Evropa dveh prebav

Avstrijska Nutella ima bogatejši okus in se bolje maže na kruh kot madžarska. Napolitanke Manner, ki so naprodaj v Avstriji, so bolj hrustljave od tistih, ki jih je mogoče kupiti na Madžarskem. Češki ledeni čaj Nestea vsebuje za 40 odstotkov manj čajnega izvlečka kot nemški, ribje palčke znamke Igloo pa vsebujejo 7 odstotkov manj rib kot tiste, ki jih je mogoče kupiti čez mejo. Slovaška Coca-Cola je sladkana s fruktozno-glukoznim sirupom, avstrijska s sladkorjem. In tudi slovaške ribje palčke Igloo vsebujejo 7 odstotkov manj rib kot avstrijske. Približno pri polovici izdelkov, ki so jih testirali v vsaki od naštetih držav, so preiskovalci našli po njihovem mnenju pomembne razlike.

In tamkajšnji politiki niso skoparili z ostrimi besedami. V kabinetu madžarskega premiera Viktorja Orbana so izsledke testiranj označili za največji škandal v zadnjem času. »Smo evropska kanta za smeti,« je bil slikovit češki kmetijski minister Marian Jurečka.

Vprašanje domnevne dvojne kakovosti hrane je postala pomembna politična tema, uvrščena celo na dnevni red nedavnega srečanja voditeljev držav EU. Prizadevanja držav Višegrajske skupine je podprla tudi Slovenija, kmetijski minister Dejan Židan pa je nedavno prav tako naročil izvedbo primerjalne raziskave o kakovosti hrane. Še prejšnji mesec so na ministrstvu zatrjevali, da v Sloveniji problem dvojne kakovosti živil ni tako velik kot v nekaterih drugih državah, pri tem pa so se opirali predvsem na ugotovitve Zveze potrošnikov. Zdaj naj bi prav pri Zvezi potrošnikov naročali nova testiranja.

Okusi so različni

Eno najbolj zakoreninjenih prepričanj med prebivalci Ljubljane je, da je treba lešnikov namaz Nutella kupovati v trgovini Müller. Tja ga namreč dostavijo naravnost iz Nemčije, sicer pa je v slovenskih trgovinah naprodaj različica iz Ferrerove tovarne na Poljskem. In okus je drugačen. Pa je tudi boljši? V slovenski podružnici Müllerja svojih nabavnih praks in razlogov ne želijo komentirati, češ da gre za poslovno skrivnost.

Ko je Zveza potrošnikov Slovenije primerjala vzorce namaza Nutella iz različnih držav, so zaznali razlike v okusu, ki pa z vidika kakovosti niso bile bistvene. »Senzorični strokovnjaki so ugotovili presenetljivo podobnost vzorcev iz Poljske in Italije, tisti iz Nemčije pa je nekoliko odstopal pri okusu po kakavu. Razlike med kremnimi namazi znamke Nutella sicer obstajajo, prav zagotovo pa ne moremo trditi, da je kateri od vzorcev bistveno kakovostnejši,« piše na njihovi spletni strani.

Prehranske korporacije se pred očitki o dvojni kakovosti hrane za zahodno in vzhodno tržišče branijo z argumentom, da morajo svoje izdelke prilagajati okusu in pričakovanjem potrošnikov. In dejstvo je, da imajo potrošniki v različnih delih Evrope različne okuse. Številni izdelki, ki so naprodaj v enem delu Evrope, v drugem ne bi šli v promet. »Vsak narod ima svoje posebnosti,« pravi dr. Anita Kušar z Inštituta za nutricionistiko. »V Nemčiji in Avstriji so na primer omake za solate mnogo bolj sladke. Tudi pri mesninah, npr. klobasah, so velike razlike.«

Ljubljanske mlekarne kot del francoske multinacionalke Lactalis proizvajajo izdelke tudi za številne tuje trge. Skoraj 50 odstotkov vse proizvodnje izvozijo. »Izdelke, ki jih proizvajamo za tuje trge pod njihovimi blagovnimi znamkami, seveda ustrezno prilagodimo željam in zahtevam tamkajšnjih potrošnikov,« razlaga Renata Lovrak. »Za italijanski trg proizvajamo mnogo bolj sladke sadne jogurte v primerjavi s sadnimi jogurti za slovenske potrošnike, jogurti, ki jih proizvajamo za Švedsko, pa vsebujejo veliko več maščob.«

