Intervju: Rafael Mihalič

Intervju s prof. Mihaličem ima provokativen naslov, ki pa tako kot sama vsebina intervjuja zahteva odgovor. Implicitno se namiguje, da javno mnenje nima zdrave pameti, kar je najmanj nespoštljivo. Zdrava pamet je tudi stvar pogleda in je vezana na kriterijsko funkcijo, po kateri vrednotimo možnosti. Oseba, ki kupuje avto, lahko po zdravi pameti izbere najcenejši avto za svoje potrebe (najnižja investicija), lahko gleda na najnižjo porabo (strošek obratovanja), lahko vrednoti po NCAP testih (varnost), izbira po kriteriju zanesljivosti in okvar (stabilnost obratovanja), ali pa izbere drago prestižno znamko za vzbujanje zavisti pri sosedih ( javno mnenje).

V vsakem primeru pa je naloga strokovnjakov tudi ta, da širijo zdravorazumski pogled v javnosti in s tem ne samo vplivajo na ampak tudi (so) kreirajo javno mnenje. Verjamem, da je intervju mišljen z dobrim namenom predstaviti tudi drug zorni kot problematike oskrbe z električno energijo. Si pa dovolim predstaviti nekaj svojih komentarjev in pogledov na posamezne točke v intervjuju.

Vsebinsko mora iti prvi komentar na intervju na izjavo, da subvencije obnovljivim virom izkrivljajo trg. Trg je popolnoma izkrivljen že od začetka in pri obravnavi posegov v sam trg je potrebno upoštevati tudi direktne in indirektne subvencije za fosilna goriva ter neupoštevane stroške uporabe vseh vrst goriv, npr. strošek segrevanja ozračja zaradi izpustov CO2, strošek za zdravje zaradi drugih izpustov, in podobno. Tako lahko v intervjuju omenjen EROEI za klasične energetske vire pogledamo tudi iz tega zornega kota in ugotovimo, da je kratkoročno EROEI za te vire res (zaželeno) visok, dolgoročno pa je nizek, saj bomo v prihodnosti plačevali dejanski strošek oziroma investirali v odpravo negativnih posledic (okolje, zdravje). Pri obnovljivih virih je situacija obrnjena, trenutno je EROEI nizek zaradi uvajanja novih tehnologij, vendar lahko pričakujemo z razvojem tehnologije dvig tega razmerja.

Veliko prostora je bilo namenjeno tudi nezanesljivosti sistema zaradi vključevanja sistemov z obnovljivimi viri. Tu se moram najprej vprašati, zakaj tako različno vrednotenje elektrike napram drugim virom energije. Vsi že od 70-tih let prejšnjega stoletja živimo s tem, da se borzna cena nafte lahko spreminja od 10$ do preko 100$ na sod, včasih dobesedno čez noč. Ni prijetno in ima posledice, ampak kljub temu poraba stalno narašča.

Glede posledic nezanesljivosti pri oskrbi z elektriko lahko pogledamo tudi Kitajsko. Kljub zelo nezanesljivi dobavi elektrike je kitajsko gospodarstvo zadnjih 25 let rastlo bistveno hitreje kot svetovno povprečje in so že dosegli status prvega oz. drugega največjega gospodarstva na svetu. Industrija in potrošniki nad nezanesljivostjo oskrbe niso navdušeni, vendar pa so se vseeno prilagodili in kljub dodatnemu strošku uspeli rasti.

V intervjuju ni bilo nič omenjeno, da se paralelno pospešeno razvija tudi tehnologija in infrastruktura za dvosmerno komunikacijo v energetiki z namenom vpeljave bolj inteligentnega nadzora in načrtovanja proizvodnje in porabe. Ta tehnologija, posplošeno označena kot »pametna omrežja«, pomenijo odstop od dosedanjega modela, kjer so proizvajalci na svoj strošek zagotavljali neprekinjeno dobavo v praktično poljubnem obsegu porabe. Enostransko diktiranje delovanja sistema s strani porabnikov, kakor velja praktično danes, tudi ni ravno zgled učinkovitosti. Lep sončen dan tudi danes predstavlja neprijetno prilagajanje proizvodnje, ki se ne da zagotoviti z baznimi sistemi kot so velike termoelektrarne in nuklearka. Pametno omrežje naj bi vsaj v ideji zagotovilo tisto komunikacijo med razpršenimi proizvajalci-porabniki, da se lahko sistem vodi celostno.

