Kadilski teater

Pod tem naslovom je novinar Staš Zgonik objavil novico o vloženem amandmaju na pred kratkim v državnem zboru soglasno sprejeto tobačno zakonodajo. Ta pa ni ena najstrožjih na svetu, kot je navedeno - tako želi zadevo uokvirjati le industrija zasvojenosti, raka in smrti -, pač pa je med naprednimi, med tistimi, ki skušajo zavarovati življenje in zdravje ljudi. Dve državi sta kajenje namreč že odpravili, večina naprednih pa je na dobri poti, da to kmalu uresniči. Vendar te izjemno logične predstavitve problema ne slišimo pogosto. Zakaj je tako, je v zvezi z mediji lepo pojasnila Nina Knavs februarja 2016. Logično je, da sta prav skupini igralcev in novinarjev za tobačnike zelo pomembni. Ne pozabimo, govorimo o najsmrtonosnejšem izdelku v zgodovini človeštva: o cigareti. Kar izvaja tobačna industrija, je svojevrsten družbeni parazitizem: pobirajo dobičke, jih delijo lobistom, določenim ustanovam, ki jim lahko koristijo in posameznikom, ki še zastopajo njihove interese (teh je vedno manj), vse, nekajkrat višje stroške: izgubo življenj in zdravja, invalidnost, izgubo dela, revščino, neenakost in onesnaženje – pa nosijo tako posamezniki, njihovi svojci, kot tudi družba in država v celoti (prav tisti, ki gledališča plačujejo). V resnici je kajenje na odrih le neke vrste ozadje; neopazno je, ker je tako stalno prisotno (t.i. ‘’wallpaper’’ efekt), daleč od resnice, ko kadilce potiska v revščino proti družbenemu robu, v zasvojenost, bolezen in smrt – tega po mojem vedenju ni prikazala še niti ena predstava.

Gledališčnikov najbrž niti ne boli toliko omejitev prikazovanja kajenja v predstavah, ki so namenjena mladoletnim (na njihov začetek kajenja močno vpliva zgled iz filmov in gledaliških predstav), ampak odtegnitev donatorskih sredstev, seveda pa proti temu ni tako lahko protestirati. Na njih pa pritiska ‘’donator’’, ki očitno zahteva protiusluge; spet se bo iskalo obvode, kot je donatorstvo postalo obvod, ko se je prepovedalo sponzorstvo. Enkrat pa bo treba potegniti črto.

Pred časom me je zanimalo, zakaj je kajenje sploh postalo ne pogr ešljiv del predstav, da si jih brez tega skorajda ni mogoče predstavljati– si lahko zamislimo, da bi v tolikšnem deležu predstav injicirali heroin ali snifali kokain (drogi, ki zasvojita podobno močno kot nikotin)? V koliko predstavah pa denimo žvečijo čigumije? Če ne bi kadili, pač ne bi predstavam prav nič manjkalo. Kot dolgoletni abonent Drame sem spraševal ravnatelje: določeni so se odzvali, npr. g. Ban je obljubil, da si bo prizadeval, da bo kajenja na odrih čim manj, pa tudi, da kajenje igralce kvečjemu ovira – po drugi strani je Uršula Cetinski (SMG ima za donatorja tobačno podjetje, CD je že dolga leta z njimi v prijateljskih odnosih) trdila, da so kadilski plakati SMG svobodna umetniška dela, Igor Samobor pa niti ni odgovoril, Saša Tabaković pa je pač zaposlen v Drami.

Bistvo tobačnega delovanja je v lažeh in grotesknem sprenevedanju. Se vprašamo, zakaj bi igralci imeli manj zdravo okolje in manjšo zaščito pred kancerogeni in drugimi strupi od vseh drugih poklicev (in z njimi tudi gledalci)? Ko bo naslednja novica: znani igralec resno zbolel, podlegel zahrbtni bolezni - se jim bo opravičil tisti, ki jih je v kajenje v predstavah bolj ali manj silil? Poznam nekaj primerov, ko so igralci zavrnili kajenje, in prav je tako. Kajenje zeliščnih nadomestkov je pač le ena v nizu tobačnih prevar, trajala je deset let; ne samo, da niso manj škodljive, pogosto so kadili kar navadne cigarete. Umetniška svoboda, zgodovinska verodostojnost- pravite? Celo v Juliju Cezarju so kadili kot Turki! In kje je bilo ogorčenje tedaj? Spet pa se bo v DZ pokazalo, koga lahko tobačniki ‘’prepričajo’’. Upam, da bodo mediji tokrat jasno navedli imena in priimke tistih, ki jim zdravje in življenja pomenijo manj od ...

Ta komentar posvečam pokojnemu g. Ž. Petanu, za svoje zadnje delo Fatalna komedija si je izbral zanimivo naslovno sliko: Lobanjo s cigareto, 1886, genialno pronicljivega Vincenta Van Gogha.