Otrok brez zaščite

Na nekem bizarnem informativnem televizijskem programu, ki ga vodi nihče drug kot novinar Vladimir Vodušek, je pred dnevi potekal pogovor o begunski problematiki. Kot strokovna analitika sta nastopala Sebastjan Jeretič, ki vodi komunikacijsko strategijo za župana Kopra Borisa Popoviča, in Tino Mamić, predsednik alternativnega novinarskega združenja, preganjalec vsega, kar diši po komunizmu. Jeretič je med pogovorom zagovarjal Popoviča in njegov humanitarizem, saj bi rad v Kopru razpršeno naselil begunce, Mamiću so dišale drugačne teorije. Zmotili so ga protestniki, ki so pred dnevi poskušali preprečiti deportacijo egiptovsko-sirske družine Korba Sulejman iz azilnega doma na Viču. Po njegovem mnenju so protestirali »kaviar levičarji«, ki so se na protest pripeljali s črnim bmwjem. Že to naj bi bilo dokaz, da ne gre za iskrene posameznike, ki želijo pomagati. Zadaj naj bi bilo nekaj drugega, hipokrizija, zarota.

»Naše politično sporočilo in dejanje sta pomembni ne glede na to, s kakšnimi avti se vozimo – branili smo pravice beguncev, ne pa privilegijev vladajočega razreda,« pravi lastnica avtomobila dr. Jelka Zorn. Zornova je profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo, velik del znanstvene kariere je posvetila vprašanju nacionalizmov, izbrisu, preganjanju, deportaciji, vključevanju, izključevanju beguncev. »Da. Privilegirani smo. Imam potni list Slovenije, torej svobodo gibanja, imam redno zaposlitev, dober avto, sem bele polti. Ti privilegiji so naključni, saj ne izberemo, katerim staršem in v kateri državi se rodimo. Naš politični aktivizem ni naključen, zavestno se borimo za svet, v katerem bomo vsi svobodni in enakovredni. Včasih to pomeni postaviti se po robu deportaciji, drugič ponuditi streho nad glavo osebi na poti, tretjič ohranjati stike z ljudmi, ki jih ni več tukaj,« odgovarja na očitke in dodaja, da je »pomembno pokazati na deportacije, zapiranje migrantov in zaprte meje kot del protislovij kapitalistične ureditve, enako pomembno pa je s posamezniki in posameznicami deliti vsakdanje skrbi. Najbolj žalostno je, ko oseba postane prijateljica, potem pa jo policija izžene iz države.«

Očitki, »da kaviar levičarji« branijo pravice beguncev, so seveda neprimerni. Gre za odvračanje pozornosti; namesto da bi se vprašali, zakaj je država izpeljala deportacijo mlade družine in ali je imela druge možnosti, so krivi tisti, ki so protestirali. Za nasilno deportacijo družine, ki se je znašla v Sloveniji, so krivi država, ministrstvo za notranje zadeve, sodišča, uradniki, ki jim je bilo vseeno za usodo posameznikov. »Natančno upoštevanje tudi najkonservativnejših in najrestriktivnejših interpretacij humanitarnega prava je pomembnejše od varovanja človekovih pravic samih,« bi dejal Matevž Krivic, eden izmed pravnih zastopnikov izgnane družine.

Slovenija je že od samega začetka želela družino deportirati na Hrvaško. Naj se z njo raje ukvarjajo drugi.

Kaj je bilo narobe z zapleteno zgodbo o družini Korba Sulejman? Mož in žena, on Egipčan, ona Sirka, sta pred 18 meseci, torej še pred množičnim eksodusom po balkanski poti iz Hrvaške prišla v Slovenijo. Tu sta vložila prošnjo za priznanje azila. Bivala sta v viškem azilnem domu. Po nekaj mesecih se jima je rodil otrok, kar bi moralo pomeniti novo okoliščino pravnega preverjanja, ali je njuna prošnja za pridobitev azila upravičena. Rojstvo otroka po mnenju uradnikov na ministrstvu za notranje zadeve ni spremenilo ničesar. Pravni absurd je v tem, da o smiselnosti njunih argumentov o upravičenosti do mednarodne zaščite upravni in pravosodni organi niso niti razmišljali. Slovenija je že od samega začetka želela družino deportirati na Hrvaško. Naj se z njo raje ukvarjajo drugi.

