V Nuklearno elektrarno Krško so vgradili del, ki je bil natisnjen s 3-D tiskalnikom

3-D jedrska tehnika

Vodna črpalka požarnega sistema v Nuklearni elektrarni Krško ima prav poseben del. Na prvi pogled ne gre za nič nenavadnega: kovinski rotor premera približno 10 centimetrov, katerega naloga je vzdrževanje nadtlaka v protipožarnem sistemu. Poseben pa je način njegove izdelave. Gre namreč za prvi del, vgrajen v katero koli jedrsko elektrarno na svetu, ki je bil izdelan s pomočjo dodajalne proizvodnje oziroma tako imenovanega 3-D tiska.

Tehnologija je na nekaterih področjih že dodobra uveljavljena. Na mariborski Fakulteti za strojništvo na primer s pomočjo 3-D tiskalnika že nekaj časa izdelujejo kostne vsadke, ki kirurgom v mariborskem kliničnem centru olajšajo rekonstrukcijo glav po poškodbah.

Dr. Igorju Drstvenšku se zato vstop dodajalne proizvodnje v jedrsko industrijo ne zdi nič posebej pretresljivega. »Boeingova letala imajo približno 20 tisoč delov, ki so narejeni z dodajalno izdelavo, pa še vedno letimo z njimi.«

A jedrska industrija je pri uvajanju sprememb izjemno previdna. »Pri odločitvah o uvajanju novih tehnologij smo zelo konservativni,« pravi Vinko Planinc, vodja tehničnega vzdrževanja v NEK.

Zasluga za preboj gre družbi Siemens. »Šlo je za win-win kombinacijo,« pravi Planinc. »S Siemensa so nas poklicali, ker so želeli preizkusiti nov način izdelave rezervnih delov. Želeli so si del, ki bi bil ravno prav zapleten in katerega dobava bi nam povzročala težave. Tako smo našli rotor črpalke, ki ga od izvornega dobavitelja nismo mogli dobiti.«

Gre za del sistema, ki je zelo pomemben za zanesljivo in varno delovanje elektrarne, ima pa dodatne ravni obrambe, zato morebitna okvara ne bi bila usodna. Po mnenju dr. Leona Cizlja, vodje oddelka za reaktorsko tehniko na Institutu Jožef Stefan, je ta rotor odlična izbira za preizkus nove tehnologije. »Stalno mora delovati, morebitna okvara pa ne povzroči zatajitve protipožarnega sistema.«

Vgradnja prvega dela, proizvedenega s pomočjo 3-D tiskanja, je pomemben preboj tudi z vidika nadaljnjega vzdrževanja elektrarne, ki se bliža koncu svoje prvotno predvidene 40-letne življenjske dobe. »Rezervni deli za jedrske elektrarne so v zadnjih letih pogosto težko dobavljivi, saj je veliko proizvajalcev originalne opreme, izdelane pred tremi ali več desetletji, propadlo ali pa so se usmerili v drugačne proizvode,« pojasnjuje Leon Cizelj. »Vzdrževalci se tako soočajo z zahtevnim procesom, v katerem morajo določiti vse pomembne lastnosti okvarjenega dela in nato poiskati nadomestne proizvajalce, ki lahko del kakovostno izdelajo. 3-D tiskanje bi lahko zelo olajšalo in močno pocenilo predvsem nizkoserijsko in unikatno proizvodnjo.«

Če želi nuklearka varno in zanesljivo obratovati nadaljnjih 20 ali, kot si želijo v Krškem, celo nadaljnjih 40 let, je 3-D tiskanje ena ključnih tehnologij, ki jim to lahko omogoči.