Prenova hiše in hrane

Restavracija Krasne hiše je odprta od četrtka do nedelje za kosilo (12.00– 15.00) in večerjo (18.00–22.00). Naslov: Lokev 78, tel.: 040 214 226.

Ambient: v celoti prenovljena kraška domačija s svetlo jedilnico, sodobnim posodjem in nevsiljivo muziko

Napitki: poleg hišne malvazije, refoška in terana je na voljo še nekaj predvsem briških in kraških buteljk po dovolj prijaznih cenah

Dostopnost: po zavijanju med lokavskimi hišami vas čaka dovolj veliko parkirišče; tudi za gibalno ovirane ni zaprek

Fino: gomolj janeža s pršutom in polento pira z grahom in pršutom

Ne tako fino: fuži s tartufi

Krasne predjedi – razen fužev s tartufi, ki so po 15 evrov – stanejo od 7 do 9 evrov; glavne jedi se sučejo okrog številke 17, sladice pa so po 4 evre.

»Moram si zbistriti glavo od čepenja v tej kotlini, pojdimo malo na vetrič!« je na sezonskem seminarju Konzumovega razvojnega oddelka jasno naznanil njegov dolgoletni vodja. Kras se je zdel pravšnja izbira, sploh ker so dežurni prognostiki napovedali rahlo burjanje in ker že res dolgo nismo bili na onem koncu. Lokev je sicer že stoletja (ne pretiravamo, oštarijo Muha fura že deseta generacija, preveri naše arhive) destinacija za pošteno kraško košto, zato se nam je zdelo nujno preveriti, kako se kaj v tem starodavnem gostinskem kraju obnese nova, še niti leto ne odprta hiša Krasna.

Tudi to fura familija – mama podpira tri vogale, ata obvladuje vina, hčerka pa se zasuče v strežbi. Jedi so prepustili kuharju in ta je sestavil kar nekaj zelo zanimivih krožnikov. Velike kose iz Bazovice uvožene sladke rikote je obložil z lepimi, živo zelenimi, na zob kuhanimi in mariniranimi cvetovi brokolija, dodal pestu podobno zeliščno omako, vobče blag okus krožnika pa zvito našponal z nekaj inčuni. Krasna kombinacija so bili tudi v smetani pokuhani koščki gomolja sladkega janeža, obloženi z na hitro opečenimi rezinami pršuta in tankimi skodlami hrustljave posušene polente. Obe mali mojstrovini sta postavili visok presojevalni standard, a sledilo jima je precejšnje razočaranje: že res, da so bili fuži domači in lepo skuhani ter da je ata z orokavičeno roko po njih pridno strgal črno gomoljiko, a žal je zavolj vodene brezaromatske luže na dnu krožnika

vse skupaj zvodenelo v rubriko hitro pozabljeno.

V Krasni se sicer znajdejo tudi v klasičnih (kraševskih) disciplinah – silno mehki, zelo krompirjevi njoki so se kopali v močno dišečem kurjem žgvacetu in dvocentimetrsko rezino govejega hrbta znajo po petih tednih zorenja speči natanko na medium rare – a z večino krožnikov nakazujejo ambicijo po nadgradnji. In jo nato tudi uspešno realizirajo: zrnca pire so z živo zelenimi grahki, majhnimi koščki pršuta in aromatsko župco za zalivanje skuhali v izjemno različico rižote; že dolgo dolgo v oštariji tudi nismo jedli tako sočnih piščančjih prsi, ki jih v Krasni začinijo z obiljem pehtrana, pred izsušitvijo pa jih poleg kože obvarjejo še s feto pršuta; dolgo, počasno kuhanje pa je dodobra zmehčalo tudi svinjski vrat. Je pa res, da smo tu zraven pričakovali obljubljeno polento, dobili pa enako prilogo kot pri piški in govedini: maslen krompirjev pire in na hitro sotirane lističe mlade blitve in rezine ohrovta.

Tudi zaključevali smo v nadgraditvenem slogu: v bogat lešnikov parfe so lepo sekale v kompotasto odišavljenem refošku kuhane suhe slive, kos sočnega pomarančnega biskvita so dopolnjevali drobljenec, čokoladni ganaš in rezina kandirane pomaranče, preprosto skutno krostato pa marmelada iz jagodičevja. Bi si človek želel še kaj drugega? Kakšno malenkost tu in tam gotovo. Ampak kaj velikega pa pravzaprav ne; tako, kot je, je ravno dovolj krasno.