Moteči glas violin

Minister za kulturo je uslišal in izpolnil dve stavkovni zahtevi orkestra Slovenske filharmonije in spremenil ustanovitveni akt zavoda tako, da je povečal zastopanost zaposlenih v upravnem organu, svetu zavoda, s petine na tretjino vseh članov. Poleg tega je glasbenikom podelil še pravico izrekanja neobveznega predhodnega mnenja pred imenovanjem njihovega umetniškega vodje – šefa dirigenta. Oboje bi lahko bila prva znaka razjasnitve razmer in začetka reševanja konfliktne situacije v tej kulturni ustanovi nacionalnega pomena. Nepričakovano pa so se prav zaradi te iste poteze na ministra zgrnili temni nevihtni oblaki s kolegija direktorjev slovenskih gledališč, ki so ga v en glas hiteli svarit pred usodno napako, s katero da bo, pod nespodobnim stavkovnim pritiskom filharmonikov, javne zavode na področju kulture pognal nazaj v preteklost, naravnost v najslabša leta samoupravljanja. Uporaba termina samoupravljanje v aktualnem kontekstu je (zlo)namerna. Direktorji gledališč so z njo očitno želeli evocirati negativna čustva do pretekle družbene ureditve, v kateri so menda (tako je očitno ostala v spominu direktorjem slovenskih teatrov) delavci sami upravljali podjetja oziroma organizacije združenega dela, v katerih so bili zaposleni, verjetno pa so v tem sistemu tudi ljudje oziroma državljani kar sami upravljali državo, drugače sistema gotovo ne bi poimenovali – samoupravljanje.

Rewind. Prevrtavam. 35–40 let nazaj. Časi samoupravnega socializma. Bundesliga frizure za tipe, trajne za bejbe, za oboje pa šugavi džins s Ponte Rossa, po možnosti z belim krznom na ovratniku, kulturno dogajanje je bogato in svobodno, celo do te mere, da začenja s subverzivnim delovanjem tudi na polju političnega močno pulzirajoča družbena in kulturna scena. Česa vsem skupaj manjka, razen par cunj iz Trsta in nekaj vrečk živeža iz Gradca? Jah, nekaj malega svobode in besede oziroma glasu pri upravljanju države in družbe, ki sta v rokah vladajočega političnega razreda, ki kadruje in upravlja tako državo kot vse družbene podsisteme, gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo in tudi kulturo. Politika je tista, ki nastavlja, odstavlja, v vmesnem času pa ščiti in čuva direktorje tako v gospodarstvu kot v t. i. družbenih dejavnostih. Samoupravljanje je prazna floskula, lepo zveneča beseda za zaposlene, za delovno ljudstvo, paravan za avtokracijo političnega razreda, ki odloča o vsem. Predstavljajmo si, na tej točki, da bi bil današnji direktor enega izmed nacionalnih kulturnih zavodov, recimo Slovenske filharmonije, imenovan na ta položaj izključno po volji v tistem trenutku vladajoče politične stranke, brez kakršnihkoli drugih resnih referenc, razen (trenutne) politične primernosti, in bi na tem položaju ostal in vztrajal, od politike zaščiten (ali pa vsaj toleriran) ne glede na rezultate svojega dela, ki bi se kazali v plebiscitarni zahtevi članov orkestra po njegovem odhodu, eksplozivnem konfliktu med orkestrom in njegovim šefom dirigentom in ne nazadnje v odmevni stavki filharmonikov, zaradi katere je bil prvič v zgodovini odpovedan njihov tradicionalni novoletni koncert.

Ampak, čakajte, seveda, saj točno vse to danes imamo v Slovenski filharmoniji: politično nastavljenega direktorja, katerega partikularni, zelo osebni interes po ohranitvi tega položaja (ki se je pokazal tudi kot odlična vstopnica v visoko družbo premožnih in uspešnih) prevladuje nad javnim interesom po vrhunskem glasbenem poustvarjanju, ki je v resnici poslanstvo institucije, ki naj bi jo vodil. Torej je vse, kar pravijo člani kolegija direktorjev slovenskih gledališč, v resnici res – imamo samoupravljanje, točno takšno, kot smo ga imeli nekoč. No, mogoče ne čisto takšno, kot je bilo nekoč.

Naj poskusijo svojo teorijo o tem, da gre za ostanke socialističnega samoupravljanja, razložiti nemškim kolegom.

Takratna politična oblast gotovo ne bi na položaju ohranjala direktorja, ki mu je tako očitno in kapitalno spodletelo pri vodenju neke institucije, da so se bili njeni zaposleni prisiljeni zateči k stavki, najbolj skrajnemu sredstvu sindikalnega boja oziroma uveljavljanja delavskih interesov. Odločitev zanjo namreč ne pride zlahka in čez noč. Sploh pa ne v kolektivu vrhunskih glasbenikov, kar orkester Slovenske filharmonije nedvomno je. Verjetno vsi ti glasbeniki niso od malih nog zamujali vseh tistih običajnosti življenja, da bi lahko dolge in neštete ure vadili na svojih violinah, violah, violončelih (in kar je še vseh drugih inštrumentov v orkestru), in se niso dolga leta izobraževali najprej v glasbenih šolah, nato pa še na akademijah in konservatorijih in bili na koncu izbrani še na avdiciji in prišli do sedeža na odru Slovenske filharmonije, samo zato, da bi lahko ob prvi priložnosti odložili svoje inštrumente nekam v kot in stavkali. Veliko verjetneje je, da so ves ta trud in odpovedovanja vlagali v to, da bi lahko danes nemoteno in na najvišji možni ravni – igrali, poustvarjali domačo in tujo vrhunsko klasično glasbo. Takšen direktor bi se, onih dni nedemokratičnega mraka, zagotovo moral posloviti od svoje funkcije. In to ne samo v preživetem samoupravnem socializmu.

