Za dom spremni?

Mar Slovenija res potrebuje Thompsona?

Hrvaška je dežela absurdov. Ne verjamete? Vzemite za primer Marka Perkovića Thompsona, to prav posebno hardrockersko pojavo, ki je na Hrvaškem na začetku devetdesetih let vzniknila iz pastirskega rocka, za katerega je zaslužna skupina Bijelo dugme.

V Dalmaciji je bilo včasih takšnih, kot je on, kakor listja in trave. Vsi, ki so mislili, da kaj vejo o glasbi, so na plaže prihajali s kasetofonom in tam navijali Sweet Child in Time skupine Deep Purple.

Thompson, ki takrat še ni bil Thompson, ampak samo Marko Perković, je sodil med tipe, ki ste jih videvali po mestu, potem ko je na postajo pripeljal avtobus iz okoliških vasi. Kavbojski škornji, v levem škornju zataknjene Sportske novosti, v desnem vedno ista beležka in – bog ve zakaj – trije kemični svinčniki.

Mladenič bi gotovo ostal tam, v svojem naravnem okolju, v Čavoglavah pri Drnišu, če ne bi bilo vojne. Vojna pa, kot vemo, nekaterim prinese izgubo, drugim dobiček.

Thompson je, potem ko je nekaj mesecev prebil na fronti v Dalmatinski zagori, dočakal svojih pet minut. Ves ubog in škrbav se je z drniškega bojišča spustil naravnost v Split, ki vojne tako rekoč ni občutil. Na kasetofon, enak prej omenjenim, je posnel vojaško koračnico in ga prinesel na obalo. Seveda nihče ni pokazal niti trohice zanimanja zanj, izjema je bila zajebantska druščina, zbrana okoli splitskega tednika Feral Tribune.

In tu zdaj pridemo do tipičnega hrvaškega absurda. Prav ti feralovci, znani po ostrem nasprotovanju vojni in politiki predsednika Franja Tuđmana ter še posebej ustašoljubju, so »zaslužni« za njegov medijski vzpon. Po besedah Borisa Dežulovića, enega od ustanoviteljev Ferala, je Thompson z bojišča stopil naravnost v restavracijo, kjer so jedli, in jim izročil kaseto s skladbo Čavoglave. Poslušali so jo 19-krat zapored in jo naslednji dan odnesli na Radio Split ter tako, kot se je izrazil Dežulović, nehote »ustvarili pošast«. »Takrat se nam je pač zdel navaden pavliha, ampak tudi marsikdo drug je v kakem obdobju deloval kot pavliha, recimo Vojislav Šešelj v osemdesetih letih,« je pojasnil Dežulović.

Feralova zajebancija z vojno epopejo, ki se začne z ustaškim pozdravom »Za dom spremni!«, je kmalu prerasla v zelo resno stvar. Nastal je celo video s še vedno brezzobim glavnim junakom, ki je dobil vzdevek po ameriški puški, katere uporabnik je bil – thompsonki.

Stvar je ušla izpod nadzora in med vojno so Thompsonovi verzi »Posluh, srbski prostovoljci, banditi četniški / Naši roki ne uidete niti v Srbiji! / Zadela vas bo božja kazen, to vsak ve / Sodili vam bodo borci iz Čavoglave!« postali neformalna himna hrvaških borcev.

Ta norost je trajala, dokler je trajala vojna. Marko P. T. si je dal medtem popraviti zobe, se poročil z zvezdo zabavne glasbe Danijelo Martinović (in se kmalu tudi ločil) in za Hrvaško postal – nezanimiv. Njegova pevska kariera je bila v zatonu, zato je kavbojske škornje zamenjal z imenitnimi italijanskimi čevlji in začel prepevati stare uspešnice, kot je Grkinja znaj, svemu je kraj (podobnost s Srpkinjo znaj, svemu je kraj je namerna), vendar to ni zanimalo nikogar več.

