Prerani optimizem

Konec januarja je v nemškem Koblenzu potekalo veliko srečanje vodij evropske populistične desnice. Tja so prišli skoraj vsi, predsednica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen, nizozemski peroksidni politik Geert Wilders pa Frauke Petry iz nemške AfD, Matteo Salvini iz italijanske Severne lige, avstrijski svobodnjak Harald Vilimsky. »Leta 2017 se bodo prebudili prebivalci celinske Evrope,« je napovedala Le Penova. »Včeraj nova Amerika, danes Koblenz, jutri nova Evropa,« je dodal Geert Wilders.

Januarski optimizem desnih populistov, politikov, ki jih druži nasprotovanje islamu, Bruslju, multinacionalkam, evru, političnemu elitizmu (pa četudi je večina izmed njih del politične elite), ni bil brez podlage. Volivci so nezadovoljni, nekateri preplašeni, drugi jezni, tretji se počutijo odrinjene in – kot bi dejali v Sloveniji – »drugorazredne«. Po brexitu in Trumpu naj bi populistična revolucija zamajala še staro celino, kar se sicer ne bi pripetilo prvič.

»Najprej smo se borili vsak v svoji državi, sedaj smo združeni, imamo enake vrednote: narod, nadzor nad mejami, obramba ljudi, domoljubje, suverenost, obramba nacionalne identitete,« je na kongresu v Koblenzu dejala Le Penova. Hkrati so se pred kongresno dvorano zbrali protestniki, ki so prepevali Beethovnovo Odo radosti, himno Evropske unije, aktivisti iz skupine Avaaz pa so pred koblenškim spomenikom zadnjemu nemškemu cesarju Viljemu II. postavili pet velikih lutk evropskih diktatorjev. Populisti danes pač »niso obuti v fašistične škornje«, kot je dejal eden izmed organizatorjev protesta, »gre za drugačen tip fašizma, a če pogledate njihove ideje, so zelo nevarne in z njimi se moramo spoprijeti«.

»Spodbudni« poraz

Prvo dejanje letošnjega spoprijema z novodobnim evropskim populizmom se je odigralo pred dnevi na nizozemskih volitvah. Na njih predsednik nizozemske svobodnjaške stranke Geert Wilders ni zmagal, njegova stranka pa je zasedla (zgolj) drugo mesto. Po razglasitvi volilnih izidov so v Haag začele prihajati čestitke, pisali so predsednik evropske komisije Juncker, odhajajoči francoski predsednik Holland, kanclerka Merklova, celo Miro Cerar je zapisal, da so »nizozemski volivci glasovali za Evropo prihodnosti in ne preteklosti«. Zgodil naj bi se bil torej upor zoper sovražni populizem in politika, ki ga širi.

Nizozemski premier Mark Rutte je mesec pred volitvami objavil odprto pismo, v katerem je tiste, ki zavračajo nizozemske vrednote, pozval, naj odidejo.

Takšen optimistični sklep je površen. Drži, da je Wilders dobil manj glasov, kot so mu napovedovale ankete, drži tudi, da njegova stranka ne bo postala del vladajoče koalicije, a Wilders, politična retorika, ki jo uporablja, vrednote, ki jih zagovarja, torej čista Nizozemska, prepoved Korana in podobni rasizmi, so se z obrobja družbe prebili v njeno središče. To, kar zagovarja Wilders, je postalo politično sprejemljivo. Nizozemski premier Mark Rutte je mesec pred volitvami objavil odprto pismo, v katerem je tiste, ki zavračajo nizozemske vrednote, pozval, naj odidejo. Na sovražno preganjanje drugačnosti je odgovoril z novim preganjanjem, zaplul je v smeri, ki mu jo je prej začrtal Wilders. Povsem enako se dogaja v Sloveniji, premier Cerar v strahu pred politično retoriko sovraštva svojo politiko nagiba proti skrajni desnici. Pripomba Le Penove, da je Wildersov volilni izid pozitiven, saj je »dokaz, da naše skupne ideje v različnih evropskih državah napredujejo«, je resničnejša, kot se zdi na prvi pogled. Velja za Nizozemsko in tudi za Slovenijo.

