Prednostni umetniki

Ne bom odgovarjal na do mene kot umetnika žaljivo pismo mag. Mateje Demšič, vodje Oddelka za kulturo MU MOL, ki je za njeno funkcijo neprimerno in nespodobno. Poglejmo, kaj je v resnici moja krivda. Da sploh zastavljam, da si sploh upam zastavljati javna vprašanja zaradi po mojem mnenju spornih odločitev in dejanj pri oddajanju ateljejev v Ljubljani? In da sem ne-umen, ker sem dobival »pojasnila, ki bi jih sicer moral razumeti?« Ne, res jih ne razumem in nisem zadovoljen z njihovimi pojasnili. Vprašanja zastavljam javno zato, ker na njih nisem dobil prepričljivih niti argumentiranih odgovorov z MOL-a:

Ob prebiranju članka z naslovom »Švicarija: Umetniški tempelj s pogledom na mesto«, ki je bil 6. januarja objavljen v časopisu Delo (str.10, rubrika Ljubljana), se mi poraja precej pomislekov glede načina oddaje ateljejev v prostorih Švicarije. Vsaj po mojem mnenju prihaja do očitnih razlik med informacijami, ki so bile posredovane v javnost, in dejanskim stanjem na terenu. Sodeč po omenjenem članku so bili uporabniki prostorov v Švicariji že izbrani in čakajo le še na podpis pogodb, čeprav nikjer ni bilo mogoče zaslediti objave javnega razpisa, na podlagi katerega so bili izbrani. Glede na to, da MOL ni privatno podjetje temveč institucija, ki naj bi skrbela za interes celotne (lokalne) skupnosti, upravičeno pričakujemo, da bodo njeni organi delovali skrbno, demokratično in transparentno ter bodo tudi pri razpolaganju z občinskimi prostori v največji meri zasledovali javni interes. To pa je mogoče doseči le, če so odločitve sprejete ob ustrezni podpori strokovnih organov in ob upoštevanju strokovnih argumentov. Ob zadnjih dogodkih v zvezi z ‘nevidnimi’ razpisi za ateljeje pa se odločitve MOL zdijo netransparentne, nestrokovne in sploh sprejete mimo predvidenih postopkov. Glede na povedano pristojnim na MOL zastavljam naslednja vprašanja: 1. Na podlagi katerega javnega razpisa so bili izbrani bodoči uporabniki ateljejev v Švicariji ter kdaj in kje je bil ta razpis objavljen? 2. Na podlagi katerih kriterijev so bili izbrani bodoči uporabniki ateljejev? 3. Kdo so bili člani strokovne komisije, ki je ocenjevala prijave?

V kontekstu širšega dogajanja v zadnjem času pri nevidnih razpisih ali ob oddajanju ateljejev MOLa me zanima še naslednje: -Kdaj in kje je bil objavljen javni razpis za atelje na Svetčevi? -Po katerih kriterijih se je oddal atelje? -Kdo so bili člani strokovne komisije?

Kaj sem si še upal izreči, izraziti javno, nikakor ne »alternativna dejstva«, kot ga. mag. Mateja Demšič, temveč le svoje dvome in sume: - goljufije: kandidat , ki je dobil atelje na Svetčevi ul., se je nenadoma znašel na listi, prej ga ni bilo - nepotizem, prirejanja rezultatov in prirejanje, torej kršenje t.i. objektivnih ali strokovnih kriterijev v vsaj meni znanih treh primerih

- netransparentnost, dezinformacije, zavajanje in neresnice: od MOLa sem vedno dobival neprimerne, popolnoma neustrezne ponudbe. Predstavnica, ki vodi oddajanje ateljejev, mi je vedno trdila, da ateljejev sploh ni na razpolago. Potem sem pa npr. o njih bral v časopisu Delo. - MOLu pri oddajanju (torej v meni znanih 3 primerih) očitam nedemokratičnost, diskriminacijo, neenakopravnost in kršenje pravic pri dostopu do javne infrastrukture.

In zdaj še kratek premislek ob pismu načelnice ga. mag. Demšič in očitku, da »grozim z objavo v medijih«. Po svojem vedenju in razumevanju zadeve izražam svoje dvome in postavljam javna vprašanja – res, tudi v medijih. Zakaj pa so mediji? Naj bodo podrejena trumpovska trobila? Naj bo sram mene – in tudi novinarja Mladine – ker zastavljam odkrita in javna vprašanja, on pa o tem piše? Ali so vsa vprašanja v zvezi z delom MOL-a nespodobna in neprimerna? Pravzaprav je res – in to priznam, spet javno – da me je sram: sram me je, ker živim, delam in ustvarjam v nedemokratičnem, do meščanov, uporabnikov javne infrastrukture neenakopravnem, klientelističnem … pa čeprav v najlepšem mestu na svetu. Za tako lepoto mi res ni prav nič mar, če namesto znanja in kvalitete zmagujejo poznanstva in oportunizem. Takšne so – pri ateljejih gotovo – moje izkušnje. In prav nobenih »alternativnih dejstev« ne navajam, dvakrat nič je nič, kajti, kjer so prepovedana vprašanja ali je prepovedana kritika, tam ni alternative.

Še kratko pojasnilo načelnici glede mojih domnevnih »žaljivih očitkov o dvornih umetnikih«. Vsak, ki malce pozna umetnostno zgodovino in zgodovino umetnosti, ve, da so skozi vso zgodovino obstajali dvorni, salonski, deželni, državni, režimski, cerkveni … in tudi mestni umetniki. Tudi Ljubljana jih ima. Ga. Batič je (v časopisu Delo 6.1.) natančno izrazila ljubljansko nevedno ali pač ljubljansko nezavedno: »izbranci«. »Izbranci« so ljubljansko nezavedno. Ali pač, nevedno.

Kot sem pa že povedal v svojem zadnjem – pač spet javnem - intervjuju: tukaj nimam več nobenega privatnega in nič osebnega interesa. In tudi osuplost me je minila. Gre mi le še za javni interes. Plačal sem zelo visoko, izjemno visoko simbolno ceno v zadnjih mesecih, ker po mojem vedenju »postopki javnih razpisov« niso bili transparentni in niso bili izpeljani korektno in ne ustrezno in sem to artikuliral javno. To ni bila lahka naloga in ne enostavna odločitev za umetnika. In plačati bom moral v prihodnje verjetno še več izgube miru, ustvarjalnega časa in izpada dela in tudi življenja. Pa mogoče še kakšno oddolžitev ali pač maščevanje, pri naslednjih razpisih. Tega nisem jaz rekel, o tem govori glas ljudstva, ki si pa ne upa govoriti javno. Od kje ta prepoved in strah govoriti javno? Ali imam – glede na moje »skrajno nenavadne izjave« in »grožnje z mediji« - sploh še pravico sodelovati v javnih razpisih v Ljubljani? Akademski naslov imam iz umetnosti, nedvomno pa ne mislim delati še naprej ‘diplome’ iz pravnih, predpisnih in upravnih postopkov MOLa, zato sem zadevo predal odvetniku. In to bom tudi, sem plačal iz lastnega žepa, torej brez javnega denarja, pa spet tudi v javnem interesu. Verjamem, torej moram verjeti vsaj v pravno državo. Zdaj torej o tem, »med nama«, odloča sodišče.

Lep pozdrav.