A usoda ima vedno svoje načrte in imela jih je tudi s Thompsonom. Na začetku leta 2000, po desetih letih avtoritarne Tuđmanove vladavine, je na Hrvaškem na oblast prišla »nenarodna koalicija«, zbrana okrog Socialdemokratske stranke (SDP). Thompson je bil spet na konju! Potem je spletni portal Index. hr izbrskal še posnetek neke druge skladbe iz povojnih let: »V Jasenovcu in Gradiški Stari domujejo Maksovi mesarji / Skozi Imotski tovornjaki drve, vozijo črnosrajčnike Francetića Jure / V Čapljini je klavnica bila, trupla Srbov je Neretva nosila / Oj, Neretva, teci od tod stran, nosi Srbe v modri Jadran.«

Toda namesto da bi ta pesem, od katere se je Thompson sicer distanciral, vendar ne ravno prepričljivo, dokončno pokopala njegovo tako ali tako ne ravno bleščečo glasbeno kariero, ga je ponesla med zvezde. Postal je nekronani kralj hrvaške estrade, človek, ki se ne boji začeti koncerta z načeloma prepovedanim ustaškim pozdravom »Za dom spremni«, človek, ki bo molče sprejel in plačal kazen, ker ta pozdrav kriči celo na javni televiziji, prav tako lani na obletnici vojaške akcije Nevihta v Kninu, hkrati pa človek, ki zna vse to tudi dobro zaračunati.

Za kakšen osebek gre, pove že podatek, da je Marku P. T. pred desetimi leti Hrvaška demokratična skupnost (HDZ) pod vodstvom Iva Sanaderja plačala pol milijona evrov, samo da med predvolilno kampanjo ne bi pel na zborovanjih drugih strank. Torej za to, da je molčal.

Zaradi odkrite naklonjenosti ustaškemu gibanju so mu leta 2009 prepovedali nastopiti v puljski Areni. Krajevna oblast je bila dovolj močna, da se ni uklonila protestom hrvaških braniteljev, ki so poskušali Thompsona izenačiti z Đorđem Balaševićem. Ta je v Areni nastopil že leta 2001 in njihova utemeljitev se je glasila: »Kako, da Srb lahko nastopa, Hrvat pa ne more?« Županijsko sodišče je dalo prav krajevnim oblastem in Thompson Arene ni videl.

Znan pa ni samo znotraj hrvaških meja. Lani je skupina mladih socialistov v Švici protestirala proti njegovemu koncertu v Schliernu, kmalu nato pa so tega »barda sovraštva« in »sovražnika svobodne in demokratične družbe«, ki »širi jezo in sovraštvo«, kot so ga opisali protestniki, švicarske oblasti »poprosile«, naj kakih osem let sploh ne prihaja v državo. Koncert so prepovedali. Niti malo ga ni zaskrbelo. Še več, po vsaki prepovedi koncerta – bodisi po tisti lani v Berlinu, za katero se je zavzela uprava dvorane Columbiahalle, potem, ko ga je berlinski tisk označil za naci Hrvata, ali onih v Hamburgu, Amsterdamu in Luzernu – se zdi močnejši. Vse prepovedi je spretno izrabil, da je Hrvaško spomnil na svoj obstoj. Glede na nedavni polom v splitski dvorani Gripe, kjer se je na dobrodelnem koncertu za krajevni nogometni klub, v katerem igra tudi njegov sin, zbralo le nekaj sto ljudi, to brez dvoma mora početi.

Za svoj obstoj pač potrebuje sovraštvo in njegova priljubljenost je v celoti odvisna od političnih razmer v Hrvaški, praviloma se poveča, kadar je na oblasti »leva« koalicija. Kadar so za krmilom konservativci iz HDZ, se možak umiri in čaka na pravi trenutek, ko ta pride, Hrvaško zapljusne val skrajne desnice, katere simboli neizogibno spremljajo njegove koncerte: črne obleke, ustaške kape, ustaška gesla, skandiranje pozdrava »Za dom spremni«, odkrito izražanje sovraštva do Srbov in pripadnikov drugih manjšin …

Hrvaška se iz te pasti ni sposobna rešiti, vprašati pa se moramo, zakaj je vsega tega treba Sloveniji.

*Sinj je bližnji sosed Čavoglav