Znanec, ki je nekoč nekaj časa živel na zahodni obali Združenih držav Amerike in se preživljal z delom v veleblagovnici, mi je pravil, da so nekega dne vsi prodajalci z enega oddelka te veleblagovnice, ki so imeli očitno dovolj svojega neposredno nadrejenega floor managerja, zagrozili s stavko, če ga vodstvo veleblagovnice ne zamenja. Ni minilo pol ure od njihove napovedi, ko je iz enega izmed zgornjih nadstropij pritekla gospa iz kadrovske službe, jih prosila, da nadaljujejo z delom, z obljubo, da bo »vse še v redu«, in že čez nekaj minut so videli mimo oddelka odhajati njihovega osovraženega šefa, s polno kartonasto škatlo osebnih zadevščin, kot bi bil kak izmed poparjenih bančnikov iz banke Lehman Brothers ob njenem propadu. Samoupravljanje, bi verjetno porekli direktorji slovenskih gledališč. Ne, pač pa kapitalizem. Tisti pravi.

Ne tisti, s katerim so nam zamenjali tezo družbenih gibanj konec osemdesetih, ki so najprej vzvalovala na želji po več demokracije, da bi na koncu stremela predvsem k zamenjavi socialističnega modela s kapitalističnim (in poleg tega seveda k ustanovitvi nacionalne države). Vendar ne s kapitalizmom, kot smo si ga zamišljali sami in katerega obraze smo lahko videli onkraj zahodne meje, pač pa s kapitalizmom brezpravnih, sindikalno nepovezanih, prekarnih mezdnih delavcev, v celoti podrejenih volji in interesu lastnikov kapitala oziroma – tam kjer lastnina ni popolnoma transparentna in koncentrirana – volji in milosti menedžerske elite. Najprej se nam je utelesil v delovno intenzivnih panogah, kot sta denimo gradbeništvo in gozdarstvo, nato v storitveni, denimo v trgovini, da lahko danes njegove značilne konture zaznamo celo med praznimi vrsticami, ki jih za seboj puščajo odpuščene novinarke in novinarji osrednjega dnevnega časopisa.

Morda prav zaradi te zamenjave tez v najzgodnejšem obdobju vzpostavljanja slovenske države in družbe očitno danes ne znamo niti tako imanentno javnih ustanov, kot je Slovenska filharmonija, misliti izven nekih bazičnih, za današnji čas celo primitivnih, hierarhično ustrojenih kapitalističnih struktur z avtoritarnim direktorjem, kot dolgo roko lastnika, na vrhu ter njemu podrejenimi vsemi ostalimi zaposlenimi, člani orkestra, kot mezdnimi proizvodnimi delavci na dnu te strukture (pri čemer so tovrstne, vertikalne organizacijske modele organizacij že na prelomu tisočletja začeli opuščati kot preživete in jih začeli nadomeščati z odprtimi, plitvimi, nizko hierarhičnimi organizacijskimi strukturami prav v kapitalističnih zahodnih družbah). Drugače si je namreč res težko razložiti moralno paniko, ki so jo zagnali direktorji slovenskih gledališč ob povečanju števila predstavnikov zaposlenih v svetu Slovenske filharmonije z enega člana, od skupno petih, na dva člana od skupno šestih članov sveta (medtem imamo, samo mimogrede, v javnih vrtcih in šolah že leta svete zavodov, v katerih je predstavnikov zaposlenih samo za enega manj od polovice vseh članov, pet od enajstih, pa se jim še vedno ni zgodila nikakršna samoupravna entropija). Zakaj jim je tako zelo logično, da v svetu Slovenske filharmonije, ki je pred več kot 300 leti nastala kot stanovsko združenje slovenskih glasbenikov, sedi denimo znani gospodarstvenik, privatizacijski mogotec, ni pa logično, da bi v njem sedela glasbenika, člana orkestra? Ker je morda zvok žvenketa denarcev v Filharmoniji zaželen, glas violin pa očitno moteč? In kaj šele reči na grozljive scenarije blokade upravljanja javnih kulturnih zavodov zgolj zato, ker bo imel odslej orkester pravico podati predhodno neobvezno mnenje o kandidatu za njihovega umetniškega vodjo oziroma za šefa dirigenta? Zelo blag, mehek instrument participacije glasbenikov pri upravljanju, ki ga poznajo v večini orkestrov na Zahodu in je zelo daleč od soglasja, s katerim bi dejansko imeli možnost blokiranja določenih odločitev, zato ne daje zaposlenim v razmerju do njihovega vodstva nikakršne dodane realne moči, na drugi strani pa močno povečuje njihovo (so)odgovornost za opravljene izbire. Nekaj, kar imamo celo uzakonjeno v medijski zakonodaji, ko gre za imenovanje odgovornih urednikov, pa je, kot se lahko domala dnevno prepričujemo, vreme v medijski krajini že dolgo zmerno do pretežno neoliberalno. In ne samo to: tudi nadzorni sveti zasebnih družb morajo imeti tretjino članov, ki jih izvoli zbor zaposlenih. Pri čemer jim s tem resnega primera »socializma« sploh še nismo pokazali. Si sploh lahko predstavljajo, da obstajajo države, kjer mora biti pol (da, polovica) članov nadzornih svetov v največjih podjetjih predstavnikov zaposlenih? In če bi jim povedali, da je ta država Nemčija in da to na primer velja tudi za družbo Volkswagen? Naj poskusijo svojo teorijo o tem, da gre za ostanke socialističnega samoupravljanja, razložiti nemškim kolegom.