Boj današnjih anarhistov, mladih urbanih gverilcev, je upor iz obupa

Poklon Georgeu Orwellu ob 80-letnici njegovega prihoda v bojne vrste anarhistov Španije

Poklone posvečam Georgeu Orwellu ob 80-letnici njegovega prihoda v bojne vrste anarhistov Španije in njegovi knjigi spominov in opominov, Poklon Kataloniji (založba Modrijan 2009, prva izdaja). George Orwell (1903–1950), antifašist, kritik fašizma in tedanjega sovjetskega modela komunizma, socialist, borec za pravice delavcev in ljudi z dna družbe, se je konec leta 1936 v španski državljanski vojni pridružil anarhistom in sodeloval v boju proti fašistom na strani delavske stranke marksistične enotnosti POUM (Partido Obrero de Unificación Marxista). V strelskih jarkih aragonske fronte je med borci POUM-a zanimivo orisal ljudi iz različnih koncev sveta in podal vreden zgodovinski pregled tedanjih družbenopolitičnih dogodkov v Španiji in drugje. Več kot pol stoletja po njegovi smrti nosi po njem imena nekaj trgov in ulic v Barceloni, a v mestu Alcubierre so uredili tudi pohodno pot »Orwell route«.

Te vrstice so se mi porodile ob prebiranju omenjene Orwellove knjige in pod vtisi s svojega popotovanja po nekdanji aragonski fronti, Kataloniji in Pirenejih.

Poklon za POUM

Spoštovani tovariš Orwell! Iz uporniških mest so že zdavnaj izginili napisi »No pasaran« in danes jih po stavbah, hišah in celo kmetijah množično nadomeščajo napisi »Se vende«, ki bodejo v oči kot jasen znak počepa opešanega velikega zmagovalca. Pa vendar kapitalizem ni mrtev, le nov zagon jemlje. Proizvedel je novo zmedo, ki jo je poimenoval kot krizo, težke čase in boj za preživetje nemočnih. Na pohodu je spreten birokratski scenarij vplivnih in bogatih elit, po katerem kradejo malega človeka in ustvarjajo možnosti za nadaljnje bogatenje tudi najbogatejših. Več kriz, več revežev in manj bogatih. Končni limes tega preprostega niza kriznih dogodkov je v stoletjih razvoja družbe lahko le eden: en svet, en vladar.

Boj današnjih anarhistov, mladih urbanih gverilcev, je upor iz obupa. Protestirajo, občasno »napadajo« utrdbe kapitala, razbijajo prestižna poslopja bank, vlad ali velikih podjetij, prelijejo bankomate s simbolično rdečo barvo. Oboroženi so z granitnimi kockami, molotovkami in razpršilci, s katerimi izrisujejo domiselne grafite. Za dobro varovani družbeni red ne predstavljajo večje nevarnosti, kajti ne gre za boj ali upor, še manj za revolucijo, gre le za mirne proteste, ki bolj spominjajo na vodene turistične oglede mest. Legitimni ustavni pravici do svobode izražanja je zagotovljeno. Človek, povej kaj misliš, hodi po natanko določeni poti, po izteku odmerjenega časa pa pojdi domov! Jutri je nov dan, ki je za mnoge enak prejšnjemu. Kapitalizem in banka sta spretna in izkušena režiserja kriz, dvojec, izurjen v stoletnih, režiranih finančnih in drugih vojnah po vsem svetu, ki jih stalno netita z enim samim namenom: bogate narediti še bogatejše. Če se jima pridružita še komunizem in fašizem postane sistem še bolj sistematičen in temeljit v ropanju nemočnih.

Boj današnjih anarhistov, mladih urbanih gverilcev, je upor iz obupa. Protestirajo, občasno »napadajo« utrdbe kapitala, razbijajo prestižna poslopja bank, vlad ali velikih podjetij, prelijejo bankomate s simbolično rdečo barvo.

Kapitalizem potrebuje potrošnjo in ne preživi brez bogatih elit, kajti le te lahko razsipno trošijo in poganjajo opešani kapitalistični stroj po znanem načelu: z lahkoto pridobljeno, z lahkoto potrošeno. Vzdrževanje potrošniške družbe omogočajo »dokapitalisti«, novodobni kapitalisti iz vrst ljudstva, ki nimajo možnosti odločanja ter so brez glasovalnih pravic in kapitala. Ta (do)miselni izum sklene krog med ljudstvom in elito; elita lahko še naprej troši, »dokapitalisti« pa pod bremenom plačanih računov postajajo revnejši.

In vrhu tega protestov, tudi »vodenih«, ni več. Ni več Barcelone, Milana, Prage, Berna. Ni več upornih mladih anarhistov, granitnih kock, rdečečrnih zastav, niti rdeče barve na bankomatih ni videti. Morda je v vrstah »dokapitalistov« prevladalo spoznanje o novi in vsiljeni kruti resnici: banke in bankomati so naši?

Vračam se domov. Ob cesti mi veselo mežikajo bankomati, kot da bi slavili konec vojne in dokončno zmago kapitala. Utripajo na tej in na oni strani ulice. Enako! Na pločniku leži poteptan transparent: »No border, No nations, No religion«.

Nekoč nismo razumeli Orwella, danes ne razumemo sporočil protestnikov.

Poklon enakosti: Tu je človek resnično vdihoval zrak enakosti.

