V višave

Restavracija Aviator Sečovlje 19, Portorož Tel.: 05 992 90 04

Propelerji v Aviatorjevih pečicah se načeloma sučejo vsak dan od 8. do 22. ure.

Ambient: pod krovnim štihom osemdesetih let, ki se drži vsega letališča, se malo starošolskega aviacijskega kiča na fotkah meša s sodobnim udobnim pohištvom

Napitki: na policah in v vitrinah je kar nekaj vin, a jim v resnici potem komajda uspe najti kakšno buteljko malvazije – zmeda pri prodaji vina je velika

Dostopnost: pridete lahko tudi z letalom; sicer pa avto parkirajte pred letališčem, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino: file ribe v vlečenem testu Buda & pomarančna tortica

Ne tako fino: hobotnica s kaprami in belim vinom

Za predjedi smo plačali od 7,9 (pršut) do 11,9 (črni rezanci), za glavne jedi od 14,9 (hobotnica) do 21,9 (riba v vlečenem testu, angus), za sladice pa po 4,9 evra.

»Letala, letališča in hrana. To bi lahko bila nevarna kombinacija! Gremo!« se je vodja kaskaderske sekcije Konzumovega inšpektorata na strokovnem izobraževanju takoj navdušil nad predlogom primorskega dopisništva, da bi obiskali na portoroškem letališču pod komando ukrajinskega šefa kuhinje delujočo restavracijo Aviator. Prvi pedagoški moment je sledil že ob parkiranju, ko smo se čukasto spraševali, kaj tu pri solinah počne s premogom napolnjen rudarski voziček, in ugotovili, da so med letoma 1935 in 1973 tam dejansko kopali črni premog. Druga razsvetlitev je sledila, ko smo sedli v mehke, udobne (za kakšen centimeter prenizke) foteljaste stole in z bleščeče belih prtov v roke vzeli vsak svoj drobni pozdravni kornetek, napolnjen s kremastim dimljenim maslom, ki je – z listanjem lepo strukturiranega jedilnega lista vred (dnevna kosila – sezonske jedi s šparglji – jedi a la carte) – jasno sporočal: reč je ambiciozna! Vsekakor v Aviatorju želijo narediti vtis – malo z ekstenzivno rabo tartufnih derivatov (ob ročno rezanem lokavskem pršutu, na fužih), malo z razkazovalno prearanžiranimi krožniki, malo pa tudi z res natančno skuhano zelenjavo (divji šparglji, brokolijeva krema in druge reči so kar sijale v sveži zelenosti) in zanimivimi, za ta konec nenavadnimi kombinacijami jedi. Te so lahko bolj (file bele ribe, premazan z močno redukcijo škampovih glav in luščin, obložen z repki kraljevih kozic in zavit v vlečeno testo ter spečen, je bil idejno in izvedbeno izjemen;

prav tako pašteta iz gosjih jeter, postrežena na v soku rdeče pese mariniranem jabolku) ali manj (rižota z bučo, sušenim korenjem, mocarelo in rezinami govedine je bila sladkobno enodimenzionalna) posrečene, a nikakor ne dolgočasne. Še najbližje sredinski klasiki smo prišli z dobro, močno, a dovolj elegantno domačo črno pašto s hobotnico in škampi, pa s še rahlo gumasto pečeno hobotnico s kaprami, baziliko in belim vinom ter malo preveč pečenim stejkom črnega angusa, ki je bil postrežen s preveč različnimi aromami: zeleninim pirejem, konjakovo omako, šparglji in što-je-umetnik-time-htio-da-kaže avokadovim maslom. Če kanite v kratkem pristati na portoroškem letališču, pa nikakor ne smete mimo show-offovske sladice, ki smo si jo po prebranem v jedilnem listu (Buda s prelivom iz temne čokolade) predstavljali kot neko metaforo, v resnici pa je bila točno to: mali Budov kipec (v resnici pasijonkast biskvit), ki ga nato pred gostom – se nam je zdelo kar malo škoda simpatičnega bajska – zalijejo s čokolado. Spektakularno, a kljub temu je titulo najokusnejše sladice ( jabolčna krostata je tu bolj statirala kot kaj drugega) sklatila sočna, hrustljava, bogata in osvežilna pomarančno-čokoladna tortica. Aviator ponuja pri nas redko videno, a posrečeno kombinacijo kuharije, na eni strani pogojene z lokacijo in sestavinami, ki jih ta ponuja, na drugi pa z izvorom in preteklimi izkušnjami kuharja, ki te sestavine obdela malo po svoje. Zanimivo!