Naj državljani zaslužijo z drugim tirom

Glede gradnje drugega tira Koper–Divača v javnosti kroži fama, da bo ta gradnja – ob vseh koruptivnih tveganjih, ki jih prinaša vladni zakon – predvsem močno obremenila žepe davkoplačevalcev. Vendar gre pri tem za povsem neutemeljeno trditev. Gradnja drugega tira namreč davkoplačevalcev ne bo stala nič ali pa skoraj nič, saj bo gradnjo dejansko skorajda v celoti financirala Luka Koper, delno pa še železniški in cestni prevozniki tovora.

Da pridete do tega, ni treba biti posebno vešč matematike. Vzemimo vladni predlog finančne konstrukcije gradnje drugega tira v skupni vrednosti nekaj manj od milijarde evrov (denimo 990 mio evrov, brez DDV). 200 mio evrov naj bi bil vladni kapitalski vložek v podjetje 2TDK, ki bo investitor projekta, 250 mio evrov naj bi bilo nepovratnih sredstev EU, 200 mio evrov naj bi primaknila Madžarska kot kapitalski vložek, ki ga je treba poplačati skozi letni donos (torej gre za kredit), preostalih 285 mio evrov pa naj bi si investitor sposodil v obliki kredita pri Evropski investicijski banki (EIB). Ob upoštevanju ustreznih obrestnih mer (2,5 % na državne obveznice, 1,5 % na EIB kredit in 4,5 % »donos« na madžarski kredit) bi skupni strošek gradnje drugega tira, s stroški financiranja vred, znašal 1.164 mio evrov ali povprečno slabih 39 mio evrov na leto v obdobju 30 let.

Ti stroški financiranja bi se poplačali v obdobju 39 let s pobiranjem dajatev pri tistih uporabnikih, ki bodo imeli pretežne koristi zaradi izgradnje drugega tira (Luka Koper, železniški operaterji) ter po vladnem načrtu še z dodatno cestnino za težke tovornjake. Upoštevamo, da bi vlada te prihodke zbirala že od letos in do dokončanja drugega tira (2025) in nato še v obdobju 30 let uporabe drugega tira. V teh 39 letih bi Luka Koper po »naravni poti« v skladu s predvideno zmerno dinamiko rasti pretovora v proračun prispevala za 461 mio evrov koncesnine in 364 mio evrov dividend, torej 825 mio evrov ali dobrih 21 mio na leto. Vendar pa vlada v svojem zakonu predvideva še dodatno takso za pretovor v Luki Koper, s katero bi glede na pretovor v letu 2016 dobila dodatnih 17,9 mio evrov oziroma ob predvideni dinamiki rasti pretovora skupaj 1.269 mio evrov v 39 letih. Ta dodatna taksa bi seveda navrtala dobiček Luke Koper, zaradi česar bi ta v obliki dividend prispevala manj v proračun, in sicer skupaj samo za 218 mio evrov. Po vladnem predlogu bi torej Luka Koper v 39 letih v proračun v obliki koncesnine, dividend in pretovorne takse vplačala skupaj za slabi dve milijardi evrov (1.948 mio evrov).

Dodatno k temu bi vlada s podvojeno uporabnino za uporabo drugega tira v obdobju 30 let od železniških operaterjev dobila povprečno za 2,7 mio evrov na leto oziroma skupaj 82 mio evrov. S pribitkom na cestnino za težke tovornjake pa bi v 39 letih zbrala še za 836 mio evrov. Skupaj bi v 39 letih vlada s temi dajatvami zbrala kar za 2866 mio evrov, kar za več kot dvakrat presega skupni strošek gradnje in financiranja gradnje drugega tira. Preračunano na letno raven za obdobje 30 let bi državo skupni strošek financiranja gradnje drugega tira stal slabih 39 mio evrov, medtem ko bi imela letnih prihodkov z navedenimi dajatvami za dobrih 95 mio evrov. Iz tega sledi, da lahko država dejansko ves strošek gradnje drugega tira sfinancira že samo z dajatvami, ki jih zaračunava Luki Koper in dividendami od njenega dobička in delno z dodatnimi cestninami za tovornjake, tako da dodatna taksa na pretovor v Luki Koper niti ni potrebna. Ali še drugače povedano, gradnja drugega tira davkoplačevalcev ne bo stala niti centa, saj bodo celotne stroške financiranja nosili glavni koristniki drugega tira, nekaj pa še tovornjakarji.