Spoštovani tovariš Orwell! Rdečečrna zastava ni nikoli tako visoko stala kot v času španske državljanske vojne in vsi, ki ste tedaj pod njo hrepeneče stali, niste bili nikoli bliže cilju popolne enakosti v družbi. Verjamem, da je bil »zrak enakosti«, o katerem govoriš, edinstven in neponovljiv, četudi omejen v času in prostoru, a vendar spoštovanja vreden, saj je enakost skrajni domet pravičnosti družbe. Danes živimo v nenehnem stopnjevanju neenakosti, ki smo se je kar navadili in sprejeli, saj je v splošno priznanem svetovnem redu, kapitalizmu, postala sestavni del družbene tekmovalnosti in uspešnosti.

Tudi zamaskiran anarhist z granitno kocko v roki je na protestih našel svoje »ozračje enakosti«, a ne zahteva egalitarnosti, s katero nas pogosto strašijo, temveč pravico do dostojnega življenja.

Z iskanjem enakosti je najbolje končati kot bralec, ki prebira pozlačene črke zakonov in deklaracij o človekovih pravicah kot tudi ustave prenekaterih razvitih držav. Družbena enakost je tam zapisana kot pravna forma in kot takšna pogosto prehaja v iluzije.

Danes živimo v nenehnem stopnjevanju neenakosti, ki smo se je kar navadili in sprejeli, saj je v splošno priznanem svetovnem redu, kapitalizmu, postala sestavni del družbene tekmovalnosti in uspešnosti.

Poklon iz Pirenejev: V dalji so kipeli kvišku pošastni Pireneji, na katerih se sneg nikdar ne stali …

Spoštovani tovariš Orwell! Največji pirenejski ledenik Aneto se vztrajno krči, sneg po pobočjih izginja v potokih žuboreče vode, domnevno zaradi globalnega segrevanja ozračja in industrijske hiperprodukcije, tako kot nedvomno izginja družbena enakost, pregreta od pohlepa kapitalistične družbe. Pa vendar predstavljajo gorovja preostale oaze začasne enakosti v družbi, saj se na visokogorska romanja v množičnih pobegih iz dolin odpravlja vse več ljudi. Na najvišji vrh Aneto (3404 m) sem se povzpel z namenom, da se poklonim vsem tistim, ki so si v obupu nad izgubljeno vojno poskušali rešiti življenje z begom preko vrhov Pirenejev v sosednjo Francijo. Mnogi so na tej poti obstali in za vedno ostali ter s seboj odnesli iluzije o enakosti, po kateri hrepenimo še danes.

Poklon anarhistom: Komunisti so prepričani, da je mogoče fašizem potolči v zavezništvu s kapitalističnim razredom, njihovi nasprotniki pa menijo, da bi s takšno potezo samo razširili plodna tla za fašizem, to vprašanje je treba razčistiti; napačna odločitev lahko pomeni, da se bomo za cela stoletja zapisali polsuženjstvu.

Spoštovani tovariš Orwell! Kapitalizem je zmagovalec vseh vojn, zmagal je tudi tam, kjer ga nikoli ni bilo, kjer je bil neviden in potuhnjen, premagal je vse komunistične imperije. Žal, komunisti so izbrali zavezništvo s kapitalom, postali so kapitalisti, s čemer so se približali fašistični ideologiji, ki ji sicer še vedno, a čedalje bolj medlo nasprotujejo. Ideološke meje med enimi in drugimi so pogosto zabrisane do jasne nerazpoznavnosti. Če so v španski državljanski vojni komunisti kolebali, današnji ne dvomijo več; če hočeš vladati, moraš biti v zavezništvu s kapitalističnim razredom. Kapital poganja nenasiten pohlep po dobrinah in prav tako nenasitno izpolnjuje željo po nadvladi. Če trdno zagovarjaš pravičnost in ne pohlep, brezvladje in ne vlado ali nadvlado, zavezništvo s kapitalom ni mogoče. Pri tem danes vztrajajo le še anarhisti in nekatera druga nevladna združenja. Komunisti so na tej poti postali podrejeni sužnji kapitalizma in so pripomogli k nadaljnjemu razraščanju množičnega suženjstva, ki smo se mu dokončno zapisali.

Sodobno suženjstvo je na vajetih pohlepnega kapitala, nevidnih in zakrinkanih gospodarjev in nima veliko skupnega s suženjstvom iz pretekle zgodovine. Novega suženjstva ne bo možno odpraviti z državnimi dekreti, celo ne bo možno vzpostaviti jasnih pravnih določil, kaj ta nova suženjstva sploh so. Mogoče bodo v organizaciji Anti-Slavery International skovali le novo besedo in jo poimenovali – neosuženjstvo. Tiho zasužnjevanje družbe se nadaljuje vse do končnega cilja: en svet, en gospodar.

Sodobno suženjstvo je na vajetih pohlepnega kapitala, nevidnih in zakrinkanih gospodarjev in nima veliko skupnega s suženjstvom iz pretekle zgodovine. Novega suženjstva ne bo možno odpraviti z državnimi dekreti, celo ne bo možno vzpostaviti jasnih pravnih določil, kaj ta nova suženjstva sploh so.

Poklon tovarištvu: Beseda tovariš je dejansko pomenila tovarištvo.

Tovarištvo, tovariš Orwell, ki si ga bil deležen med borci anarhistov na aragonski fronti in ga tako spoštljivo opisuješ, je spuhtelo v vihri te neenakopravne vojne. Tovarištva ni več, niti v vsakdanji rabi ga ni. Danes smo si vsi enaki, vsi smo gospodje, gospoda, gospodarji, posestniki, lastniki, a najbolj množični gospodje so tisti brez imetja: reveži, berači, opeharjeni in njihovi kradljivci, kriminalci in njihove žrtve. Ni tovarišev in tovarištva in ni upora!