Trockist za predsednika?

»Predstavljamo Francijo, polno lepote in radodarnosti, ki vsak dan živi naš moto: svoboda, enakost in bratstvo,« je minulo nedeljo položil na srce sedemdesettisočglavi množici v Toulousu. Da so Francozi »otroci revolucije«, je z besedami Victorja Hugoja spomnil 130 tisoč ljudi, ki so se sredi marca udeležili njegovega predvolilnega zborovanja na znamenitem Trgu Bastilje v Parizu. In ker znotraj neoliberalne »Evropske unije ni mogoče udejanjiti progresivne politike«, kaj šele revolucije, se zavzema celo za izstop Francije iz Unije, če se slednja ne spremeni: »Nisem jaz tisti, ki ogroža Evropo, nisem jaz prisilil Velike Britanije k izstopu iz EU in ne netim jaz nacionalizma v Evropi. Krivda je v Evropski uniji, saj s svojo zasnovo in delovanjem odvrača ljudi od projekta združevanja.« Svoj pogled ima na priseljevanje in islamski terorizem, vroči temi letošnje predsedniške kampanje. Namesto oženja državljanskih pravic, uvajanja družbe nadzora in nenehnega ustvarjanja izrednih razmer zaradi terorističnih groženj se zavzema »za okrepitev demokracije, saj moramo biti močnejši od teroristov«. Njegova vizija prihodnje Francije je odprta družba, v kateri bi bili srečni pripadniki vseh etnij, ras, veroizpovedi in spolnih identitet. Vsem tistim, ki mu očitajo, da je nevarni skrajni levičar, »trockist v novi preobleki«, pa je na Twitterju sporočil: »Nekateri razglašajo, da bi moja zmaga na predsedniških volitvah spodbudila jedrsko zimo, invazijo žab, tankov Rdeče armade in desant Venezuelcev. Imajo vas za bebce.« Francoske delavce je v zanj značilnem slogu še opozoril, da bodo »pljuvali kri«, če bo za novega francoskega predsednika izvoljen kateri izmed drugih predsedniških kandidatov.

Francoske delavce je v zanj značilnem slogu opozoril, da bodo »pljuvali kri«, če bo za novega francoskega predsednika izvoljen kateri izmed drugih predsedniških kandidatov.

65-letni Jean-Luc Mélenchon, nekdaj minister v socialističnih vladah in evropski poslanec, s svojimi izvrstnimi retoričnimi nastopi ne navdušuje le trdih komunističnih somišljenikov, podpornikov svojega gibanja Nezlomljiva Francija (La France Insoumise), temveč tudi tiste, ki so razočarani nad delom odhajajočega predsednika Françoisa Hollanda in razdori v Socialistični stranki, ki jo je že leta 2008 zapustil.

V predvolilni kampanji izstopa tudi s programom. Medtem ko se glavni pretendenti za prestol francoskega predsednika – (skrajna) desničarka Marine Le Pen (hči Jeana-Marie Le Pena, ustanovitelja in dolgoletnega vodje ultranacionalistične stranke Nacionalna fronta), 39-letni neodvisni sredinski kandidat Emmanuel Macron (nekdaj bančnik v Rotschieldu in kasneje gospodarski minister v vladi odhajajočega socialističnega predsednika Hollanda) in republikanec François Fillon (socialnokonservativni »thatcherist« in premier v času predsednikovanja Nicolasa Sarkozyja) – zavzemajo za nižje davke, fleksibilnost trga dela, zmanjšanje zaposlenih v javnem sektorju, ohranitev ali dvig starostne meje za upokojevanje, ohranitev politike varčevanja in 35-urnega delavnika ter omejitev (legalnega in ilegalnega) priseljevanja v državo, se Mélenchon zavzema za redistribucijo bogastva, dvig minimalne plače za 16 odstotkov (na 1326 neto mesečno), za povišanje plač javnih uslužbencev in napoveduje vsaj 90-odstotno obdavčitev najbolje plačanih (tistih, ki zaslužijo na leto več kot 300 tisoč evrov). Ocenjuje, da bi za financiranje takšne politike morali povišati, seveda z davki, javno porabo za 25 milijard evrov na letni ravni. Zavzema se za opustitev »loi travail« – delavske zakonodaje, sprejete v času predsednika Hollanda, ki je delodajalcem olajšala odpuščanje delavcev. Predlagal je še uvedbo 32-urnega delavnika in znižanje starosti upokojevanja na 60 oz. 62. let. In medtem ko Le Penova nasprotuje mednarodnim trgovinskim sporazumom v duhu »inteligentnega protekcionizma«, saj naj bi to pomagalo francoskim podjetjem, Fillon in Macron pa jih podpirata, se Mélenchon v imenu »pravičnega protekcionizma« zavzema za izstop Francije iz takšnih mednarodnih sporazumov in umik iz pogajanj o novih sporazumih (s Kanado in Združenimi državami Amerike). Umaknil pa bi tudi Francijo iz članstva v Svetovni trgovinski organizaciji, v Mednarodnem denarnem skladu in v Svetovni banki, saj v njih vidi »instrumente spodletelega globalnega kapitalizma«. Večina kandidatov se zavzema za povečanje obrambnega proračuna in okrepitev boja proti terorizmu, Mélenchon pa za izstop Francije iz Nata in zaradi večje varnosti v državi bi kadrovsko okrepil policijo in civilno zaščito.

Ni edini levičar med predsedniškimi kandidati, vendar je s svojimi briljantnimi nastopi tako rekoč »povozil« medlega 49-letnega kandidata socialistov Benoîta Hamona – primerjajo ga z ameriškim socialistom Berniejem Sandersom in britanskim socialistom Jeremyjem Corbinom –, ki se sicer prav tako zavzema za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, skrajšanje delovnega časa na 32 ur in še za obdavčenje industrijskih robotov in legalizacijo marihuane.