Pri ugotavljanju razlik med posameznimi izdelki je zelo nehvaležno ugotavljati, ali drugačna sestava nujno pomeni tudi slabšo kakovost. Ali so ribje palčke, v katerih je 58 odstotkov rib, nujno slabše od tistih, v katerih je 65 odstotkov rib? Britanska družba Nomad Foods, ki je lastnica blagovne znamke Igloo, trdi, da ne. »Ribje palčke, ki jih prodajamo v vzhodni Evropi, so enake tistim, ki jih prodajamo v Veliki Britaniji in na Irskem,« so povedali za agencijo Reuters. In res, ribje palčke, ki jih podjetje na britanskem in irskem trgu trži pod blagovno znamko BirdsEye, dejansko vsebujejo 58 odstotkov rib.

V Sloveniji družba Nomad Foods svojih izdelkov ne prodaja, zato neposredna primerjava ni mogoča. Lahko pa povemo, da pri Mercatorju ponujajo tri vrste ribjih palčk: tiste pod trgovsko blagovno znamko M-minute vsebujejo 65 odstotkov rib, tiste blagovne znamke Ledo 55 odstotkov, Konzumove generične ribje palčke, če jim sploh lahko tako rečemo, pa le 22 odstotkov.

Nakupovalni izlet

Da ne bi bilo treba čakati na izsledke uradnih analiz in da o vprašanju dvojne kakovosti ne bi pisali povsem na pamet, smo se prejšnji petek tudi sami odpravili na nakupovalni izlet. Najprej v Trbiž v Italijo, kjer smo se ustavili v tamkajšnjem Eurosparu, nato pa še v Podklošter na avstrijskem Koroškem, kjer smo obiskali trgovine Spar, Billa in Lidl. Nakupili smo približno 20 različnih izdelkov blagovnih znamk, ki so na voljo tudi v Sloveniji. Pri primerjavi se nismo spuščali v senzorične in kemijske analize, osredotočili smo se zgolj na primerjavo sestavin, navedenih na deklaraciji. Za pomoč pri primerjavi pa smo prosili strokovnjake na Inštitutu za nutricionistiko in v Zvezi potrošnikov Slovenije.

Velika večina izdelkov, kupljenih v Italiji in Avstriji, se je po sestavi izkazala za identične tistim, ki smo jih kupili v Sloveniji. Našli pa smo tudi razlike.

Velika večina izdelkov, kupljenih v Italiji in Avstriji, se je po sestavi izkazala za identične tistim, ki smo jih kupili v Sloveniji. Napolitanke Manner in Loacker, masleni piškoti Leibniz, čokolade Kinder, Milka, Toblerone, Lindt, Snickers, Toffifee in Ritter Sport, napitek Red Bull, špageti in omaka pesto Barilla, multivitaminski sok Rauch, žvečilni gumiji Orbit, bonboni Haribo, sirni namaz Philadelphia, jogurtni desert Obstgarten. Sestavine in hranilne vrednosti so pri vseh do potankosti enake, ne glede na državo, v kateri smo jih kupili. Ribje palčke iz avstrijskega Lidla so enake ribjim palčkam iz slovenskega Lidla – oboje vsebujejo 65 odstotkov rib. Tudi Lidlova čokolada je v obeh državah enaka.

Našli pa smo tudi razlike. Tudi slovenska Coca-Cola, tako kot slovaška, je sladkana s fruktozno-glukoznim sirupom. Italijanska in avstrijska sta sladkani s sladkorjem. Fruktozno-glukozni sirup, ki ga pridobivajo iz koruze, velja za cenejši nadomestek sladkorja. Vprašljiv je tudi z zdravstvenega vidika. »Po podatkih nekaterih znanstvenih raziskav glukozno-fruktozni sirup res lahko pomeni večje tveganje za zdravje, še posebej če vsebuje več fruktoze. Brez kemijske analize – torej le na podlagi podatkov iz označbe, pa razmerja med glukozo in fruktozo v pijači žal ne moremo ugotoviti,« pravi dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko. Težko pa bi rekli, da je navaden sladkor bolj zdrav. »Ne smemo pozabiti, da gre v obeh primerih za enostavne sladkorje, katerih vnos želimo omejiti.«

