Nekaj let za nas

Prestrašene in razočarane oči temnopolte Američanke Hillary, ki je sedela zraven mene na ameriškem zajtrku ob zori ameriške volilne noči, v tistem trenutku zagotovo še niso bile zmožne v celoti vizualizirati nove realnosti, ki je bila očitno za vogalom, s tisoči, ujetimi na letališčih vzdolž in vprek ZDA, posebnimi odredi za izgon ilegalnih priseljencev, blitzkrieg bombardiranji in novo hladno vojno na obzorju, pa je bila uboga Hillary kljub temu vidno prestrašena. Opravičila se mi je in rekla, da resnično nima besed za vljudnostno kramljanje, in je molče zrla onkraj vseh nas za tisto okroglo in obloženo mizo, onkraj hotelske restavracije in si morda poskušala predstavljati prihodnost, pred katero jo je tisto noč postalo tako prekleto strah. Morda pa je iskala točko v času, ko je realnost skrenila s tirnice, ki je vodila v predstavljivo prihodnost, ki so jo ona in milijoni Američanov popolnoma jasno videli prihajati mrzlega januarskega dne leta 2009, ko je prisegel Barack Obama, in se očitno ne bo zgodila, ker se vsi skupaj že peljejo po sosednjem, distopičnem tiru, po nepredstavljivi sedanjosti, ki se jim že dogaja. Američani žal niso niti prvi niti zadnji, ki jih dajeta nekakšna melanholija po prihodnosti, ki ne bo prišla, in strah pred sedanjostjo, ki je ne morejo razumeti.

Pred njimi so se s podobnimi tesnobnimi občutki že morali spoprijeti svobodomiselni ljudje na Madžarskem, ko so opazovali Orbanov vzpon v Sandorjevo palačo, danes denimo Turki, ki jim sodobna Atatürkova turška republika kot sipek pesek med prsti uhaja v preteklost, na njenem mestu pa se, pod trdo roko samodržca Erdogana, že obnavljajo ruševine Osmanskega cesarstva. Vsem njim bi na nekakšni globalni terapevtski seansi morda lahko prišla prav balkanska izkušnja z začetka devetdesetih let, ko so ljudje, predvsem tisti v Bosni in Hercegovini, začutili, da se jim je, kot to opisuje Aleksandar Hemon, »košček za koščkom začela razstavljati znana in udobna realnost«.

Vpogled v obdobje začetka razpada Jugoslavije ponuja številne uporabne reference za poskus vsaj prepoznavanja, če že ne dojemanja in razumevanja sedanjega dogajanja v Evropi in svetu. Tisti, ki nismo pozabljivi, recimo vidimo, da ni bilo prav ničesar izvirnega v Erdoganovem performansu pred referendumom, na katerem si je dal s tesno večino izglasovati pristojnosti, še večje od tistih, ki jih ima njegov brat po avtoritarnosti Donald Trump na drugi strani Atlantika. Lahko se spomnimo, da smo to ognjevito in bučno retoriko o zaroti vseh zoper en narod, eno ljudstvo že slišali odmevati na Gazimestanu leta 1989, ko je v izvirni verziji Erdoganovo vlogo odigral Slobodan Milošević, vlogo napadenega in razžaljenega turškega naroda pa Srbi. Od vseh drugih narodov, a bogami i narodnosti (predvsem ene, tiste na jugu) ogroženi Srbi so konec osemdesetih let začutili potrebo po močnem Vodji, našli pa so ga v šarmantnem modelu s prepoznavno pričesko (!), bivšem bankirju, ki jim je v pravem trenutku in na pravem mestu obljubil, da jih nihče več ne bo tepel. In je bil vožd. In so bila devetdeseta. In so bile balkanske vojne na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in nazadnje na Kosovu. In je bilo Natovo bombardiranje. In so se Srbi nekega jutra, junija 1999, samo deset let po tem, ko so se složno stisnili v varnem voždovem objemu, zbudili pretepeni kot še nikoli v svoji slavni zgodovini. Prefukani, kakor bi se vso noč v družbi Brada Pitta pretepali po najtemnejših kotičkih bolne domišljije Chucka Palahniuka. Občutek tistega jutra, bolečega telesa, polomljenih reber, modric in izbitih zob, bi morali Srbi (če ne bi bili tako prekleto pozabljivi in se ne bi že spet složno stiskali v objemu novega vožda Aleksandra Vučića) opisovati vsem in z njim seznanjati vse, ki bi danes, v strahu pred vsemi nevarnostmi, predvsem tisto teroristično, radi stekli v varen objem močnega voditelja – Vodje. Med njimi so celo takšni intelektualci in mnenjski voditelji, kot je Pascal Bruckner, ki govori o »muslimanski nevarnosti« in kliče po močni francoski državi z močnim voditeljem. In rešitev seveda vidi v Emmanuelu Macronu, šarmantnem modelu, bivšem bankirju ... hm.