Mélenchon se je v svoji knjigi Prihodnost skupnega (L’avenir en Commun), nekakšnem manifestu bodoče Francije (prodali so že več kot 200 tisoč izvodov), v duhu vzpostavitve »6. republike«, zavzel za ustanovitev ustavodajne skupščine, ki bi odpravila »predsedniško monarhijo« (5. republika), uveljavljeno v času de Gaulla leta 1959, in vzpostavila pravi parlamentarni sistem. Nova ustava bi po njegovih predlogih omogočila večjo participacijo državljanov pri sprejemanju odločitev in možnost odpoklica izvoljenih predstavnikov ljudstva v primeru večjega kršenja zakonodaje. Z novo ustavno ureditvijo bi temelj Francije postale socialne in okoljevarstvene pravice. To pomeni, da bi kakovost zraka, vode, hrane in energije zaščitili kot javne dobrine. Do leta 2050 bi scela opustili jedrsko energijo, na njej danes temelji francoski sistem oskrbe z energijo, in v 100-odstotni meri uvedli le obnovljive vire energije, kar »bi ustvarilo milijone novih delovnih mest«. Mélenchon v kontekstu skrbi za okolje piše o »zelenem pravilu«, ki bi ga kot »zlato pravilo« moral sprejeti tudi Bruselj, saj je varovanje okolja po njegovem pomembnejše kot zniževanje proračunskega primanjkljaja pod tremi odstotki BDP-ja. Pravice do dela, doma, splava in evtanazije bi zapisali v novo ustavo. Vsem ilegalnim priseljencem v Franciji, ki imajo veljavne pogodbe o zaposlitvi, pa bi uredili status in »z dobrodošlico sprejeli begunce«, upravičene do azila. V manifestu je napovedal še legalizacijo marihuane, odpravo brezdomstva do konca svojega mandata in uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka.

Jean-Luc Mélenchon, rojen v Maroku, ni nov obraz v francoski politiki. Že v študentskih letih je bil trockistični aktivist, član Socialistične stranke je postal leta 1976, v senat pa je bil – kot najmlajši senator v zgodovini Francije – izvoljen leta 1986. Med letoma 2000 in 2002 je bil minister za izobraževanje v vladi socialista Lionela Jospina, vendar je socialiste – zaradi njihovega popuščanja Evropski uniji – leta 2008 zapustil. Ustanovil je Levo stranko, ki se je kmalu povezala s Stranko francoskih komunistov. Ko ga vprašajo po premoženju, se najprej pohvali z 12 tisoč knjigami, ki jih je začel zbirati pri 14 letih. »Gledano v celoti imam dovolj, da lahko pomirim malomeščane, in premalo, da bi jezil sosede pred stojnico s kebabom,« je dejal.

Mélenchon je s podporo Stranke francoskih komunistov za predsednika kandidiral že leta 2012. Tudi tedaj so mu raziskave javnega mnenja napovedovale več kot 15 odstotkov glasov podpore, vendar je dobil 11 odstotkov in se uvrstil na četrto mesto, za Le Penovo. Upa, da ga tudi tokrat podporniki ne bodo pustili na cedilu. Pravi, da je bolje pripravljen kot leta 2012. Njegov marčni nastop na televizijskem soočenju predsedniških kandidatov so gledalci ocenili za najbolj prepričljiv. Spretno izkorišča digitalne tehnologije, ki so blizu mladim. Pritegnil jih je s hologramskimi sodelovanji na shodih, njegov profil na kanalu YouTube ima že več kot 300 tisoč članov, več kot vsi drugi predsedniški kandidati skupaj. Vse to, da bi v svoji skrbno zasnovani kampanji sporočil: »Ljudje so tisti, ki delajo zgodovino. To ste vi! To moramo narediti. Gremo, ljudje! Pogumno!«

Ko ga vprašajo po premoženju, se najprej pohvali z 12 tisoč knjigami, ki jih je začel zbirati pri 14 letih.

Te misli bo poudarjal tudi do nedelje, 23. aprila, ko bodo Francozi in Francozinje odločali o tem, kdo bo novi predsednik. Najmočnejši kandidati si po javnomnenjskih raziskavah – Le Penova (23 odstotkov), Macron (24 odstotkov), Fillon (19 odstotkov) in Mélenchon (19 odstotkov) – tesno sledijo. Zagotovo bo drugi krog volitev 7. maja, vanj pa se bosta verjetno, čeprav Mélenchonu podpora v zadnjih tednih skokovito raste, uvrstila Le Penova in Macron. No, Mélenchon zatrjuje, da Le Penova ne more postati predsednica, saj bi bil »v tej državi prej izvoljen stol, miza ali klop kot pa ona«, Macronovo beganje med levico in desnico pa je označil za »krhko«. »Izzval ga bom, ko bo čas za to, na njegovem terenu.« Sicer pa po mnenju poznavalcev Francija vstopa v eksperimentalno fazo. Prvič bo namreč predsednik prisiljen deliti oblast v parlamentarni koaliciji s strankami, ki ji sam ne pripada, kar se v Franciji doslej ni obneslo.

Res pa je, kot je za Guardian dejala politična analitičarka Marie Cécile Naves, da je »Mélenchon veteran v francoski politiki; v njej je že nekaj časa, bil je minister in evropski poslanec, zdaj pa kuje podobo revolucionarja. Govori, kar mu ustreza, je izvrsten govornik in navsezadnje nima česa izgubiti. Toda ali si res želi voditi državo? To pa je že drugo vprašanje.«