Za prehransko strokovnjakinjo Marjano Peterman iz Zveze potrošnikov Slovenije zamenjava sladkorja s fruktozno-glukoznim sirupom ne pomeni rdečega alarma. »Sladkor je tako ali tako sestavljen iz glukoze in fruktoze. Izbira med uporabo sladkorja ali glukozno-fruktoznega sirupa je odvisna od obrata, v katerem pijače polnijo.« Ne nazadnje tudi v ZDA, domovini Coca-Cole, to sladkajo izključno s fruktozno-glukoznim sirupom.

Pri največjem konkurentu Coca-Cole, pijači Pepsi, smo našli bolj nenavadno razliko. Po sestavi in hranilni vrednosti so italijanski, avstrijski in slovenski Pepsi praktično enaki, le da ima slovenski eno sestavino več: stabilizator gumi arabikum. Zakaj je v slovenski različici potreben stabilizator, ki ga ne v italijanski ne v avstrijski različici ni, nam ni uspelo izvedeti, tudi naši sogovorniki niso imeli odgovora. V podjetju Radenska, ki Pepsi za slovenski trg polni že od leta 1989, nam razlike niso znali pojasniti. »Naša vloga je že ves čas izključno polnjenje na osnovi surovin in recepture, ki nam jo posreduje PepsiCo, skrbimo pa tudi za distribucijo na slovenskem in hrvaškem trgu ter potrebne marketinške aktivnosti,« nam je povedala Alenka Dujanović.

Trgovske blagovne znamke

Ena najbolj v nebo vpijočih razlik, ki so jih odkrili na Slovaškem, se tiče pomarančnega napitka blagovne znamke Clever. Gre za trgovsko blagovno znamko nemškega trgovca Rewe. V Nemčiji je napitek vseboval tri odstotke pomarančnega soka, v slovaški različici je bila pomarančna samo aroma.

Trgovske blagovne znamke v trgovinah večinoma zasedajo mesto nizkocenovnih artiklov. »Zasnovane so tako, da ciljajo na izbrane skupine, ki jih trgovec zajame. V promocijo takšnih blagovnih znamk trgovci večinoma ne vlagajo veliko. Značilne so na primer nizkocenovne blagovne znamke, katerih namen je potrošnikom ponuditi kakovostno še sprejemljiva in povsem varna živila po čim bolj dostopni ceni,« pravi Igor Pravst.

Ker smo na našem nakupovalnem izletu tako v Italiji kot v Avstriji obiskali tudi trgovini trgovca Spar, ki je prisoten tudi v Sloveniji, smo lahko primerjavo izvedli na primeru njihove nizkocenovne blagovne znamke S-Budget.

Tudi slovenska Coca-Cola, tako kot slovaška, je sladkana s cenejšim fruktozno-glukoznim sirupom. Italijanska in avstrijska sta sladkani s sladkorjem.

Za obravnavo smo si izbrali sadni jogurt z okusom jagode. Razlike med izdelki so bile očitne. Kot prvo je bil italijanski izdelan v Italiji, avstrijski v Avstriji, slovenski pa – na Slovaškem. »Trgovci v nekaterih državah očitno težko prodajajo živila lastne blagovne znamke, če ta niso lokalno proizvedena. V Avstriji gredo na primer ponekod celo tako daleč, da so živila označena glede na zvezno deželo, iz katere izhajajo,« je komentiral Igor Pravst. »Pri nas pa pripadnost potrošnikov lokalno proizvedenim živilom očitno še ni tako močna, vsaj ne pri najcenejših živilih. Najpomembnejša je še vedno čim nižja cena.«

Jogurt, kupljen v Avstriji, glede na deklaracijo vsebuje 8,2 odstotka jagod, skupaj pa ima 10-odstotni sadni delež. Italijanski vsebuje 6 odstotkov jagod. Slovenski vsebuje 10 odstotkov sadnega pripravka s polovičnim sadnim deležem, torej je sadni delež celotnega izdelka 5-odstoten. Ne samo, da je v slovenskem jogurtu sadni delež najmanjši, sadje je glede na deklaracijo tudi v mnogo bolj predelani obliki.

