Strah, ščuvanje in nespretni sekretar

»Resnično me je sram, da sem Slovenka. Izviram s Škofij, moja družina je živela tukaj, moji starši,« je v soboto popoldne v središču Škofij, majhnem naselju le streljaj od slovensko-italijanske meje, razočarano razlagala Odinea Zupin.

Ravno takrat je na Škofijah potekal protest proti integracijski hiši za begunce, ki jo želi v tem kraju odpreti ministrstvo za notranje zadeve. Dobrih 200 ljudi je nosilo transparente z običajnimi protibegunskimi parolami, ponekod so zaprli cesto. Povorko je vodila Vlasta Vežnaver, pobudnica civilne iniciative, ki je občinska svetnica stranke koprskega župana.

Kadar politika govori o ogrožanju, se ljudje prestrašijo; če država postavlja žičnate ovire, ljudje ne bodo z veseljem sprejemali posameznikov, zaradi katerih se ograjuje država.

Odinea Zupin je stala v drugi, manjši gruči ljudi, med posamezniki, ki podpirajo prihod begunskih družin. »V Trstu imamo probleme s fašisti, z desnico, imamo pa hkrati veliko posameznikov, ki pomagajo. Kar se danes dogaja tukaj na Škofijah, ni nič novega. Če ljudem celo leto govoriš, da se morajo bati, ni čudno, da je potem njihova reakcija takšna. Slišala sem domačine, kako so govorili, da otroci ne bodo več sami hodili iz šole. Ali so res vsi tujci posiljevalci, ali med Slovenci ni posiljevalcev? Vsak človek je človeško bitje, poglejte Libijo, poglejte na Lampeduso, tem ljudem je treba pomagati.« Odinea Zupin problematiko begunstva dobro pozna. V Italiji sodeluje s humanitarnimi organizacijami, ki pomagajo beguncem, delala je s palestinskimi otroki. »Kot Slovenka si do vojne v Jugoslaviji nisem mislila, da so med nami rasisti. Morda ljudje niso osveščeni, nekateri mi pravijo, daj, razumi njihov strah, a zakaj bi jih razumela, že vnaprej zavračajo posameznike, ki jih niti ne poznajo.«

Strah

Zgodba s Škofij je značilna za vso Slovenijo. Ko se pojavi možnost, da bi v nekem okolju namestili begunce, prosilce za azil, da bi nastala začasna izpostava azilnega doma, integracijska hiša, namestitev za mladoletne dijake, se tam zberejo posamezniki, navadno zbrani okoli fantomskih civilnih iniciativ, ki jih organizirajo lokalne politične stranke. Te civilne iniciative zavračajo begunce, zbirajo podpise, zahtevajo referendume, sklicujejo zbore, organizirajo proteste, vzorec je povsod enak, tako je bilo v Črnomlju, Velenju, Murski Soboti, Dravogradu, Ljubljani, Šenčurju, Šoštanju, Kidričevem, Mariboru, Logatcu, na Vrhniki, seznam je dolg in se bo še daljšal.

V Sloveniji je trenutno nastanjenih 249 prosilcev za mednarodno zaščito, od tega 161 v azilnem domu na Viču, 51 v izpostavi azilnega doma na ljubljanski Kotnikovi, devet v izpostavi azilnega doma v Logatcu, 13 zunaj azilnega doma (dijaški dom ...), 15 pa je razseljenih in bivajo na zasebnih naslovih. Hkrati je v integracijski hiši v Ljubljani nastanjenih 11 oseb s priznano mednarodno zaščito, v integracijski hiši v Mariboru pa 43 oseb. Lani je Slovenija priznala status 170 ljudem, prej po nekaj deset na leto. Slovenija naj bi v prihodnjih mesecih sprejela še več posameznikov, ki so pridobili status mednarodne zaščite, k nam bodo prišli po evropskem sistemu premestitev. Skupno naj bi bilo teh ljudi iz Evrope v naslednjih letih malo manj kot 600, na leto pa bo Slovenija sama podelila še kakšnih 200 statusov azilantov. Gre za obvladljivo število.

»Prostitucija, droge, vse to je manjši problem, nočem pa teh beguncev, vlamljali bodo v stanovanja, lahko mi ugrabijo otroke,« je v soboto na Škofijah kričala protestnica, polna sovraštva in nerazumevanja, razburjena, glasna.

A težko bi vsem zaskrbljenim občanom, ki so protestirali pred nekdanjim hostlom, kamor naj bi na Škofijah prišli begunci, očitali, da so med njimi le rasisti, seveda niso, a nekatere izmed njih vodi sovraštvo do tujcev. Vsa ta čustva, strah pred neznanim, zavračanje, argumente o tem, »da bodo na Škofijah padle cene nepremičnin«, ali besede, da želijo tisti, ki bodo oddali prostore, »zgolj zaslužiti«, bi morala država, njene institucije, predvideti. Enako je z manipulacijami, lokalnimi političnimi zgodbami, ljudje se bojijo neznanega, novega, drugačnega, neobičajnega, tistega, kar zmoti predvidljivost.

