Velika modrina

Konoba Tu tamo
Mošćenice 50, Hrvaška
Tel.: +385 51 737 23
Zdajle, v predsezoni, Tu tamo obratuje od petka do nedelje od 13. do 22. ure; v sezoni bodo verjetno dodali še kakšen dan, pozimi najbrž kakšnega odvzamejo.

Ambient:
z okusom prenovljena stara konoba na robu Mošćenic z izjemno razgledno terasico in nevsiljivo muziko v zvočnikih

Napitki:
poleg odprte malvazije za 10 evrov na liter ponujajo koncizno selekcijo belih in rdečih ištrijanov ter za prgišče proseških penečkotov; pivopivci boste izbrali san servolo

Dostopnost:
v Mošćenice se lahko povzpnete z avtom; lahko pa premagate nekaj več kot 700 stopnic, ki do tja skozi senčnati gozd vodijo s plaže v Mošćenički Dragi; za gibalno ovirane je zaprek v mestecu in konobi preveč

Fino:
vse hladno iz morja
črna rižota
jagnječje stegno

Ne tako fino:
prepičla izbira sladic

Marinirani inčuni stanejo 6, rakovica in surovi škampi 12, njoki z golažem 11, jagnječji zrezek 15, lignji 16, črna rižota 13, palačinke 4,5, krostata pa 3,5 evra.

»Kot da bi ga zgoraj zglancali z jelenovo kožo, spodaj pa speglali s parnim likalnikom!« se je nad veliko svetlo zgornjo in malo manjšo temno spodnjo modrino v očesu navduševal iz zimskega spanja prebujeni Konzumov svetovalec za obmorske aktivnosti. Dih jemajoči pogled na Reko (s še belim Snežnikom v ozadju), Kraljevico, Cres, Krk (in vse vmes in še čez) si je tokratna ekspedicija prislužila z dih spodbujajočim špancirjem po skozi gozd speljanih stopnicah, ki so nas s plaže v Mošćenički Dragi pripeljale direkt do terase pred nekaj leti obnovljene konobe Tu tamo.

Vintage obiskovalci ribarnic pod Plečnikovimi arkadami se bodo gospodarja tele konobe mogoče še spomnili iz dni, ko je tam prodajal ribe, zdaj pa jih tu pripravlja na sicer tradicionalen, a kljub temu eleganten in – kar se novodobnim mojstrom nadgradnje tradicije le redko posreči – nespakljiv način. Človek je pač dvojni zanatlija: ve, kako priti do res frišne morske robe, in zna se držati nazaj pri nje obdelavi. Trije resni dokazi so sledili pozdravni, verjetno že lani zgodaj jeseni vkuhani paradajzovi salsi, tokrat namazani na krasen popečen domači kruh in potreseni z aromatičnim sirom: minuciozno očiščeni sardoni, marinirani v blagi kislobi, položeni na na vrtu nabrano zelenje in pokapljani z blagim olivcem; mlačno meso rakovice, z ničimer drugim kot z nekaj kapljami olivnega (ker nič drugega tudi ni potrebovalo), in surovi repki kvarnerskih škampov, katerih sladkobo je dopolnjeval kupček umamijastih iker, ki so bile na krožniku nažličene poleg njih.

Morsko idilo na tem mestu presekavamo z dvema mesnima krožnikoma – navsezadnje Mošćenice čepijo ob vznožju Učke, kjer ne manjka divjadi (temen, močan, počasi cmarjen merjaščev golaž, v katerem so se kopali mehki, natančno – tudi z odtisi viličnih rogljev opremljeni – narejeni domači krompirjevi njoki, je bil vrhunski) in drobnice, ki je za naše kosilo prispevala krasen, iz jagenjčkovega stegna odrezan in odsekan zrezek, ki so ga začinili s svežimi, drobnimi lističi ultra dišečega žajblja in nekaj iglicami rožmarina ter mojstrsko (oh, sočnost, oh, žmoht!) opekli v rebrasti ponvi.

Če kje, nam je šinilo v glavo, potem se ocvrte lignje splača naročiti v takemle placu. Prav res: veliki kvarnerski lignji, narezani na konkretne kolobarje, povaljani v moki in na hitro ocvrti v olju (ter dobro osušeni odvečne maščobe) so popravili marsikatero krivico, ki jo tej jedi delajo mastnuhasto-gumasti približki. Črna rižota je bila izjemna: odišavljena z malvazijo, skuhana na zob, kremasta in zmerno obarvana le s tinto vanjo vkuhanih zmehčanih sip in ne s šeflo koncentrirane pakirane tinte, kot se rado dogaja. Mojstrovina!

Ker sta bila tudi oba cukra – nizka hrustljava pita z limonami in palačinke s tako hudo skuto, da bi jo, oslajeno z medom, lahko človek jedel kar samo – tako fajn, za konec pripominjamo le, da bi bilo fino, če bi v Tu tamo pripravili še kakšno sladico več. In da bi bilo fino, če bi bilo več tako krasnih placev, kot je ta.