Zgodba o Adelu

Vsi poznamo Guantanamo, zapor, mučenje v njem, dolgoletno bivanje osumljenih teroristov brez pravic, odvetnikov, obtožnic. A ta Guantanamo – ozemlje, kjer pravna država, kot si jo predstavljajo v ZDA, ne deluje – ima svojo zgodovino. Leta 1991, po vojaškem puču na Haitiju, je iz te otoške države zbežalo 60.000 ljudi. Polovica beguncev je bila nameščena v ameriškem vojaškem oporišču na Kubi, kjer so živeli v zaporu, ograjenem z bodečo žico, s pazniki. Velik del beguncev si je želel v ZDA, zaprosili so za status mednarodne zaščite, saj je bila takrat na Haitiju vojaška diktatura, ki je ubijala ljudi. A Američani niso bili velikodušni; ker Haitijci formalnopravno niso bili v ZDA, niso imeli pravice do odvetnika, šlo naj bi za »ekonomske in ne politične« begunce. Šele ko so jim na pomoč prostovoljno priskočili študenti prava z Yala in so ti dobesedno izsilili, da so o pravicah beguncev začela odločati ameriška sodišča, je po dolgi pravni bitki velik del teh ljudi vseeno stopil na ozemlje ZDA. Brez pomoči študentov bi jih poslali nazaj. Pred strelske vode.

Ta, petindvajset let star uvod v kasnejšo zlorabo človekovih pravic v času vojne proti terorizmu moramo imeti pred očmi, ko razmišljamo o tem, kaj se danes dogaja v Sloveniji in kakšen odnos ima država do prosilcev za azil.

V sredo zjutraj so iz Slovenije deportirali tričlansko sirsko-egipčansko družino Korba - Soliman z otrokom, rojenim v Sloveniji. Poslali so jo nazaj na Hrvaško, ker so upravni organi, slovenska sodišča z asistenco sodišča Evropske unije v Luksemburgu, odločili, da v Sloveniji ni treba obravnavati njene prošnje za azil. To so storili kljub temu, da je bil otrok rojen v Sloveniji, da ima njegova mati zdravstvene težave, da so se v letu in pol, v času, ko je trajal ves postopek, člani družine seznanili z okoljem, v katerem so živeli. Tukaj so se dobro počutili. Proti deportaciji je protestiralo nekaj organizacij, med drugim Unicef, ki je opozoril, da naj bi bila največja korist za otroka, če prošnjo za azil vseeno obravnava naša država. Bili so neuspešni. Njihovi pozivi niso pomagali. Kombi je deportirano družino odpeljal proti Hrvaški. Slovenija si je pilatovsko umila roke, z vprašanjem človekovih pravic mlade družine naj se raje ukvarjajo v drugi državi.

Mladi Adel je sicer še brez državljanstva, a v Sloveniji je shodil, čeblja prve besede. »Nočem misliti na to, da Adel ne sme ostati tukaj, čeprav je rojen v Sloveniji. Rad ima slovensko hrano iz azilnega doma. Če mu kuham jaz, mu hrana ni tako všeč, če bo Adel ostal v Sloveniji, bo govoril slovensko, tukaj se bo šolal in delal. Zakaj nam ne pomagajo?« je pred dnevi, ko še ni vedela za deportacijo, za Dnevnik dejala mati.

Slovenija si je pilatovsko umila roke, z vprašanjem človekovih pravic mlade družine naj se raje ukvarjajo v drugi državi.

Na zgodbo deportirane družine lahko gledamo z dveh stališč. Prvo je suhoparno, pravno stališče, v dolgem in zapletenem pravnem postopku družina in njen pravni zastopnik Matevž Krivic nista uspela. Na koncu jima je preostalo samo še ustavno sodišče, a se zanj nista odločila, ker bi se le podaljševala agonija nejasne prihodnosti.

Drug pogled vidi čez dublinsko uredbo. Pred očmi ima pomen človekovih pravic in konkretne življenjske zgodbe. »Človečnost je bila povožena pod evropskimi paragrafi,« je zapisal Krivic in dodal, da so trije slovenski vrhovni sodniki pokazali, »da jim je ‘natančno’ sledenje tudi najbolj konservativnim in restriktivnim interpretacijam humanitarnega prava pomembnejše od varovanja človekovih pravic samih«. V pismu, objavljenemu v Dnevniku, je nadaljeval: »Usoda nesrečne sirsko-egipčanske družine Korba - Soliman z otrokom, rojenim v Sloveniji, se tako zdaj seli iz rok slovenskih v roke hrvaških azilnih oblasti. Kot edino (slabo) tolažbo pred to vrnitvijo, ki so se je tako bali, sem jim lahko rekel samo to (to pa mišljeno čisto resno), da se je v Sloveniji sovražnost do beguncev zadnje mesece že tako razrasla, da utegne biti v tem pogledu na Hrvaškem bolje, pa da utegne v krščanski Hrvatski dejstvo, da sta oba kristjana (on koptski katolik, ona sirska ortodoksna kristjanka) tudi kaj pomagati pri korektnem obravnavanju njune prošnje za azil.«

Ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo z nesrečno družino, ali ji bo na Hraškem res lažje. A v Sloveniji se je rodil Adel, po vojni, po preganjanju so si tukaj želeli ustvariti dom. Države vse to ne zanima. Medtem ko je iz azilnega doma odpeljal beli kombi, ko so njegovo pot neuspešno poskušali zaustaviti protestniki in jih je policija nasilno zaustavljala, je imel Miro Cerar veliko pomembnejše delo. Sedel je na vlak in se skupaj s športnimi skakalci ves navdušen peljal proti Planici.

Med njimi je bil tudi skakalec Peter Prevc. Pred tedni je Prevc dejal: »Večkrat se zavem, kakšni neotesanci smo ljudje, da dopustimo tako okrutno dogajanje. Sprašujem se, zakaj imamo tak odnos do beguncev, saj so tako kot mi samo ljudje.« A Cerar verjetno ne pozna te njegove misli.