Agonija in negotovost sta trajali leto in pol. Tudi zaradi vsega tega se je materino zdravje poslabšalo, vendar niti ta nova okoliščina – zdravstveno stanje matere in otroka – upravnih organov in vrhovnega sodišča ni prepričala.

Slovenija bi lahko ravnala drugače. Država ima za to neposredno pravno podlago: 17. člen dublinske uredbe, ki ureja skupni evropski azilni sistem, dopušča, da država sama »prevzame odgovornost« za obravnavo azilnih prošenj. Z drugimi besedami, prosilcev za azil ni treba vračati v državo, kjer naj bi bili vstopili v Evropo, ampak lahko o upravičenosti do mednarodne zaščite država presoja povsem sama. Tako je ravnala Nemčija, ki je lani sprejemala begunce in jih ni množično vračala v Avstrijo ali druge evropske države. Slovenija te »odgovornosti« v primeru Korba Sulejman ni želela prevzeti.

To ni edina napaka. »Ne gre samo za to, da se je otrok rodil tukaj,« pravi Matevž Krivic. »Ne gre le za humanitarne razloge, za zdravje matere in otroka. Eno od temeljnih načel dublinske uredbe in celotnega azilnega prava je, da bi morali biti postopki hitri.« To je logično, prosilci ne morejo leta in leta bivati po azilnih domovih, preganjati dolgčasa in v negotovosti čakati na odrešitev. »Prošnja za priznanje statusa mednarodne zaščite naj bi bila praviloma rešena v največ šestih mesecih, razen izjemoma v še kakšnem mesecu več. Pri tej družini je vse trajalo 18 mesecev, pa se postopek vsebinsko še ni niti začel, 18 mesecev se je vleklo psihično mrcvarjenje. Že samo zaradi vsega tega, te negotovosti bi lahko Slovenija vsaj začela postopek presoje.«

Aida Hadžiahmetović se pri Slovenski filantropiji ukvarja s prosilci za mednarodno zaščito. Kalvarijo družine dobro pozna. »Ne želim trditi, da bo z otrokom in družino na Hrvaškem kaj slabše, a selitev bo imela vpliv na materino bolezen, ta pa vpliva tudi na otroka. Vse se bo začelo od začetka, spet bodo šli od urada do urada, spet bodo čakali v negotovosti, leto ali še več, spet bodo potisnjeni v novo okolje, brez jasne prihodnosti.«

Slovenija je v tem primeru mižala na obe očesi. Vrhovnih sodnikov ni prepričalo mnenje zdravnika specialista, da bi se zdravstveno stanje matere (in tudi otroka) ob vrnitvi na Hrvaško lahko poslabšalo, prav tako jih niso zanimale, to je še bolj nesmiselno, »največje otrokove koristi«.

To je pravzaprav bistveno. Mednarodna konvencija o otrokovih pravicah, katere podpisnica je Slovenija, nedvoumno pravi, da morajo biti pri »vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo«. Točno na te stvari so vseskozi neuspešno opozarjali pri Unicefu. Izvedenka za varstvo otrok pri začasni Unicefovi misiji v Sloveniji Pilar Gonzalez upravičeno opozarja, »da se načela konvencije o otrokovih pravicah ne spremenijo, če otroci prečkajo mejo, ta načela veljajo za vse razmere, ne glede na otrokovo nacionalnost, kraj bivanja, mednarodno zaščito ali status migranta. Načelo najboljše koristi otroka mora biti v ospredju vseh odločitev v vsakršnih razmerah, v vseh fazah postopka, s sprejemanjem, vračanjem in integracijo vred, in pri vseh drugih vidikih življenja.« Temeljna korist otroka ne sme biti zgolj pravno načelo, zapisano v neki konvenciji, spravljeno v predal anonimnega uradnika, treba ga je prenesti v prakso. »To velja za vse primere, ki zadevajo begunce in njihove otroke. V obravnavanem primeru bi moralo biti torej temeljno vodilo pri odločanju, ali je za otroka bolje, da se družina vrne na Hrvaško ali da ostane v Sloveniji.« Pri Unicefu priznavajo, da se slovenska vlada, nevladne in mednarodne organizacije pri nas načeloma trudijo izboljšati življenje begunskih otrok, a dodajajo, da so, čeprav so nekateri državljani sprejeli begunce, »v deželi prisotni ksenofobija, diskriminacija in izključevanje, ki resno vplivajo na življenje in prihodnost beguncev in begunskih otrok«. Samo spomniti se je treba upora v kranjskem dijaškem domu ali pa v eni izmed mariborskih šol, kjer starši niso želeli sprejeti begunskih otrok.