Poleg tega je bil predstavljen dvojni pogled na variacijo porabe in proizvodnje ter posledice za strošek elektrike. Po eni strani naj bi bila Slovenija tako bistveno bolj izpostavljena špekulantom in plačevala »italijanske« cene. Po drugi strani naj bi neka velika Nemčija stabilizirala svoj sistem z uvozom/izvozom na jezo sosedov. Verjamem, da je lažje imeti soseda, ki vedno uvaža in odkupi vsak MW na voljo, kot pa da ti kdaj tudi »porine« svoj presežni MW. Verjetno pa tudi »jezne« sosede lahko zaračunajo svoj delež v stabilizaciji sistema Nemčije, v nasprotnem primeru pa to verjetno bolj kaže na asimetrijo v moči posameznih držav. Je pa tudi vprašanje, kako lahko italijansko gospodarstvo deluje v takšnem sistemu »špekulantskih« cen in zakaj si po zdravi pameti ne stabilizirajo lastnega sistema.

Nekaj besed je bilo namenjeno tudi TEŠ 6. Izjava je sicer vzeta iz konteksta, ampak vseeno je drzno reči » TEŠ 6 je prima elektrarna«. Res »prima« elektrarna verjetno ne bi potrebovala ohranitev enega zastarelega bloka, da zagotavlja zagonsko paro. Mogoče bi omogočala tudi kombiniranje goriv in možnost prehoda na gorivo z nižjimi izpusti CO2 na joul, npr. plin. Mogoče bi delala izgubo, kot tudi v članku omenjena elektrarna Irsching, vendar slednja deluje za pokrivanje konic porabe in kot taka opravlja pomembno stabilizacijsko funkcijo. Zato se moramo vprašati, koliko plačamo to funkcijo. Za predvideno letno izgubo v višini okoli 50 mio €, kakršno naj bi pridelala TEŠ 6 po javnosti dostopnih podatkih, pa bi lahko vsakemu od 2200 zaposlenih v Premogovniku Velenje izplačevali povprečno plačo brez da dvignejo lopato, čistejši premog pa bi po enaki tržni ceni vozili od drugod.

Odzvati pa se moram tudi na izjavo, sicer spet vzeto iz konteksta, da » Če kdo misli, da bi z neizgradnjo TEŠ 6 porabili manj elektrike ali privarčevali kaj denarja, pa je neskončno naiven«. Poraba elektrike ni odvisna od proizvodnje, dokler jo lahko uvoziš, in verjetno res ne bi porabili manj elektrike. Zagotovo pa bi lahko namesto TEŠ 6 za manj denarja pripravili podobne ali boljše rešitve. Neskončno naivnost bi prej lahko pripisali tistim, ki niso zmožni videti alternativnih rešitev ali ovrednotiti dejanskega stanja.

Na koncu intervjuja pa me je zmotilo tudi to, da se je poudarjalo nerealnost brezogljične družbe in namigovalo na to, da se postavlja lažne cilje za prihodnost. Najprej bi rad poudaril, da energetska strategija obsega bistveno več kot samo električno energijo, saj na primer v Sloveniji okoli 30% vse energije, ne samo elektrike, porabimo za transport. Poleg tega se predvideva, da bo leta 2050 še vedno občutna uporaba fosilnih goriv, vendar pa se upa na kompenzacijo z negativnimi emisijami. Glede na to, da se načrtuje okoli 40% zmanjšanje porabe energije, ni nezdružljivo, da se zmanjša poraba elektrike in poveča število električnih avtomobilov. Čeprav je bolj logičen sklep, da bomo imeli hkrati zmanjšanje porabe energije in povečanje števila električnih avtomobilov.

Cilji za energetsko strategijo so postavljeni ne samo na tehničnih osnovah, ampak tudi na podlagi drugih zahtev. Če sprejmemo, da je nujno obvladati emisije CO2 in to čim bolj, čim hitreje, so potem cilji že precej določeni. Kako doseči te cilje, pa je predmet strategije. Že z današnjimi tehnologijami se je možno približati tem ciljem, vendar, kot je bilo večkrat poudarjeno v intervjuju, je vprašanje, kdo bo plačal. Brezogljična družba je cilj, strategijo pa je potrebno še definirati.

Se pa strinjam, da tako pomemben dokument, kot je energetska strategija, v resnici ne more nastajati v nekem zaprtem okolju in da mora biti vključenih čim več deležnikov, od industrije do državljanov. Če bi bilo tako in če bi bila ta strategija bolje predstavljena javnosti, vključno z razlogi in posledicami, bi mogoče bilo tudi manj težav z umeščanjem ključnih elementov te strategije v prostor, kot je primer z daljnovodi za prečrpovalne elektrarne ali skladiščem jedrskih odpadkov.