Vendar pa zgodba na vladni strani ni tako enostavna. Vlada se je namreč iz nepojasnjenih razlogov odločila, da si namesto lastne dodatne zadolžitve prek obveznic (obrestna mera 2,5 % na 30 let) in namesto večjega zneska kredita pri EIB (1,5 % letna obrestna mera), raje sposodi 200 mio evrov pri Madžarski, kateri bi morala plačevati, kot pravi minister, letni donos v višini 4,5 %. Madžarski kredit je torej za okrog dvakrat dražji od zadolžitve na finančnih trgih in trikrat dražji od kredita EIB. V 30 letih bo država Madžarski plačala za 120 mio evrov več, kot če bi se sama zadolžila. Prav zaradi tega se je vlada spomnila, da bi Luki Koper nabila še dodatno takso za pretovor, tovornjakarjem pa pribitek k cestninam. Vendar je to povsem nepotrebno.

Zdaj ko vidimo, da gradnja drugega tira ni ogromna luknja, ki bo davkoplačevalcem navrtala velike luknje v žepe, pač pa, da je to lahko zelo donosna (in varna) naložba za finančne investitorje, se velja vprašati, zakaj država namesto tujcem ne bi dala domačim državljanom in podjetjem možnosti, da prek nakupa infrastrukturnih obveznic financirajo gradnjo proge Koper–Divača in da dostojno participirajo pri donosu od uporabe drugega tira.

Po podatkih Banke Slovenije so konec januarja letos imela gospodinjstva za 16,8 milijarde evrov vlog v slovenskih bankah, podjetja pa za 5,5 milijarde evrov depozitov. Glede na izjemno nizke obrestne mere na depozite gospodinjstva svoje depozite iz vezanih vlog pospešeno spreminjajo v vloge na vpogled. Po zadnjih podatkih BS je v takšni obliki že 40 % vseh depozitov. Vloga na vpogled sicer prinaša zanemarljive obresti, vendar pa je v nasprotju z vezano vlogo vsaj likvidna.

Zakaj torej vlada, namesto da išče madžarske sovlagatelje za zahtevani 4,5 % letni donos ali namesto da trepeta, ali bo dobila kredit EIB po 1,5 % obrestni meri, ne bi raje izdala denimo 10-letnih infrastrukturnih obveznic po 1 % obrestni meri in jih prodala zainteresiranim domačim vlagateljem (gospodinjstvom in podjetjem)? Po dospetju bi te obveznice nadomestila z novo izdajo. Prednost za domače vlagatelje je, da dobijo absolutno varno naložbo ( jamstvo države) z – za sedanje razmere – spodobnim donosom, ki pa je hkrati še zelo likvidna, saj lahko obveznice kadarkoli pred dospetjem prodajo na borzi. Posameznik, ki bi denimo kupil za 10.000 evrov vrednosti obveznic, bi v celotnem obdobju 10 let zaslužil za 1.000 evrov obresti oziroma bi lahko vsako leto unovčil za 100 evrov obresti.

Za primerjavo, če bi svoj depozit vezali na denimo NLB (podobno velja za ostale banke), kjer je vezava omejena na največ pet let, bi dobili največ 0,51 % obrestno mero (v primeru, da izberete nespremenljivo obrestno mero, oziroma 0,33 % v primeru spremenljive OM). Po petih letih bi v najboljšem primeru dobili 257,6 evra obresti oziroma 515,2 evra v 10 letih, kar je polovico manj kot v primeru naložbe v državno infrastrukturno obveznico. Razlika pa je tudi v tem, da lahko obveznico kadarkoli prodate pred dospetjem (in se odrečete preostalemu donosu do dospetja), pri depozitu pa ste vezani za celotno obdobje.