Prava politika pač ni le štetje sedežev v parlamentu. Prava politika je širjenje idej, postavljanje topik razprave, oblikovanje vrednot, upravljanje družbe. Nizozemec Rutger Bregman, eden od ustanoviteljev novinarske platforme Correspondent, je nekaj dni po volitvah zapisal, da »ni nikakršnega dvoma, katere ideje se zadnje desetletje krepijo na Nizozemskem: ekstremizem nad zmernostjo, zidovi nad mostovi, zapiranje nad odpiranjem«.

Mark Rutte je nizozemski premier že sedem let, oblast je prevzel sredi gospodarske krize, uvedel je politiko uravnoteževanja proračuna, vodil je neoliberalno tehnokratsko vlado, takšna bo tudi v prihodnje. Leva alternativa na Nizozemskem ni zmagala, uspehi manjših strank, zelenih, progresivnih Demokratov 66, so obliž na rano, droben popravek zmagovite politike zmerne in vedno bolj skrajne desnice. Nizozemski laburisti, približek slovenske SD, so recimo na volitvah izgubili 29 poslanskih sedežev in dosegli najslabši izid v svoji zgodovini …

Vihar populizma

Sklep, da izid nizozemskih volitev napoveduje, da je bitka zoper skrajne politike v Evropi dobljena, je torej povsem napačen. Vsaka država ima svoj politični sistem, vsake volitve svoje posebnosti. Izid referenduma o brexitu ni neposredno primerljiv z volilno zmago Donalda Trumpa, prav tako Wildersov poraz ne more napovedati izida prihajajočih volitev v Franciji, tam je volilni sistem drugačen, drugačna je tradicija, drugačni so volivci. Podobnosti pa so drugje, vzroki za uspešnost populističnih politikov so enaki. Ni naključje, da je Stephen Bannon, Trumpov strateg, najnevarnejši človek v ZDA, ustanovitelj Breitbarta, te valilnice laži in propagande, napovedal, da se bo njegov novičarski portal preselil v Evropo.

Populizem ni enoznačna politična ideologija s prepoznavno, vnaprej določeno vsebino. Je metoda političnega boja, poenostavljanje, pretiravanje, zavajanje, širjenje laži, namerno ugajanje, vse to v funkciji pridobivanja politične podpore in mobilizacije volivcev. Populisti kot »predstavniki ljudstva« so pravzaprav sovražniki pluralizma, kadar prevzamejo oblast, iz njih hitro nastanejo avtokrati, ti pa preganjajo vse, ki jim nasprotujejo. Donald Trump je takšen primer. Vendar trditev, da bodo populisti po načelu Eisenhowerje teorije o padanju domin – nastala je v času hladne vojne in govori, da naj bi v Aziji komunisti zmagali najprej na Kitajskem, potem v Koreji, sledila pa naj bi Vietnam in Laos – počasi prevzemali tudi države v Evropi (po brexitu in Trumpu torej še Nizozemska, Francija in Nemčija), ni točna. V britanskem Economistu so zapisali, da mednarodnega vzpona populizma ne moremo razumeti kot vrsto padajočih domin, ampak kot val, ki ruši peščene gradove, nekaj jih odnese, drugi za zdaj obstanejo.

