Kako, da Kenda še ni razrešen?

Težko je biti direktor. Še posebej v teh časih in še zlasti v zdravstvu. Funkcijo strokovnega direktorja novo zgrajene Pediatrične klinike sem prevzel poleti leta 2009, dolgih 16 let je poteklo od osnutkov do trenutka, ko so slavnostno prerezali trak. In kot da bi s tem rezom spustili tudi dušo iz države, začelo se je težkih sedem let suhih krav, vse je drvelo po klancu navzdol, trojka je bila pred vrati, ZUJF je brutalno zarezal v javni sektor. Pa vendar, Pediatrična klinika je rasla, se razvijala, postajala vsak dan boljša, bolj strokovna, bolj mednarodno uveljavljena. Dokazovali smo, da je naša izguba posledica neustreznega vrednotenja našega dela in dejstva, da vsako leto sprejmemo približno 12.500 otrok, plačajo pa samo prvih 10.000. Kot da bi plačali deset hrenovk in dobili dvanajst dunajskih zrezkov. In so moji kolegi še vedno zdravili tako, kot so menili, da je strokovno upravičeno. In sem to stališče branil povsod in ves čas, kljub temu da so nam za zgled dajali direktorje, ki poslujejo uravnoteženo. Na kakšnem nivoju uravnoteženo, pa se je pokazalo, ko se je dvignil zastor v UKC Maribor.

Imamo enajst bolnišničnih oddelkov, nekateri so edini v državi, štiri mednarodne referenčne centre za redke bolezni, 100 zdravnikov, 29 docentov in profesorjev, 54 sodelavcev z doktoratom, desetine letno objavljenih člankov v mednarodnih revijah, kolegi so avtorji poglavij v najpomembnejših svetovnih učbenikih, sodelujemo v mednarodnih raziskavah in organiziramo mednarodna srečanja. Informatizacija klinike je na stopnji, ko lahko rečemo, da smo praktično brezpapirna bolnišnica in smo ena od dveh klinik v UKCL z najvišjim mednarodnim certifikatom kakovosti za zdravstvene ustanove, EN 15224. In kar je seveda najpomembneje, na leto opravimo 60.000 ambulantnih pregledov in 12.500 sprejemov v bolnišnico. V anketah o zadovoljstvu z našim delom so nam starši podelili oceno 4,68 (od 5).

Naštetih uspehov seveda ne pripisujem sebi, marveč se vidim v vlogi trenerja, ki ne leta več po igrišču in zabija gole, marveč skrbi, da njegovo moštvo zmaguje. In sem na dosežke svojih sodelavcev neizmerno ponosen. Kot trener, ne po eni zmagi, marveč kadar je njegovo moštvo prepričljivo prvo na lestvici. Je pa žal v zdravstvu še mnogo direktorjev, ki bi še vedno radi počeli oboje, komandirali in letali po igrišču.

Skratka, neskromno si domišljam, da bi bil z doseženim lahko zadovoljen, skoraj 41 let v UKCL brez madeža, vse od stažista do strokovnega direktorja, rednega profesorja in višjega svetnika. Dostojno bi lahko odšel v pokoj, morda celo še eno leto podaljšal, navidezno ponižno sklonil glavo ob zahvali za minulo delo in se z veseljem dal povabiti na kakšno srečanje upokojencev.

Pa je tu žal še druga plat medalje.

V vodovodu je zaradi napak pri gradnji legionela. Ogromno naporov in denarja porabimo, da jo »držimo« v varnem območju. In je kriv Kenda.

Otrok z ošpicami, zaradi neprecepljenosti. Ožigosam sebične starše, ki precepljenost drugih izkoriščajo za to, da svojih otrok ne cepijo. Pogrom na socialnih omrežjih, Kenda mora leteti.

Starši otrok s posebnimi potrebami, ki jim pripada denarna pomoč. Ko izgubijo na vseh treh stopnjah, trdijo, da naša komisija dela v korist zavarovalnice. Ko to argumentirano zavrnem, z resda cinično prispodobo, da so tudi vsi, ki sedijo na Dobu, nedolžni, sledijo demonstracije pred našo kliniko. Primerjajo me s paznikom na Dobu in od predsednika države zahtevajo moj odstop.

Štirideset let trdega dela in preverljivi rezultati ali pogrom zaradi medijskih afer in všečkanja na socialnih omrežjih? Ne vem.