Pretekle vlade so po osamosvojitvi in preden smo se vključili v EU, standardno uporabljale te oblike zadolževanja pri slovenskih državljanih in institucionalnih vlagateljih. Spomnite se samo denimo zelo donosnih obveznic RS01 ali 10-letnih obveznic RS10 iz leta 1997 ter seveda številnih drugih, ki so tudi kotirale na ljubljanski borzi in tvorile dobršen del borznega prometa.

Z izdajo infrastrukturnih obveznic bi slovenska vlada ne samo zaščitila svoj nacionalni interes pri gradnji infrastrukture pred izsiljevanji evropskih institucij ali se znebila nedostojnih ponudb sosednjih držav, pač pa bi tudi omogočila svojim državljanom in institucionalnim vlagateljem, da dostojno participirajo pri tem infrastrukturnem projektu, hkrati pa bi še oživila kapitalski trg. Z izdajo infrastrukturnih obveznic za gradnjo drugega tira bi vlada omogočila, da s posojilom državi zaslužijo domače osebe, ne pa tuji finančni skladi, EIB ali Madžarska. Vsekakor pa bi vlada s tem aktivirala bančne vloge, ki zdaj brez omembe vrednega donosa »gnijejo« na bančnih računih, v produktivne namene.

Zakaj torej vlada o tej varianti niti ne poskuša razmišljati, pač pa išče samo nedostojne rešitve v povezavi z zalednimi državami ter EIB? Tudi sam se trudim to razumeti, pa mi ne uspeva najbolje. Po morda še najbolj verjetni razlagi želi vlada v projekt vključiti Madžarsko, da bi prek njenega navideznega »kapitalskega vložka« prikrila, da gre de facto za madžarsko posojilo Sloveniji. Podobno je z EIB oziroma s prijavo na razpis za EU sredstva v okviru t. i. Junckerjevega (EFSI) sklada. Pri tej prijavi naj bi država kombinirala nepovratna kohezijska sredstva z EIB kreditom (t. i. blending) in pridobila jamstvo sklada EFSI, s čimer bi bila deležna nižje obrestne mere pri kreditu EIB. Hkrati pa naj bi z obema variantama (posojilo Madžarske in garancija EFSI sklada) država poskušala »pretentati« Eurostat, da pri teh zadolžitvah ne gre za povečanje javnega dolga.

A ni tako. Po metodologiji Eurostata se dolg pravne osebe v državni lasti ne všteva v dolg sektorja države le, če ta pravna oseba vsaj polovico svojih prihodkov pridobiva na trgu. Zaradi tega se denimo dolg Darsa ne všteva v javni dolg. Zadolžitev investitorja drugega tira, podjetja 2TDK, se bo v vsakem primeru vštela v javni dolg, ne glede na to, ali si 2TDK denar sposodi pri Madžarski ali pridobi jamstvo EIB. 2TDK namreč svojih prihodkov ne bo dosegal na trgu, razen tistih 2,7 mio evrov na leto, ki jih bo lahko kot koncesionar zaračunaval uporabnikom drugega tira. Veliko glavnino vseh prihodkov za poplačilo finančnih obveznosti bo pridobival od države, ki bo preusmerjala prihodke od dajatev Luke Koper in cestnih prevoznikov na 2TDK. In tukaj vlada seveda niti teoretično ne more pretentati Eurostata. Pri gradnji drugega tira se lahko država izogne povečanju javnega dolga, če z mandatno pogodbo prenese naročilo za gradnjo na Dars, kar smo predlagali lani. Lahko pa z drugačno dinamiko sprotnega zadolževanja vpliva na počasnejšo dinamiko povečevanja javnega dolga, ki se trendno zmanjšuje s primarnim presežkom v proračunu.

Čemu torej vsa ta maškarada glede nujnosti sprejetja vladnega zakona o drugem tiru, da bi tako omogočili vključitev Madžarske v financiranje? Zakaj ne bi vlada raje omogočila, da domači subjekti participirajo pri financiranju projekta in pri tem nekaj zaslužijo?