Barbari v Babnem Polju

Država se ne šali – kljub temu da »barbari« ostajajo zunaj, pravzaprav jih ni nikjer, na slovensko-hrvaški meji še vedno raste ograja. Februarja so delavci začeli postavljati zeleno panelno ograjo na meji pri Babnem Polju, blizu hrvaškega kraja Prezid. Babno Polje je naselje v Loški dolini, kakšnih 30 kilometrov od Cerknice, bolj znano je po tem, da gre za najhladnejši kraj v Sloveniji.

Točno na meji je arheološko območje »Babno Polje – zaporni zid Vražji vrtec«. Gre za »poznoantično zaporo, ki je na terenu vidna kot nizek, z živo mejo porasel greben«. Zapisano je v register kulturne dediščine. Na tem območju je nekoč stal rimski obrambni zid, ki je po mnenju profesorja dr. Bojana Djurića, predsednika Slovenskega arheološkega društva, »povsem primerljiv s Hadrijanovim zidom v Veliki Britaniji in rimskim obrambnim limesom ob Renu«.

Rimljani so se s takšnimi zidovi poskušali zavarovati pred prihajajočimi ljudstvi, ki so napadala ugašajoči imperij, včasih tudi pred nekdanjimi prijatelji iz vzhodnega dela cesarstva. Claustra alpium Iuliarum ali sistem utrdb je bil zgrajen v času cesarja Dioklecijana. Več kot 30 kilometrov dolg sistem je bil sestavljen iz serije linearnih zidov, okrepljenih s stolpi, zadaj so bile večje vojaške postojanke. Na območju Hrvaške in Slovenije naj bi se ta sistem zidov raztezal od Reke, Babnega Polja do Baške grape. Zid napadalcev ni zadržal, večinoma so se mu kar ognili.

Danes tega zidu ni več. Na terenu ni vidnih srednjeveških razvalin z visokimi obrambnimi stolpi, pač pa se zid prepozna kot porasel greben. Arheološke raziskave na tem območju potekajo že več kot 150 let. »Primerljivi spomeniki so v svetu obravnavani kot prioritetni nacionalni programi in umeščeni v nacionalne strateške dokumente. V pripravi je predlog za razglasitev vseh odsekov klavstre za spomenik državnega pomena, pa tudi za Unescovo dediščino,« so o ostankih obrambne zapore zapisali v Zavodu za kulturno dediščino Slovenije.

Arheološko najdišče je uničeno. Zgodilo se je povsem enako, kot če bi čez Plečnikovo tržnico ponoči postavili panelno ograjo in v tla za njene temelje izkopali velike luknje.

Kljub vsem tem dejstvom, kljub uradni registrirani kulturni dediščini, načrtom o razglasitvi za spomenik državnega pomena, so prav na tem zidu postavljene zelene panelne ograje. Neposredno na njem. Vanj so zabetonirani temelji, narejene luknje. Hkrati je bil na tem območju izveden posek zarasti in dreves, brez odstranitve korenin. Zelena panelna ograja, novodobni obrambni zid, je pomembnejša od zgodovinske dediščine.

V poročilu, ki ga je po posegu in ogledu terena na ministrstvo za kulturo poslala ljubljanska območna enota zavoda za varstvo kulturne dediščine, so zapisane težke besede. »Ostaline zidu so s postavitvijo ograje in poškodbami na posameznih odsekih izgubile del varovanih lastnosti (neokrnjenost, vizualna podoba, prostorska pojavnost). S tem so bila razvrednotena prizadevanja strokovne in laične javnosti za ohranitev in popularizacijo mednarodno pomembne arheološke dediščine, ki pomeni enega izmed večjih gradbenih podvigov rimske kulture.« Tisti, ki so postavljali ograjo, investitor, torej država, je »z nedovoljenim posegom ogrozil varovane elemente arheološke dediščine in poškodoval arheološke ostaline rimskodobnega obrambnega sistema«. Po nekaterih podatkih naj bi poškodovali tudi ostanke obrambnega stolpa.