Poleg tega je v avstrijskem in italijanskem jogurtu kot gostilo uporabljen pektin, ki velja za varen aditiv, v slovenskem pa karagenan, ki ga povezujejo z vnetnimi spremembami v črevesju, z glukozno intoleranco, inzulinsko rezistenco in celo debelostjo. Dokazi o tem sicer niso dovolj trdni, da bi uporabo karagenana, ki ga pridobivajo iz morskih alg, prepovedali, je pa v Evropi iz načela previdnosti prepovedana njegova uporaba v hrani za dojenčke.

Iz družbe Spar Slovenija so nam sporočili, da pri izbiri proizvajalcev izdelkov blagovne znamke S-Budget sledijo standardom kakovosti, obenem pa upoštevajo tudi želje in potrebe slovenskih kupcev. »Vsaka posamezna država v sklopu mednarodne trgovske verige Spar samostojno izbira proizvajalce izdelkov lastnih blagovnih znamk.« Kot dodajajo, vse izdelke blagovne znamke S-Budget redno preverjajo s pomočjo strokovnjakov ljubljanske Biotehniške fakultete.

Manj sestavin ima izdelek, manj je predelan, manj možnosti je za razlike v sestavi. Razprava o dvojni kakovosti hrane v Evropski uniji je trenutno razprava o tem, kateri »junk food« je malo manj slab.

Prepričanje, da smo na tem primeru dokazali drugorazrednost slovenskih potrošnikov, nam je nekoliko skazila Marjana Peterman. »Nobeden od treh jogurtov verjetno ne vsebuje svežih jagod, temveč gre v vseh primerih za sadne pripravke.« Šlo naj bi samo za to, da je slovenski seznam sestavin na deklaraciji bolj iskren in natančen. »V Sloveniji je kultura označevanja nekoliko drugačna zaradi naših starih pravilnikov. In to je za Slovenijo pozitivno.«

Margarina, ki to ni

Najbolj nenavaden primer razlikovanja, na katerega smo naleteli, je margarina Rama britansko-nizozemske multinacionalke Unilever. Češka primerjalna raziskava, ki so jo pred dvema letoma izvedli na Univerzi za kemijo in tehnologijo v Pragi, je med drugim odkrila razliko v vsebnosti maščob med nemško in češko različico navadne margarine. Nemška je vsebovala 70, češka pa 60 odstotkov maščobe.

Tega izdelka nismo prinesli z nakupovanja v tujini, podatke o sestavi smo poiskali s pomočjo opisov izdelkov v spletnih trgovinah. Avstrijska margarina Rama Original, ki je naprodaj v spletni trgovini trgovca Billa, vsebuje 80 odstotkov maščobe. Slovenska različica – Rama Classic – ki jo je mogoče kupiti v Mercatorju, pa vsebuje le 48 odstotkov maščobe.

Pri tem je treba omeniti, da naj bi bil delež maščob v margarini po definiciji podoben deležu maščob v maslu, torej okoli 80-odstoten. »Izdelek z 48 odstotki maščobe ni margarina, to je namaz,« pravi Marjana Peterman.

In dejansko, če se odločite podrobno prebrati vsako besedo na embalaži slovenske margarine Rama, besedice »margarina« sploh ne boste našli. Gre za »mastni namaz«. A tega zaradi zakoreninjene asociacije med besedama Rama in margarina sploh nihče ne opazi. Tudi Mercator v svoji spletni trgovini namaz Rama označuje za margarino.

Iz madžarske podružnice Unileverja, ki proizvaja slovensko različico Rame, pojasnil do zaključka redakcije nismo dobili.

Seveda spet pridemo do vprašanja, ali je sama razlika v sestavi dovolj za sklepanje o različni kakovosti izdelkov. Velika vsebnost maščob nikakor ni nujno boljša stvar. Morda Slovenci prisegamo na manj mastne margarine oziroma rastlinske namaze. »Lahko, da želi Unilever že v osnovni različici na slovenskem trgu ponuditi izdelek z manj maščobe. V tem primeru je morda na našem trgu celo boljši izdelek,« razmišlja Igor Pravst.

