Ničelna toleranca

Ni naključje, da je na blogu Kavarne Hayek, slovenskem spletnem portalu, kjer se zavzemajo za ekonomsko svobodo in svobodo posameznika (za absolutni liberalizem, pravzaprav), objavljen članek, ki brani napovedani nastop hrvaškega pevca Marka Perkovića - Thompsona v Mariboru. »Ne gre za to, da bi Thompsonove pesmi opevale hrvaško domoljubje. Ne, težava je domoljubna pesem kot taka. Levičarji sovražijo vse, kar diši po patriotizmu, sovražijo vse pesmi, ki opevajo žrtvovanje in boj za svojo državo ali narod,« so zapisali (in pozabili na celoten opus partizanskih pesmi). Nato so nadaljevali, da je nasprotovanje ustaškemu pozdravu »Za dom spremni« povsem enako nasprotovanju historičnemu grbu dežele Kranjske, modremu orlu s krono na glavi, ki so ga med drugo svetovno vojno domobranci uporabljali kot svoj znak. »Globalistični levičarji iz Slovenije se bojijo Slovencev, ki bi tako kot Thompson razmišljali o domoljubju, svobodi, narodu.«

Pri vprašanju dopustnosti koncerta hrvaškega pevca Thompsona pa ne gre za ljubezen do domovine. Niti za pozdrav ali za grb. Kdor to dilemo omejuje zgolj na domoljubnost, ne pozna niti pevca niti zgodovine Hrvaške in Jugoslavije. Če bi na koncertu v Frankfurtu nemška naci glasbena skupina pozdravljala s »Heil Hitler!«, bi jo takoj prepovedali, če se to dogaja na Hrvaškem, pa naj bi bil ustaški pozdrav zgolj stvar politične in pop kulture ter domoljubja.

Thompson zase res pravi, da ima rad Hrvaško; morda, a ljubezen do domovine kaže s pesmimi, ki slavijo ustaško NDH, in privrženci, ki v ritmu glasbe skandirajo ustaški pozdrav. Gre za tisti pozdrav, zaradi katerega je mednarodna nogometna federacija FIFA leta 2013 suspendirala hrvaškega nogometnega reprezentanta Josipa Šimunića. Pri FIFI so se zavedali, zakaj na športnih igriščih ni prostora za rasizem, Thompsona pa rasistični vzkliki ne motijo, saj jih na koncertih uporablja tudi sam.

»Strpnost do nestrpnosti je posebna oblika nestrpnosti,« pravi dr. Vlado Miheljak.

Kar je povsem logično, ne gre namreč za provokacijo, Thompson glasbeno kariero gradi na ikonografiji izključevanja. Kot pravi dr. Mitja Velikonja, dober poznavalec balkanskih političnih in drugih mitologij: »Sam bi se negativno opredelil ne le do nastopa neoustaškega rokerja Thompsona, ampak tudi do Riblje čorbe, saj jo vodi razvpiti srbski šovinist, četniški vojvoda Bora Đorđević, pa do rednih nastopov Arkanove vdove Cece, ki je tudi nastopala za klavce iz vojn v Bosni in na Hrvaškem in se od tega ni nikoli distancirala, in do še enega šovinističnega turbofolk pevca Baje - Male Knjindže, ki precej nastopa v Sloveniji.« Bora Đorđević danes kot upokojeni roker živi v Ljubljani, v deželi »bečkih konjušara«, kot ji je pravil nekoč, občasno še nastopa in se s psom sprehaja po Rožniku. Fazo srbskega nacionalizma je preživel. Pri Thompsonu pa je drugače, poudarjanje ustaštva, zakritega v domoljubje, je celoten smisel njegovega glasbenega ustvarjanja. Od tega dobro živi. »’Domoljubje’, ki ga izražajo, in verska ikonografija, ki jo uporabljajo, sta perfidna krinka skrajnega šovinizma, hrvaškega ali srbskega neofašizma, zaradi katerega so v devetdesetih letih trpeli milijoni in umirali deset tisoči, da ne govorimo o času druge svetovne vojne. Do takih hujskačev za mikrofoni in s kitarami v rokah bi moralo veljati načelo ničelne tolerance,« dodaja Velikonja.

Načelo ničelne tolerance do razpihovalcev rasizma pomeni seveda prepoved napovedanega koncerta. Trditi, da bi bila to cenzura, je nesmiselno. Thompsonu koncerte prepovedujejo v Švici, Nemčiji, Kanadi, na Nizozemskem, ponekod lahko nastopa, drugod ne, prepoved je vedno odvisna od odločitve lokalnih oblasti. Podobno nesmiselno je povezovati prepoved koncerta s težavami, ki jih je imela skupina Laibach na začetku kariere, z zaplenitvami Katedre, Mladine, s prepovedjo LGBT-festivala Magnus, ko je socialistična oblast na pomoč poklicala zdravstveni inšpektorat in festival prepovedala zaradi domnevne nevarnosti epidemije aidsa. Ne, pri Thompsonu ne gre za cenzuro, za krnitev svobode izražanja, pluralnosti, pač pa za odločitev, ali dopuščati širjenje idej, ki jih je zagovarjalo ustaštvo. Odgovor na to vprašanje bi moral biti jasen. Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti prepoveduje slovenski kazenski zakonik. Tako bi morali razmišljati mariborska upravna enota in policija. Ker gre za manjšo prireditev, jo je treba zgolj prijaviti na policijski postaji in priložiti dokumentacijo o izpolnjevanju pogojev. Klasično dovoljenje upravne enote ni potrebno, a vendar bi lahko pristojni organi vseeno tehtali »zadostne ukrepe za zagotovitev reda« in možnost morebitnega »izvrševanja in pozivanja k izvrševanju kaznivih dejanj« na sami prireditvi. Organizacija prireditev s takšnim namenom je prepovedana.