Vprašljivo je slaviti denimo Ruttejevo zmago na Nizozemskem, če vemo, da je zanjo moral pokazati, da zmore vse, kar obljublja Wilders, in morda še več.

Če se že spominjamo konca osemdesetih let na Balkanu, se je dobro spomniti tudi, da takrat sploh ni bilo treba, da bi na oblast prišli tisti najekstremnejši nacionalisti, kakršni so bili Šešelj, Drašković in Paraga, da bi se potem sledila nacionalistična vojna morija na Balkanu. Zanjo je bilo dovolj že to, da so tudi vsi njihovi politični konkurenti privzeli ostro nacionalistično retoriko, kakršno so uporabljali sami. Zato je zelo vprašljivo danes slaviti denimo Ruttejevo zmago in zmago demokratičnih sil na Nizozemskem, če vemo, da so te zanjo morale pokazati, da zmorejo vse, kar obljublja Wilders, in morda še več. Tudi v Sloveniji ni bila potrebna zmaga kakega mračnega desnega populizma, da bi dobili rezilno žico na mejo, zakon o tujcih, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom, in sedaj še zaprtje južne meje po vseh standardih železne zavese, ki je nekoč delila Evropo na Nato in varšavsko polovico, s katerim se Obrežje spreminja v novodobni checkpoint Charlie. Dovolj je bilo, da je Miro Cerar nehal jamrati in je začel iskati rešitve (kar se begunskega vprašanja tiče, žal tudi na evropski ravni), pri čemer pa je dejanja pozabil pripeti na svoje etične in demokratične besede. Za ohranitev sveta, kakršnega poznamo, in za prihodnost, kakršno si želimo, ne bo zadostoval samo poraz očitnih populistov na vsakih naslednjih volitvah, čeprav je že tega vsakič znova težje doseči. Potrebna bo še resnična zavezanost vseh drugih k spoštovanju temeljnih norm, ki zadevajo človekove pravice, in mednarodnopravnih aktov, temelječih na načelu univerzalnosti, po katerem vsi ljudje na svetu pripadamo isti vrsti in imamo kot takšni pravico do enakega dostojanstva, ki je osnovni in nosilni gradnik naše udobne sedanjosti in predstavljive prihodnosti. In to na ravni ravnanj, ne le besed. Oddaljitev od teh zavez ne glede na varnostne izgovore, ne glede na domnevno veliko in neposredno nevarnost, ki naj bi nam pretila, pomeni začetek razstavljanja humane in razsvetljene sedanjosti, ki smo jo dolgo imeli za popolnoma samoumevno, in začetek gradnje neke nepredstavljive prihodnosti, ki se je z razlogom bojimo. Od teh zavez se oddaljujemo vsakič, ko se, če parafraziram Thoreauja, drugim opravkom in premislekom posvečamo, preden smo poskrbeli vsaj za to, da nismo breme na plečih drugih ljudi. Breme na plečih drugih ljudi pa smo vsakič, ko strošek kake svoje dobrine nesorazmerno prenašamo na druge. Denimo, ko strošek udobja neukvarjanja s sirskimi begunci naprtimo Turkom in Grkom, ker so pač dovolj oddaljeno obrobje, pri čemer pa pozabljamo, da je obrobje dovolj relativen in fluiden pojem, da smo lahko že v naslednjem trenutku, pri naslednjem vprašanju v njegovo definicijo zajeti tudi sami. Recimo, ko se evropski varnostni problem začne reševati z nesorazmernimi varnostnimi pregledi ljudi na zunanji meji neke obrobne schengenske države na račun svobode gibanja tam živečih ljudi. Vendar: če je zavezanost temeljni in univerzalni enakopravnosti vseh ljudi točka odločitve, ki kot nekakšna kretnica odloča, po katerem tiru in v kakšno prihodnost se bomo odpeljali, ali je potem nismo prevozili že davno, takrat ko smo v neoliberalno ureditev sveta privolili kot v edino samoumevno možnost, in se pravzaprav že dolgo, ne da bi opazili, vozimo po distopičnem tiru in je tista prihodnost, ki se je bojimo, pravzaprav že sedanjost, ki je ne razumemo.

To ognjevito in bučno retoriko o zaroti vseh zoper en narod, eno ljudstvo smo že slišali odmevati na Gazimestanu leta 1989, ko je Erdoganovo vlogo odigral Slobodan Milošević.

Ko je leta 1989 z malih zaslonov z vznesenim glasom srbskega vožda, ki je odmeval z več kot tisoč kilometrov oddaljenega Gazimestana, v naše dnevne sobe, v našo zaležano in udobno socialistično realnost začela počasi vdirati nepredstavljiva prihodnost, je Milan Mladenović s prijateljem sedel na neki klopci v Beogradu in pisal pesem o tem, da imajo le še nekaj let zase. Imeli so še dve. Potem se je začelo. Koliko še jih imamo mi?