okoli vas bliskalo in pokalo, spoznali, da so, jebote, Oni s tisto kitico zaprisege »... ne žaleći, da u toj borbi ... dam i svoj život ...«, ki ste jo papagajsko mehanično ponovili, z mislimi že pri starših in puncah v publiki in pripadajočem nagradnem izhodu, očitno mislili čisto resno. Smrtno resno ...

... kar se ti zdi čudno, še posebej če si vojak – nabornik Bahrudin Kaletović, ki leže na položaju daješ intervju novinarju YUTEL-a, široko odprtih, prestrašenih oči, izkoriščaš svojo minuto slave, kot bi te treniral sam jebeni Aljoša Bagola, z izjavo »Oni kao hoće, da se otcijepljuju, a mi im kao ne damo«, ki si jo izrekel tiho, si prešel v legendo v trenutku, ko so, nekje blizu, že mrtvi ležali trije tvoji sovojaki – devetnajstletni naborniki Marko Bojanić, Fahir Imamović in Fiorim Kasumi ...

... in na lepem dojameš, da ves ta čas, v resnici, fora ni bila v utrjevanju, da je fora v umiranju.