Irme Jerebic je generalni tajnik Slovenske Karitas. V intervjuju za Mladino je pred nekaj meseci razložil, kako so pri njih reševali nesoglasja, ki so jih imeli z lokalnimi prebivalci, ko je Karitas poskušala vzpostaviti svoje socialne ustanove. »Doživel sem upore proti ustanavljanju materinskih domov, ampak na koncu nismo ustanovili nobenega socialnega zavoda v kraju, kjer je lokalna skupnost temu nasprotovala. Sam v teh primerih vidim proces. Zdi se mi normalno, da mora tudi lokalna skupnost dozoreti. Pred očmi imam kraj Razbor nad Sevnico, kjer nam v prvem poskusu ni uspelo ustanoviti ženske komune za odvisnike, nam pa je to potem uspelo čez nekaj let, ko se je vihar polegel. Je to posledica ozkosrčnosti? Ne, slovenski človek je po eni strani zelo boječ, a je zato po drugi strani tudi zelo čuteč.«

V primeru Škofij se je zalomilo že na začetku, pri obveščanju. Prebivalci Škofij so bili o integracijski hiši obveščeni pozno, nepopolno, marsikdo sploh ne ve, kakšna je razlika med azilnim domom in integracijsko hišo. Hkrati je župan Boris Popovič lani jeseni priročno »spregledal« prvo elektronsko pismo z notranjega ministrstva, v katerem so mu razložili načrte za integracijsko hišo, o njih ni obvestil krajanov. Ko pa so se ljudje razburili, je napisal pamflet, v katerem integracijski hiši nasprotuje. Njegov prvi odziv ni bila humanitarnost, pač pa politična igra, s katero je spodbujal nasprotovanje. A ministrstvo je to igro naivno dopustilo, saj od Popoviča ni zahtevalo jasnih odgovorov. Po nekaj dneh je župan sicer spremenil taktiko: Koper zdaj ne zavrača beguncev, a bi jih raje razselil po vsej občini. Popovič se v drugo spretno predstavlja kot rešitelj, občina je že ponudila stanovanje. Na prvi pogled gre za dober kompromis, vendar ponujeni koncept popolnoma razseljenih družin po krajevnih skupnostih ni primeren za delovanje integracijske hiše, torej prostora, kjer se begunci šele uvajajo v okolje, ki ga ne poznajo. Popovič to dobro ve, namenoma ustvarja zmedo in zbira politične točke. Škofije so sicer v Mestni občini Koper tista krajevna skupnost, ki se najbolj upira županu, spor glede integracijske hiše pa je treba razumeti tudi v kontekstu lokalnih političnih obračunavanj.

Bi bilo drugače, če bi bili krajani o prihodu obveščeni kakšen mesec prej? Bi bilo drugače, če bi na Škofije prišlo manj ljudi, zgolj ena ali dve družini? Izkušnje iz drugih krajev po Sloveniji kažejo, da ne. V Dravogradu, ki je nekajkrat večji od Škofij, je krajane zmotilo že to, da bi v mesto prišli zgolj dve družini. V Velenju, petem največjem slovenskem mestu, jih nekateri nočejo sprejeti niti 30, pa je vseh prebivalcev 25.000. Begunci so v Sloveniji postali jedrski odpadek, če že morajo biti tukaj, naj bodo raje v drugi občini. Paradoksalno se lahko točno to zgodi na Obali. Ko so se uprli krajani Škofij, se je v sosednjem Ankaranu oglasil podjetnik, ki je ministrstvu ponudil prazen objekt, nekdanji hostel Jadran, uslužbenci ministrstva si ga bodo zdaj ogledali, a odločitev o domnevni primernosti še nekaj časa ne bo sprejeta …