Te možnosti se zaveda tudi organizator koncerta Milan Trol - Žele, sicer glasbenik ptujske skupine Drugo dugme. Objavil je obvestilo, da bo osebam, pri katerih bo ugotovljen najmanjši sum, da povzročajo in širijo nestrpnost, vstop na koncertno prizorišče strogo prepovedan, četudi bodo kupile vstopnice. Zakaj tolikšna skrb? »Gre za preventivo, v izhodišču nisem pričakoval nikakršnih težav, Thompson je samo glasbenik, a lahko bi se kaj takšnega vseeno zgodilo s strani nasprotnikov koncerta, torej tistih, ki Thompsona ne marajo, lahko bi namenoma izzivali, da bi mi potem imeli težave,« neprepričljivo pojasnjuje Trol. »Pri Thompsonu gre vedno in samo za glasbo, ne pa za stvari, ki se mu pripisujejo. Sam sem zaveden Slovenec in preprosto ne razumem, kaj je narobe s pozdravom ’Za dom spremni’, gre zgolj za verz Thompsonove pesmi, on pravzaprav poskuša preprečevati poveličevanje ustaštva.« Trol pričakuje, da bo na koncert v Mariboru prišlo okoli tisoč ljudi, takšna je tudi zmogljivost prireditvenega prostora. Povsem enako pravi Stojan Auer, katerega podjetje Tri-ceps upravlja mariborsko Festivalno dvorano Lent, kjer naj bi bil koncert. »Dvorano oddajamo ne glede na vsebino, organizator koncerta pa je tisti, ki mora poskrbeti, da je vse v skladu z zakonodajo. Sam v primeru hrvaškega pevca Thompsona ne vidim nikakršnih težav.« Stojan Auer bi bil sicer zelo vesel, če bi tudi kakšen slovenski pevec napolnil koncertno dvorano, »v kateri bi vihrale slovenske zastave. Nič ni narobe z domoljubjem.«

Vsi ponudniki koncertnih prostorov pa ne razmišljajo tako preprosto. Simon Kardum, direktor ljubljanskega javnega zavoda Kino Šiška, trdi, da Thompsonu »nikakor ne bi dovolili nastopa v Kinu Šiška, pa četudi bi šlo za potencialno lep iztržek«. Kino Šiška ima enotno programsko politiko za vse zunanje izvajalce, ki želijo najeti prostore za koncerte ali za kakršnokoli drugo produkcijo. »V Kinu Šiška ne promoviramo nestrpnosti in izključevanja, nasprotno, v skladu s svojo vizijo in strategijo sledimo udejanjanju družbe odprtosti in vključevanja. Glasba omenjenega izvajalca nosi jasno politično in ultranacionalistično sporočilo, ki ga pri nas preziramo in zavračamo. Thompson ni edini takšen izvajalec, tudi v Sloveniji je nekaj takih, ki jih zaradi svojih programskih, če hočete ideoloških in estetskih načel ne bi spustili v dvorano.«

Ne, pri Thompsonu ne gre za cenzuro, za krnitev svobode izražanja, demokracije, pač pa za odločitev, ali dopuščati širjenje idej, ki jih je zagovarjal ustaški režim.

Tudi župan Maribora Andrej Fištravec, ki je še nedavno zagovarjal neonacistični keltski križ na zastavi mariborskih Viol, je v zvezi s Thompsonom nenavadno oster. »V Mariboru ni mesta za ikonografijo in simboliko, ki povzročata nadaljnje delitve po drugi svetovni vojni, prav tako ni mesta za fašizem,« pravi in dodaja, da »poleg domoljubnih pesmi, ki jih izvaja Marko Perković Thompson, obstaja tudi pesem Jasenovac i Gradiška Stara, ki ne samo v Mariboru, temveč tudi nikjer drugje ne bi smela imeti mesta. Nasprotujemo delitvam, ki jih s svojim delovanjem spodbuja Perković. Dovoljenja za ta napovedani koncert izdaja upravna enota, kot župan mesta pa nikoli ne bi dal dovoljenja za nastop na občinskem prostoru.« Povsem enako razmišlja župan Ljubljane Zoran Janković. »Ljubljana kot mesto heroj, ki se je fašizmu in nacizmu uprlo z vso svojo močjo, težko sprejme nekoga, ki tako zelo negira spoštovanje drugačnosti, spoštljivo in miroljubno sobivanje med narodi, nekoga, ki svojo svobodo gradi na poniževanju drugega,« pravi.

Milana Trola vsi ti očitki ne prepričajo. »Živimo v demokraciji, vsak ima svoje mnenje, jaz ga ne vsiljujem drugim in naj ga tudi drugi ne privržencem Thompsonove glasbe.« Ima seveda prav, a demokracija ne pomeni le svobode mnenja, pač pa tudi odgovornost zanj, načelo svobode umetniškega izražanja ne pomeni uslužne tolerance do nestrpnosti. »Strpnost do nestrpnosti je posebna oblika nestrpnosti,« pravi dr. Vlado Miheljak.

Mariborska policija, upravna enota, občina, oblast imajo dovolj formalnih, pa tudi neformalnih poti, da Thompsonov koncert v Mariboru preprečijo. Vprašanje je le, ali jih želijo uporabiti. Da bo vprašanje preprostejše, si zamislimo položaj, v katerem bi v Mariboru nastopila neonacistična Blood and Honour skupina, ki zanika obstoj holokavsta, za nastop pa bi si izbral obrežje Drave, nedaleč od mariborske sinagoge. Bi bila odločitev o prepovedi v tem primer preprostejša?