Da gre lahko razlika v sestavinah tudi v prid Sloveniji, smo se lahko prepričali na primeru špargljevih juh blagovne znamke Knorr, ki jih prav tako proizvaja Unilever. Razlike v ponudbi so med državami precejšnje in zelo očitno sledijo lokalnim preferencam, zato nam ni uspelo najti povsem enakih juh. V vsaki državi smo kupili edino Knorrovo špargljevo juho, ki smo jo našli na policah. Avstrijska različica je vsebovala 5,5 odstotka špargljev, italijanska 7 odstotkov, slovenska pa 8,5 odstotka.

Mešani občutki

Dr. Igor Pravst je bil ob koncu našega primerjanja nakupljenih izdelkov skeptičen. »Z vidika sestavin na deklaraciji ne morem reči, da med izdelki obstajajo bistvene razlike. Zdaj vidim, zakaj so se Zveza potrošnikov in drugi od tega vprašanja precej distancirali.«

Seveda pa ostaja vprašanje kakovosti vhodnih sestavin. To je na primer pomislek pri primerjanju namazov Nutella iz različnih držav – v enem so lahko lešniki prve kategorije, v drugem pa lešniki slabše kakovosti. A Marjana Peterman je prepričana, da je tako razmišljanje nesmiselno. »Za lešnikov namaz ne bo nihče kupil lešnikov druge kakovosti, ker se jim to zaradi dodatnih stroškov za odstranjevanje nečistoč ne bo izplačalo. Lešnike druge kakovosti, ki jih je Ferrero zavrnil, bomo lahko kupili na naši tržnici.«

Vztraja, da so trditve o drugorazrednosti vzhodnih trgov prenapihnjene in po njenem mnenju tudi politično motivirane. »Češka potrošniška organizacija je pred kratkim izvedla primerjavo 32 izdelkov. Res so se trudili najti razlike, pa bistvenih niso našli.« Vsaj ne pri izdelkih prehranskih multinacionalk.

Kar se tiče trgovskih blagovnih znamk, pa je zgodba nekoliko drugačna. »Češke različice so po navadi slabše kakovosti,« je za spletni medij Politico povedala Markéta Barošová Lajdová iz češke potrošniške organizacije dTest. Generični polnozrnati toast nemškega trgovca Kaufland je v Nemčiji vseboval 59 odstotkov polnozrnate moke, na Češkem pa le 19 odstotkov. Nemške hrenovke so v primerjavi s češko različico vsebovale več mesa in manj maščobe.

Tako kot slovenska različica jagodnega jogurta S-Budget vsebuje manj sadja kot italijanska in avstrijska. A izdelki so na policah le zato, ker jih ljudje kupujejo. Očitno so slovenski potrošniki dejansko manj zahtevni od nemških in avstrijskih. To se lepo vidi, če na primer primerjamo ponudbo sadnih sokov na trgovskih policah. V Avstriji in Italiji je težko najti sok, ki nima 100-odstotnega sadnega deleža, v Sloveniji pa je ponudba sadnih pijač veliko bolj raznolika s precej več »nektarji« z dodanim sladkorjem in aditivi.

Izpostavljenost problematike domnevne dvojne kakovosti, čeprav se za zdaj ni potrdila v obsegu, ki bi ustrezal prepričanju javnosti, ima lahko kljub temu pozitivne učinke. Če bo pritisk na trgovce in proizvajalce zaradi domnevnega podcenjevanja trgov manj premožnih držav EU povzročil, da si bodo vsi prizadevali za višjo kakovost izdelkov in bolj transparentno obveščanje potrošnikov o morebitnih razlikah, s tem ni nič narobe. In če bo vprašanje dvojne kakovosti izdelkov več ljudi spodbudilo k pozornejšemu branju deklaracij, predvsem pa pogostejšemu poseganju po lokalno pridelanih izdelkih, se nad tem ne gre pritoževati.

Predvsem pa je treba poudariti preprosto pravilo. Manj sestavin ima izdelek, manj je predelan, manj možnosti je za razlike v sestavi. Razprava o dvojni kakovosti hrane v Evropski uniji je trenutno razprava o tem, kateri »junk food« je malo manj slab.