Neuspešni sekretar

»Do začetka lanskega leta velikih težav nismo imeli. Po tistem, kar se je zgodilo v Nemčiji, ko se je potenciralo vprašanje, kaj lahko migranti storijo, se je izoblikovala skrb ljudi, da se lahko kaj podobnega primeri tudi pri nas. Od takrat so se napetosti in negativni odnos do namestitev povečevali, nato so se vključili politika in nekateri mediji, odpora ljudi je vedno več,« pravi državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic, vodja, kot učeno pravijo na ministrstvu, Medresorske delovne skupine za koordinirano izvajanje izvedbenega načrta premestitve in trajne preselitve. »A ko ljudem vztrajno, podrobno, potrpežljivo razlagamo, kaj je integracijska hiša, kaj je azilni dom, kakšni so postopki, zakaj so takšni, velikokrat spremenijo mnenje. Gre za molčečo večino, tisti, ki so proti, so glasnejši in žal bolje organizirani.« Šefic se tako spomni, da je na enem izmed lokalnih srečanj občinski funkcionar dejal, da razume načela ministrstva, a jih ne more podpirati, ker njegovi ljudje nasprotujejo namestitvi. »Pogrešam enotno sporočilo vseh državnih organov, ni prave podpore županov, občinskih svetnikov, državnega zbora, državnega sveta.« Naj dodamo še sami, da tudi ni prave podpore predsednika vlade in predsednika države, nihče z vrhov slovenske politike ne podpira beguncev, celo katoliška cerkev je, kljub pozivom papeža Frančiška, raje sramežljivo tiho.

Ministrstvo ima pred seboj težko nalogo. Če obvesti kakšno lokalno skupnost, da se v občini pripravlja namestitev beguncev, to sproži odpor, če jih ne obvesti, se pojavi odpor, ker naj ne bi bilo dovolj informacij.

Begunce zelo težko pripelješ v okolje, kjer jim ljudje nasprotujejo.

Ljudje s priznano mednarodno zaščito bi sicer morali imeti povsem enake pravice kot vsi drugi, lahko se gibljejo po Sloveniji, njihovi otroci obiskujejo šole, država jim mora pomagati pri integraciji v okolje. Pri izbiri lokacij se pojavlja veliko vprašanj. Med najpogostejšimi je očitek, da država uvaja velike centre, da ne razmišlja o razpršeni razselitvi posameznih begunskih družin, po principu po ena družina v vsak kraj. »Treba je biti natančen,« opozarja Šefic. »Če govorimo o tistih, ki že imajo priznani status mednarodne zaščite, obstajata dva pristopa, prvi so integracijske hiše, drugi zasebne nastanitve. V integracijski hiši tem osebam olajšamo prve korake na poti k samostojnemu življenju in integraciji v slovensko družbo. Tako jim v sodelovanju z nevladnimi organizacijami zagotavljamo tečaj slovenskega jezika, ki vključuje spoznavanje slovenske zgodovine, kulture in ustavne ureditve, učno pomoč, integracijske aktivnosti, pomoč pri urejanju življenjskih situacij ... Vse to, še posebej pa učenje slovenščine, ne more potekati v vsaki občini posebej, na vedno novih lokacijah. Integracijski hiši sta že v Ljubljani, v Mariboru, vzpostavili bomo še eno na Škofijah, morda še kje.« Tisti, ki se lažje vključijo v okolje, ki so bolj samostojni, že zdaj živijo po vsej Sloveniji. Nekateri že leta. »Zemljevid teh lokacij je zelo decentraliziran. To je tudi cilj ministrstva, v nasprotnem primeru bi bili tujci lahko izolirani od drugih prebivalcev, zgodilo bi se lahko to, kar se je v Belgiji.« Škofije res niso Koper, ta je oddaljen 10 kilometrov, a otroci, ki naj bi prišli v integracijsko hišo, se bodo šolali v Kopru, blizu so vrtci, blizu so avtobusna postaja, trgovina, igrišče, hiša na Škofijah ima veliko teraso in skupen prostor, paradoksalno naj bi bile Škofije primernejše ravno zato, ker so multikulturno okolje, gotovo pa niso edini primeren kraj v koprski občini …

Ministrstvo je od zasebnikov skupno dobilo 67 ponudb za stanovanje, kamor bi se lahko naselili begunci, pri izboru končne lokacije pa je v igri veliko različnih stvari, od primernosti stanovanja, mikrolokacije pa do cene, ki jo zahtevajo lastniki. »Ko smo v zdajšnjem obdobju občine pozvali, naj nam ponudijo prostore, od njih nismo dobili niti enega primernega objekta,« pravi Šefic in dodaja, da beguncev pač ne moreš naseliti stran od ljudi, v gozd, na Pohorje, in upati, da se bodo sami integrirali. Kar je res, a jih težko pripelješ v okolje, kjer jim ljudje nasprotujejo.