Kakšni so torej pravi vzroki za rast populizma? Michael J. Sandel na Harvardu poučuje politično filozofijo, je zvezda mednarodnih predavalnic, njegove knjige dosegajo milijonske naklade. »Če želimo razumeti Trumpa,« pravi, »se moramo učiti od njegovih volivcev.« Bistvo populističnega upora volivcev je po njegovem mnenju zavračanje tehnokratskega lotevanja politike, zavračanje tistih, ki ne razumejo občutka volivcev, da so poraženci gospodarskih in kulturnih sprememb, ki jih prinaša globalizacija. Ali z drugimi besedami: tisti, ki vladajo, živijo v svojem svetu, iztirjeni iz realnosti življenja odrinjene večine, ta pa se jim bo prej ali slej uprla. Točno tega se je dobro zavedal Trump, na ta čustva je s strašenjem pred tujci poskušal vplivati Wilders, enako politiko vodi Le Penova. Podobne pojave opazimo tudi v Sloveniji. Za taktiko Janševe SDS, njenim vztrajnim ponavljanjem zavajajočih trditev, da slovenska vlada daje več denarja za begunce kot za upokojence, se skriva skrbno določen politični cilj prikazati vlado kot strukturo, ki ne razmišlja o Slovencih, pač pa o nekih tujih ljudeh.

Mednarodnega vzpona populizma ne moremo razumeti kot vrsto padajočih domin, ampak kot val, ki ruši peščene gradove, nekaj jih odnese, drugi za zdaj obstanejo.

Sandel torej opozarja na tista vprašanja moderne družbe, na katera stare politične sile ne najdejo prepričljivega odgovora. Kar je po svoje logično, za porajajoče se družbene napetosti so odgovorne tudi same. Za ugašajočo privlačnost Evropske unije sta kriva kar Evropska unija in njen miselni ekonomizem. Bistvene teme, iz katerih se napaja populizem, so gospodarska neenakost, vprašanje dela, meritokracije, domoljubja in nacionalne identitete. Vse te napetosti, odsotnost vprašanj in odgovorov ustvarjajo družbene napetosti. »Zmaga populizma je odgovor na desetletje rasti neenakosti in oblike globalizacije, ki je prinesla koristi tistim na vrhu, navadne ljudi pa je pustila z občutkom nemoči,« pravi Sandel. »Delavci, ki so prepričani, da njihova država bolj skrbi za poceni blago in poceni delovno silo kot za možnosti zaposlitve lastnih ljudi, se počutijo prevarane, ta občutek izdajstva pa pogosto pripelje do nestrpnosti.« Do sovraštva, do zavračanja priseljencev, tujcev, do nacionalizma, iskanja grešnega kozla. Populizem je predvsem politični odgovor na krizo upravljanja (nacionalne) države.

A vendar ne gre zgolj za gospodarstvo, zgolj za strah pred globalizacijo. Uspeh populizmov je povezan tudi z zavračanjem, z odzivi na progresivne kulturne spremembe v družbi, na liberalno vizijo enakosti in enakopravnosti, ki naj bi ogrožala tradicionalne kulturne vzorce. Največ nasprotovanja muslimanom je v okoljih, kjer muslimanov sploh ni, Le Penova ima največjo podporo zunaj velikih francoskih mest.

Z nedavno objavljenimi izsledki raziskave o vzrokih za rast populizma sta Ronald Inglehart in Pippa Norris – prvi je eden od vodilnih svetovnih preučevalcev vrednot, druga na Harvardu preučuje volitve in politične sisteme – prepričljivo dokazala, da vzpon populističnih strank v Evropi ni nekaj novega – na Nizozemskem je denimo pred Wildersom tujce preganjal umorjeni Pim Fortuyn. Pomembnejša je njuna druga ugotovitev. Raziskovalca sta zapisala, »da je razširjenost progresivnih vrednot povzročila odziv med ljudmi, ki so se čutili ogrožene«. Gre za manj izobražene ali starejše posameznike, praviloma bele moške, ki ne sprejemajo enakopravnosti spolov, religij, spolnih usmeritev, kultur, ki niso strpni do različnih življenjskih slogov. Ko je vprašanje vrednot postalo osrednje politično vprašanje, so se začeli temu upirati in iskati zaveznike med populisti. To velja tudi ali predvsem za okolja, kakršno je Nizozemska, kjer so pred 15 leti legalizirali poroke istospolno usmerjenih, do vprašanja drog pa imajo že desetletja odprt odnos. Rast populističnih strank torej odslikava »odziv na široke in hitre kulturne spremembe, ki naj bi spodkopavale temeljne vrednote in navade zahodnih družb«. Vse to je povezano še z globokim nezaupanjem do političnih elit, ki jih vodijo izobraženi posamezniki s praviloma progresivnim pogledom na moralne vrednote. Ves ta strah pred izgubo nečesa, kar ni nikoli obstajalo, je seveda iluzija, sebičnost, prevara, a hkrati učinkovito orodje za politično mobilizacijo.