Kako se je to sploh lahko zgodilo? Kjerkoli zasebni investitor gradi na arheološko zavarovanem območju, mora po zakonu o varstvu kulturne dediščine upoštevati posebne pogoje, pod katerimi se izvede poseg. Prostorskoizvedbeni pogoji so natančno določeni, naredi se raziskava terena, na podlagi predhodnih arheoloških raziskav se določijo aktivnosti pri gradnji, njen obseg, vseskozi pa velja, da na območju registriranih arheoloških najdišč nova gradnja ne sme »poškodovati arheoloških ostalin«. Vse to se pri postavljanju panelnih ograj ni zgodilo, za državne objekte »izjemnega varnostnega pomena«, kar naj bi bile tehnične ovire, veljajo drugačna pravila. Območni zavod za varstvo kulturne dediščine pogojev ali soglasja sploh ni določil, ker zanj ni dobil vloge.

Razloga, zakaj ima panelna ograja prednost pred arheološko dediščino, ni težko ugotoviti. V nedavno sprejetem zakonu o nadzoru državne meje je zapisano, da se »za postavitev, namestitev, uporabo, vzdrževanje in shranjevanje tehničnih in drugih sredstev ob državni meji … ne uporabljajo predpisi, ki urejajo graditev objektov, in prostorski akti ter predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ohranjanje narave, sladkovodno ribištvo, divjad in lovstvo, ter predpisi, ki urejajo gozdove in vode«. Kulturna dediščina ni izrecno omenjena, a po vsej verjetnosti jo je zakonodajalec, vsaj tako se je država obnašala v primeru rimskega zidu, pozabil našteti. Cilj zakonodaje pač je, da se čim hitreje postavijo tehnične ovire.

»Arheološko najdišče je uničeno,« pravi jezno profesor Djurić. »V bistvu se je zgodilo povsem enako, kot če bi čez Plečnikovo tržnico ponoči postavili panelno ograjo in v tla za njene temelje izkopali velike luknje. Ni nobene razlike. Kategorija spomenika je enaka. Vprašanje, kako je ta zid danes ohranjen, je povsem nepomembno, tudi Hadrijanov zid je nekje ohranjen bolje, drugje slabše.« Podobno se je dogajalo že na Obrežju, danes je tam mejni prehod, vendar so pred postavitvijo stavbe in ceste arheologi teren vsaj raziskali, pri panelnih ograjah pa časa za to ni bilo. »Če je že treba postavljati ograjo, preprosto ne morem razumeti, zakaj so jo postavljali neposredno na zid, lahko bi poiskali drugačne rešitve, lahko bi vse skupaj zamaknili za nekaj metrov ali uporabili nosilce v obliki črke L, viseče ograje, kaj drugega.«

Gradnja panelne ograje se zdaj premika proti jugu. Kmalu bo prišla do dveh prazgodovinskih naselij in morebiti bo država tokrat vseeno pustila vsaj nekaj časa arheologom, da raziščejo prostor, na katerega bodo potem postavili nove tehnične ovire. »Uničenje je nepovratno, izvedeno brez vsake potrebe, saj ‘horde z Vzhoda’ še vedno životarijo v zbirnih taboriščih daleč od schengenske meje in dajejo izvajalcem evropskih sklepov dovolj časa za premislek in ukrepanje v skladu z veljavnimi zakoni in predpisi,« še dodaja Djurić.

Tako kot Rimljanov tudi Slovencev panelna ograja ne bo obvarovala. Za hitrim postavljanjem ograje se morebiti skriva še en premislek, to mejno območje naj bi bilo predmet arbitraže, potek ograje pa naj bi po prepričanju nekaterih prejudiciral potek slovensko-hrvaške meje. Težko je sicer verjeti, da bodo arbitražni sodniki svojo odločitev sprejemali zgolj na podlagi neke ograje, ki jo Slovenija na hitro postavlja ob svoji južni meji. Takšno razmišljanje je pravzaprav smešno, smešno pa ni nekaj drugega. Peti člen slovenske ustave določa, da država na svojem ozemlju poleg človeških pravic skrbi tudi za ohranjanje »kulturne dediščine«. Pri vprašanju mejnega režima pa zaradi političnih ciljev ne varuje ne enih in ne drugih.

Barbari niso pred vrati. Barbari so med nami.