Čiščenje nestrpnosti

V torek dopoldne, na svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji, se je skupina aktivistov iz mariborskega Društva IndiJanez – znanega po zanimivih projektih osveščanja mladih o ranljivih družbenih skupinah – odpravila na mariborske ulice, da bi s stavb zbrisala žaljive in diskriminatorne napise in grafite. Po besedah predsednika društva Ramiza Derlića se je toleranca/ignoranca meščanov do takšnih zapisov v zadnjih letih, zlasti z begunsko tragedijo, močno povečala. »Kljukastega križa, ki se pojavi v središču mesta, ne bo nihče odstranil več mesecev. Kot da nikogar več ne moti ali pa se ljudje pač ne odzivajo.«

Člani Mladinske akcijske skupine, ki deluje pri društvu, so v preteklih tednih sistematično pregledali ožji del mesta, od Mestnega parka do Drave. Beljenje napisov in grafitov so začeli na Vojašniškem trgu, v »epicentru žaljivih grafitov«, delo nadaljevali po Koroškem mostu in se nato odpravili v samo središče mesta, tudi na Slovensko ulico, kjer je sprehajalce grafit že dlje poučeval, da »begunci niso ljudje«. Zbrisali so ga, tako kot množico svastik, SS-oznak in napisov »Cigani raus« in »Smrt pedrom«. Samo v ožjem mestnem središču so jih zbrisali skoraj 40. Derlić pravi, da bodo v prihodnje »očistili« tudi bolj oddaljene dele Maribora in predmestja. V ta namen so si že pripravili zemljevid stavb z diskriminatornimi in žaljivimi napisi in zdaj ga sproti dopolnjujejo.

Po Derliću takšni napisi niso pravi obraz Maribora, ampak delo manjše skupine neonacistov. Skrbi pa ga strpnost meščanov do teh napisov. »Le predstavljam si lahko, kaj občuti starejši človek, ki so mu morda med vojno nacisti pobili pol družine ali pa je nemara celo sam izkusil kalvarijo taborišča, zdaj pa že več mesecev zapored gleda na mariborskih pročeljih kljukaste križe,« pove naš sogovornik. Z akcijo Čiščenje nestrpnosti so hoteli meščane spodbuditi k razmisleku o tem, kaj je v družbi sprejemljivo in kaj ne. »Ljudje bi morali doumeti, da so takšni napisi nasilje, enakovredno fizičnemu. Da s strpnostjo do njih ravnajo podobno, kot če bi na ulici mirno spremljali nasilje moškega nad žensko. Med fizičnim in psihičnim nasiljem ne bi smeli delati razlik,« pravi Derlić.