Kadilski teater

Pozdravljeni!

Pošiljam svoj komentar na članek „Kadilski teater“. Navkljub zelo korektnemu spremljanju in poročanju Mladine v zadnjih letih na področju tobaka in vaših odločilnih potezah pri razkrivanju lobiranja s strani tobačne industrije ob sprejemanju novega tobačnega zakona, me navdaja občutek, da mediji sistematično pozabljate na en zelo pomemben vidik boja proti tobačni industriji. Čeprav je članek v Mladini o „Kadilskem teatru“ le eden v kopici objav različnih medijev na to temo, menim, da moramo železo kovati, dokler je še vroče in ne, ko bo prepozno, od tod moja reakcija. Hkrati upam, da bo moje razmišljanje spodbudilo avtorje v tem pomembnem časniku in njegove urednike k še nadaljnjemu razkrivanju taktik tobačne industrije pri nas.

Gledališča in kulturniki so bili več desetletij ena glavnih podpornih skupin tobačne industrije, za kar so v zameno dobivali tudi financiranje njihovih kulturnih dogodkov in ustanov s strani slovenskih tobačnih podjetij. Tak primer je projekt Evropske prestolnice kulture leta 2012 v Mariboru, Ljubljanski mednarodni filmski festival - Liffe in Ljubljanski tradicionalni poletni festival, pa Galerija Vžigalica in Tobačna muzej, stalna razstava na Ljubljanskem gradu, program Cankarjevega doma in še bi lahko naštevali. Ker gre pri financiranju kulture za delo tobačne industrije takorekoč „po učbeniku“, za kar je Slovenija sprejela leta 2007 prepoved sponzoriranja, letos pa še prepoved doniranja s strani tobačne industrije, si kritičen posameznik enostavno ne more pomagati, da ne bi situacije pogledal pobliže.

Ob prebiranju omenjenega članka Staša Zgonika, bralec iz konteksta razbere, da stroka in nevladniki zaradi vsesplošne „odisejade“ proti tobaku predlagamo cenzuro svobode umetniškega izražanja. Cenzuro, podobno tisti „iz preteklih časov, ko so kipom in slikam iz moralnih razlogov dodajali cunje čez spolovila“, ki jo je ilustratorno predstavil ravnatelj ljubljanske Drame, Igor Samobor. Primerjati goloto in tobak ni in ne sme biti mogoče, saj golota v celotni zgodovini ni ubila toliko ljudi kot jih kajenje ubije letno - preko šest milijonov. In v smrti zaradi kajenja so vštete tudi zeliščne cigarete, ki dokazano povzročajo raka, vplivajo na pojav respiratornih in srčno-žilnih bolezni ter negativno vplivajo na osebe, ki njihov dim vdihavajo v bližini - v primeru gledališč tako igralci kot gledalci.

Saša Tabakovič je navkljub poslanski funkciji še vedno igralec v ljubljanski Drami, njen ravnatelj pa je kot prvi pristopil na pomoč kulturnikom, ki s tem kot kaže izgubljajo zelo pomembno komponento svoje gledališke igre. Tudi sam sem proti cenzuri umetnosti, vendar ne morem mimo tega, da so v preteklosti v gledališčih že zamenjevali nevarne predmete z manj nevarnimi - v današnjih gledališčih so noži po večini nenabrušeni ali plastični, v steklenicah alkohola se nahaja sok, čaj ali voda, poginule živali niso prave ali nagačene, temveč zelo dober ponaredek.

Kulturniki in posledično tudi mediji nekako pozabljate omeniti, da obstajajo neškodljive alternative navadnim in zeliščnim cigaretam, ki jih v številnih gledališčih po svetu, kjer veljajo strogi tobačni zakoni, že uporabljajo. Ti substituti ne posegajo v svobodo umetniškega izražanja, saj izgledajo, se dimijo in celo smrdijo podobno kot prave cigarete. Zakaj torej potrebujemo izjemo v novem tobačnem zakonu?

Odgovor je na dlani - danes bodo posledice stroge tobačne zakonodaje poskušali omiliti gledališčniki, jutri združenja vejperjev, pojutrišnjem pa prodajalci tobaka, ki jih bo strog zakon udaril najbolj po žepu. V vsem tem času se pa nihče od poslancev ni vprašal, ali bi omenjenim deležnikom raje ponudili alternativni vir prihodka s subvencioniranjem zdravju neškodljivih in trajnostnih alternativ tobaku in povezanih izdelkov, ki situacije ne bi reševale zgolj čez noč, ampak za dalj časa.

Industrija tako kot vedno pošilja v boj posrednike (gostince, gledališčnike, predstavnike trgovinskih združenj ipd.), ker ve, da država najbolj prisluhne tegobam malega človeka. Če bi tobačna podjetja sama govorila o tem, bi doživela javni linč, tako pa lahko svoje multimilijardne dobičke skriva za malim človekom, v tokratnem primeru - kulturnikom.

Lep pozdrav.