»Treba se je znebiti politične korektnosti ter sanj o multikulturnosti,« bi cinično pripomnil Janša.

Več Evrope

Konceptu liberalne demokracije in vrednot se, kot bi dejal Tony Judt, danes »slabo godi«. Tony Judt, pred sedmimi leti preminuli zgodovinar in esejist, izpričan socialdemokrat, v zadnji knjigi govori o točno tej sebičnosti sveta in kultu privatizacije. Ponuja rešitve, mučne, težke, toda uresničljive. »Ponovno se moramo začeti zgledovati po tem, kako se je s podobnimi izzivi in grožnjami spoprijemala generacija naših staršev,« je zapisal. »Socialna demokracija v Evropi, New Deal in Velika družba v ZDA so bili nedvoumni odziv nanje. Danes si na Zahodu le malokdo more predstavljati popoln zlom liberalnih institucij in razpad demokratičnega konsenza.« A ta se lahko hitro pripeti, dejstva, povezana z drugo svetovno vojno in vojno v Jugoslaviji, »pričajo o lahkoti, s katero vsaka družba zaide v hobbesovsko moro nebrzdanih grozodejstev in nasilja«. Evropa ima z rastjo desnih populističnih gibanj veliko izkušenj in nanje ne bi smela pozabiti.

Izid referenduma o brexitu ni neposredno primerljiv z volilno zmago Donalda Trumpa, prav tako Wildersov poraz ne more napovedati izida prihajajočih volitev v Franciji.

Slovenija pri teh vprašanjih ni izjema. Ima pa svoje posebnosti, tujcev, ki bi živeli izolirani in pozabljeni na robu družbe, je preprosto premalo, da bi njihov položaj usodno vplival na izid slovenskih volitev, če seveda teh tujcev ne preoblečejo v špekulante, Rome, geje, komuniste ali kakšne druge sovražnike. To ne pomeni, da v Sloveniji ni ksenofobije, da pri nas ni sovražnega populizma. Ima le druge značilnosti kot francoski in nizozemski. Ni (še) evroskeptičen, četudi na podoben način ruši zaupanje v državne ustanove.

Odgovor na populizem in nestrpnost do drugih pa ni v etiketiranju. Vprašanja, ki jih populisti odpirajo, pa četudi to počno manipulativno, podcenjujoče, žaljivo, so legitimna, predvsem vprašanja o odtujenosti politične elite in nesposobnosti iskanja konsenza in vodenja družb. »Mali človek je imel dovolj,« bi rekel Nigel Farage, nekdanji predsednik britanskega Ukipa.

Rešitev pred grožnjo vsesplošnega razpada skupnosti niso le množični protesti, ti so potrebni, vendar niso dovolj, protesti brez politične vsebine in gibanja za njimi povzročajo zgolj kaos, kaos pa ustoličuje avtokrate. Rešitev je prepričljiva politična vizija, ne samo v Haagu ali Parizu, na Dunaju ali v Varšavi, Berlinu ali Pragi, tam se pot seveda začne, a končati se mora v Bruslju. Uspeh populizma je odsev težav, ki jih je povzročil evropski politični razred. Ker bi zapiranje za zidove nacionalnih držav pomenilo degradacijo, je rešitev lahko samo več Evrope, ne več evropskega neoliberalizma in proračunskega varčevanja, več skupnih evropskih vrednot.

Katerih že? Lahko začnemo kar s tistimi tremi iz časa francoske revolucije, torej s svobodo, enakostjo in bratstvom med ljudmi in narodi. Marine Le Pen seveda viha nos nad njimi.