Klinični oddelek za nevrologijo, dvanajst specialistov. Dve kolegici, nezadovoljni s stanjem, odideta drugam. Zaposlimo tri nove specialiste. Oddelek odlično funkcionira, odnosi se bistveno izboljšajo. V medijih celostranski članek o propadu oddelka, novinarji si podajajo kljuko, na oddelku sploh ne vedo, za kaj gre, v medijih pa se Kendi pred očmi ruši bolnišnica.

Otroška srčna kirurgija. Trudim se pojasniti, da sem del rešitev in ne problema, mediji sploh ne razumejo, da je program otroške srčne kirurgije del Kirurških klinik in ne Pediatrične klinike. Vse bob ob steno. Kako, da Kenda še ni razrešen, socialnih omrežij sploh ne upam odpirati, toliko je tam gnoja, ki ga trosijo »strokovnjaki«.

Zaposlimo novo specialistko pediatrije. Po pravilih, vse čisto. Dve strani v časopisu o mojih svojevoljnih dejanjih. Kaplja čez rob, skrajni čas, da Kenda gre. P. S.: nekaj dni kasneje popravek uredništva, manjši, kot opozorilo na cigaretnih škatlicah, da kajenje povzroča impotenco.

Pridem z dopusta, prvo pismo s smrtno grožnjo, tista, zgolj primitivna in nesramna me ne ganejo več.

Nesrečna Neža, deklica s poškodovanimi možgani. Nepopravljivo, trdijo vsi strokovnjaki, tudi v tujini. In se spomnim razjarjenih mam, ki so pred presenečenimi novinarji v avli naše klinike kričale, naj spokam kovčke in se poberem. In spet pogrom na socialnih omrežjih.

Pa še zadnja »afera«, ki je pred tednom dni izbruhnila z novico, da me želi vodstvo UKCL-ja krivdno razrešiti. Ogorčen sem povedal, da po štiridesetih letih dela in nekaj mesecev pred upokojitvijo ne nameravam nastaviti hrbta za dejanja posameznikov, in dodal, kako je absurdno, da človek, ki prihaja iz čevljarske industrije (generalni direktor), ne opazi, da stoji v prevelikih čevljih. V ozadju je tragičen dogodek, smrt otroka septembra lani. Takrat smo takoj imenovali komisijo z nalogo, da razišče vse okoliščine, ki so botrovale dogodku. Gre za rutinski postopek (vzročno-posledična analiza), na podlagi katerega z ustreznimi ukrepi skušamo preprečiti, da bi se tak ali podoben dogodek ponovil. To storimo vsakič ob pojavu nepričakovanega neželenega dogodka in večina jih k sreči ni tako usodnih. Velja, da boljša ko je bolnišnica, več je takšnih dogodkov. To ne pomeni, da jih je dejansko več, marveč da se ljudje ne bojijo o njih poročati, da torej razumejo, da kultura varnosti ne pomeni iskanja krivca, marveč odstranjevanje potencialnih nevarnosti. In se to nikoli ne dogaja pod reflektorji, na očeh javnosti.

Upam, da bodo na steno v sprejemnici, kjer visijo dosedanji direktorji Pediatrične klinike, obesili tudi mene.

In je bilo tako tudi v tem primeru. Vse do trenutka, ko strokovna direktorica UKCL ni bila zadovoljna s poročilom in je naložila vodji analize, da ustrezno korigira in dopolni poročilo, česar člani komisije niso bili pripravljeni storiti. Zato je imenovala novo komisijo, ki mi je zgolj poslala zapisnik, ne da bi se z menoj pogovorili, kar je seveda pravno nevzdržno. V tistem trenutku, torej še preden je bil postopek končan, je strokovna direktorica vzela stvari v svoje roke, odločila o krivdi in teži kazni in generalnemu direktorju predlagala mojo razrešitev. Še več, sestala se je z žalujočimi starši, priznala napako in ponudila odškodnino. In mediji so imeli praznik. Povzročena škoda, ne samo meni, naši kliniki in UKCL-ju, marveč predvsem ljudem, ko se je ponovno zrušilo že tako krhko zaupanje zaradi afer, iz katerih se kar ne moremo izkopati, je ogromna in prepričan sem, da bi za to morala odgovarjati.

Kakšen bo torej konec? Zgodba o uspehu ali »končno mora takoj odleteti še eden od pokvarjencev«? Štirideset let trdega dela in preverljivi rezultati ali pogrom zaradi medijskih afer in všečkanja na socialnih omrežjih? Ne vem. In na koncu spoznaš, da je hvaležnost za opravljeno delo zelo pokvarljiva roba, bolj kot jogurt ali gobova juha. Upam, da bodo na steno v sprejemnici, kjer visijo dosedanji direktorji Pediatrične klinike, obesili tudi mene. Vsaj to.