»Hkrati poskušamo, da se vse te stvari zgodijo v dogovoru z domačini, to je bistveno,« še dodaja sekretar. A zdi se, da je drugače. V Velenju, kjer naj bi nastala izpostava azilnega doma, se je organizirala od opozicije spodbujena civilna iniciativa, vložila zahtevo za razpis referenduma, ki je trenutno na upravnem sodišču. Župan Velenja Bojan Kontič, ki je namestitvi zgolj manjši skupini naklonjen, je pozval Šefica, naj se pogodba z lastnikom nekdanjega samskega doma propadlega Vegrada ne podpiše, vsaj dokler ne bo rešena pravna dilema, kako je z referendumom. Ministrstvo za notranje zadeve je to vseeno storilo. »Vse skupaj je na sodišču in to lahko traja mesece. Ne moremo več čakati, zakonsko smo zavezani, da poskrbimo za ustrezne namestitve, dolžni smo pomagati, kar ne pomeni, da ne upoštevamo mnenja mestnega sveta. Komunikacija mora obstajati, priznam pa, da je včasih težko. V Murski Soboti so imeli na seznamu zgolj eno potencialno stanovanje, pa so se že zbirali podpisi proti nastanitvi.«

Temeljni problem je v tem, da politiko migracij vodi ministrstvo za notranje zadeve, policisti niso tisti, ki bi skrbeli za integracijo tujcev.

Pri zasebni nastanitvi sicer gre za razmerje med najemodajalcem in najemnikom, sosedje, občina, država pa se v to razmerje nimajo pravice vtikati. Oseba, ki pridobi mednarodno zaščito, je v svojih pravicah izenačena z večino drugih državljanov (drugače je samo pri volilni pravici). »Če torej državljani nikogar ne obveščajo o svoji nastanitvi, tega niso dolžne storiti niti osebe z mednarodno zaščito, kaj šele državni organ. Tega ne smemo in ne bomo delali!« še pravi sekretar.

Kljub trudu ministrstva in Šefica, ki vsak teden potuje po Sloveniji in neuspešno išče primerne lokacije, je za zavračanje beguncev kriva predvsem politika, ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar in predsednik vlade Miro Cerar. Kadar politika govori o ogrožanju, postanejo ljudje prestrašeni, če država postavlja žičnate ovire, ljudje ne bodo z velikim veseljem sprejemali posameznikov, zaradi katerih se ograjuje država. Šefic na to vprašanje ne pozna prepričljivega odgovora, pravi le, da so pri njih, na njihovem ministrstvu, dolžni zagotavljati varnost. »Če tega ne bi izpostavljali, ne bi opravljali svoje naloge.« Dodaja, da je morda temeljni problem v tem, da se s celotno problematiko migracij v veliki meri ukvarja predvsem ministrstvo za notranje zadeve. Z drugimi besedami: niso le uslužbenci ministrstva za notranje zadeve tisti, ki bi morali skrbeti za integracijo tujcev. »Potreben je tipično multidisciplinaren pristop, v Sloveniji pa je nastal paradoks, da se naše ministrstvo ukvarja s stvarmi, ki niso neposredno pod našim okriljem. Upam, da bo ustanovitev urada za migracije to spremenila.« Razmišljanje policistov je popolnoma drugačno od razmišljanj tistih, ki delajo v humanitarnih organizacijah, v socialnih zavodih, tudi cerkvi, tudi javnost jih razume in sprejema drugače.

Druga Slovenija

Krivično bi bilo trditi, da je v Sloveniji razširjena zgolj sovražnost, da so vsi Slovenci rasisti, ksenofobi, res pa je veliko nepoznavanja, strahu.

V času najštevilnejših migracij, sredi lanske zime, se je pred nadomestno lokacijo ljubljanskega azilnega doma v Logatcu zbrala peščica ljudi, ki so nasprotovali beguncem. Zdaj, dobro leto dni kasneje, se je v Logatcu razpoloženje spremenilo, prosilci za azil obiskujejo kulturne prireditve, imeli so razstavo v galeriji, starši in otroci iz azilnega doma so bili gostje na koncertu pevskih zborov. »Na začetku so v Logatec vsak dan prihajali avtobusi, polni migrantov, tukaj so se odpočili, uredili, pomagali smo jim, odšli so naprej. Bilo je nekaj odpora, sam sem nagovoril protestnike, citiral sem Sveto pismo, ko smo se začeli pogovarjati, so se začele stvari umirjati,« se spominja župan Logatca Berto Menard. »S tistimi, ki so danes v Logatcu, nimamo slabih izkušenj. Nasprotno. Njihovi otroci so zelo prizadevni, hodijo v osnovno šolo in so, kakor mi pravijo učitelji, velika dodana vrednost. Logaški otroci spoznavajo drugo kulturo, hkrati vidijo, kako so ti otroci željni učenja, kako napredujejo, dobri so v matematiki. Organizirali smo tudi dan slovenske hrane, pa dan sirske hrane, dan afganistanske hrane, povabili smo jih v Narodni dom …«

Strasti med ljudmi so se počasi umirile. Danes prosilci za azil obiskujejo trgovine, se sprehajajo, v zahvalo so meščanom iz lesenih palet naredili klopi. »Tem ljudem je treba dati prostor pod soncem, doživeli so vojno, zdaj pa iščejo zgolj mir. Pomagajmo jim,« še pravi župan Logatca.