Vse se bo začelo od začetka, spet bodo šli od urada do urada, spet bodo čakali v negotovosti, leto ali še več, spet bodo potisnjeni v novo okolje, brez jasne prihodnosti.

Pravo samo po sebi ne zagotavlja pravičnosti, pravičnost se kaže v rabi in izpeljavi prava. Če ga interpretirajo uradniki na ministrstvu za notranje zadeve, ki se je odločilo za politiko minimalnega sprejetja migrantov, če jih podpirajo sodniki, ki ne želijo razumeti smisla azilnega prava, torej zaščite in človečnosti, je deportacija družine pričakovana. A kaj ministrstvo sporoča? Ali tako kaže svojo moč? Komu jo razkazuje? Domači javnosti, pravnim strokovnjakom, aktivističnim skupnostim, bodočim, sedanjim prosilcem za azil? Predavateljica Jelka Zorn pojasnjuje: »Ministrstvo je poslalo jasno sporočilo drugim, ki so še v postopku za mednarodno zaščito, in tudi tistim, ki bi to utegnili biti v prihodnosti. Take poteze se odražajo v statistikah prošenj za azil ter rešenih in nerešenih vlogah. Veliko ljudi zapusti azilni dom in s tem prekine postopek pridobitve mednarodne zaščite, še preden se ta uradno konča. Ker ljudje ne želijo biti deportirani, raje že prej odpotujejo. Ta deportacija gotovo vpliva na to, da mnogi v Sloveniji ne vidijo prihodnosti.« Težave so še globlje, začnejo se že v azilnem domu. Zornova je prepričana, da je ta sam po sebi prostor segregacije in razčlovečenja. Še več, »nekatere socialne delavke v azilnem domu so zagovornice vladajočega diskurza delitev in zavračanj, ne pa zaveznice ljudi«. Težave se tukaj ne nehajo. Ko tisti resnično redki prosilci dobijo status begunca, »se spoprimejo s številnimi težavami, ki jih doletijo kot begunce, in obenem s težavami, kakršne ima tudi lokalno prebivalstvo pri uveljavljanju socialnih pravic, zaposlovanju, stanovanju. Žal so socialni državni ukrepi namenjeni le temu, da človek komaj preživi, ne pa tudi transformaciji družbenih odnosov v bolj egalitarno, vključujočo in svobodno družbo.«

Prejšnjo soboto je v Škofji Loki nastala stranka, ki se zavzema za družine. Zelo veliko stvari je narobe z njo, a ko je novinar Klemen Košak Aleša Primca vprašal, kako komentira deportacijo begunske družine, je Primc hitro odgovoril: »Boli me, boli me, jaz tega z družinami ne bi delal, družini bi pustil, da ostane tukaj.« Predsednik vlade Miro Cerar deportacije ni komentiral. Oglasilo se je le ministrstvo za notranje zadeve in suhoparno zapisalo, »da so bile okoliščine primera jasne« in da »vsak postopek obravnavamo skrbno, individualno in pri tem upoštevamo vse relevantne okoliščine«.

Namen politike, ki jo vodita Miro Cerar in Vesna Györkös Žnidar, je, da tukaj ostane čim manj beguncev.