Po pričakovanjih

Gostišče Kapušin
Krasinec 55, Gradac
Tel.: 07 369 91 50
Kapušinovi kuhajo in točijo od srede do sobote od 8. do 23., ob nedeljah pa od 13. do 22. ure. Ob ponedeljkih in torkih počivajo.

Ambient:
da tu veliko stavijo na velike poroke, je vidno že po v bele gvantke oblečenih stolih in mizah z dolgimi prti v velikih prostorih, ki pa so v kakšnem kotu dovolj prijetni tudi za manjše druščine

Napitki:
ker smo jim pustili, da sami slekcionirajo vina za k posamičnim jedem, smo pili predvsem belokranjska prvaka Prusa in Šturma in bili čisto zadovoljni

Dostopnost:
parkirnega prostora je dovolj, reč je pritlična, zatorej tudi gibalno ovirani ne bodo naleteli na prehude ovire

Fino:
jagnječji karpačo
široki rezanci z jurčki
biftek z modro frankinjo

Ne tako fino:
hišni žlinkrofi

Predjedi – jagnječji karpačo, domača šunka, rezanci z jurčki – so po 8, glavne jedi od 12 (jagnje z rožmarinom) do 14,5 (biftek), sladice pa po 3 ali 4 evre.

»A je Zeleni Jurij že olistal bele breze? So beli backi že godni?« je v brzojavki, namenjeni Konzumovi belokranjski ogleduško-dopisniški izpostavi, zapisal vodja naših terenskih opisovalcev. V odgovor je dobil le geografske koordinate (45.589396,15.2751063), za katere se je izkazalo, da pripadajo belokranjski gostinski instituciji Kapušin, ki smo jo zaradi konstantnega dotoka načeloma pozitivnih mnenj iz zaupanja vrednih virov že nekaj časa nišanili.

Na dan naše vizitacije je bila scena precej mirna in po uvodnem pomladnem mehkem ajdovem kruhku z do zadaha prijazno tankim namazom živo zelenega čemaževega pesta in dekorativno trobentico smo krenili krepkejši košti naproti: jagnje smo stestirali že takoj na začetku in tanke rezine prvinskega karpača s staranim sirom so potrdile Kapušinovo (in obče belokranjsko) obvladovanje drobnice. Podobno kot je to malo kasneje storil še niz z rožmarinom odišavljenih in z ne čisto nedolžno omako s kaprami opremljenih sočnih jagnječjih zarebrnic, katerih dobrega vtisa ni zameglil niti dolgočasen in malo preveč pocast riž, ki naj bi bil žafranov, a je bilo omenjeno začimbo zaznati kvečjemu v sledovih. Kapušinovi režejo tudi izjemno, res domačo šunko in zmešajo čisto dostojno začinjen (vendarle preveč paštetasto zmlet) tatarski biftek, vse pospremljeno z resnimi količinami rebrasto odrezanega putra.

Testeninskemu oddelku lahko pripnemo veliko zvezdico kakovosti za res frajersko omako na širokih (v jedilniku je sicer pisalo ozki, ampak če so to ozki, potem so široki široki kot lazanje; no, pa pustimo terminologijo ob strani) rezancih, v katero so poleg velike pesti jurčkov vmešali še ravno prav pehtrana, da je reč dobila nenavaden, a zanimiv in všečen twist. Pri hišnih žlinkrofih lahko pohvalimo cucina povera nadev iz piščančje drobovine, a je bil testeni ovoj na stičnih točkah skorajda še surov, več žmohta smo si obetali tudi od belokranjskih štrukljev iz pregrete smetane z drobtinicami, ki pa se zagotovo veliko bolje kot v samostojni formi obnesejo kot priloga. Te so bile – razen onega riža – nasploh všečne – mehki svaljki, ki so se skupaj z brusnicami bratili z mehkim in sočnim, akoprav zelo klasično omačenim jelenovim medaljonom; pa krasni nizkoprofilni, s svežimi zelišči odišavljeni kruhovi cmočki ob na nadvse primerno debelino odrezanem, ravno prav zorenem in pravilno pečenem bifteku z osvežilno omako iz modre frankinje. Ko smo že pri vinu: izbrane steklenice, ki so nam jih natakali v kozarce ob hrani, so bile super; belokranjska prvaka Šturm in Prus res dobro delata!

To ob koncu velja reči tudi za Kapušinove: dobra in poštena kuha s komajda opaznimi, a zanimivimi nadgradnjami – recimo v kokosove ostružke povaljan in na hitro ocvrt sladoled, ki smo ga v kompaniji po njihovo predelane gibanice pospravili v finalu – je očitno formula, ki je uspešna pri ohcetnih masovkah in ob mirnejših priložnostih. Zicer.