Za otroke gre

V Italiji so prejšnji teden razglasili epidemijo ošpic. Od začetka leta so našteli že več kot 1600 primerov. Marca lani jih je bilo 75, marca letos 727. Precepljenost se je zaradi strahov, povezanih s cepivi, in dejstva, da ta strah spodbujajo tudi nekateri politiki, zmanjšala na 85 odstotkov, precej pod 95-odstotno mejo, ki zagotavlja kolektivno imunost.

V Sloveniji smo za zdaj še na boljšem, vendar stopamo po isti poti. Precepljenost se vztrajno zmanjšuje, približno za odstotek na leto. V Ljubljani se je pri cepivu proti ošpicam, mumpsu in rdečkam že spustila pod 90 odstotkov.

Da je prav to cepivo najspornejše, je pričakovano. Ravno z njim se je začelo sodobno gibanje proti cepljenju, potem ko je britanski zdravnik Andrew Wakefield cepivo leta 1998 povezal z nastankom avtizma pri otrocih. Ni pomagalo, da so kasneje razkrili lažnost njegovih ugotovitev in finančno korist, ki si jo je zaradi njih obetal. Duh je ušel iz steklenice. Javnozdravstveni strokovnjaki si še vedno neuspešno prizadevajo, da bi ga spravili nazaj.

Študenti, ki sodelujejo pri projektu Imuno, so zapolnili praznino, ki jo je pri dejavnem osveščanju o pomembnosti cepljenja pustila država.

Posredovanje

Jure Črepinšek, takrat študent četrtega letnika ljubljanske medicinske fakultete, je do leta 2015 spremljal gibanja proti cepljenju v Veliki Britaniji in ZDA, ni pa si mislil, da je val že zajel tudi Slovenijo. Šele na pediatričnem kongresu tistega leta se je zavedel, da se nam ne godi nič bolje. Na njegovo pobudo so tisto jesen v Društvu študentov medicine zagnali projekt, s katerim naj bi cepljenju povrnili ugled, ki si ga kot eden najučinkovitejših javnozdravstvenih ukrepov v zgodovini zasluži. Nastal je projekt Imuno.

Danes pri njem bolj ali manj redno sodeluje od 50 do 60 študentov, vodenje je od Jureta Črepinška lani prevzela soustanoviteljica, študentka petega letnika Eva Vrščaj. Njihov glavni namen je širiti strokovno podprte informacije o cepljenju in izpodbijati trditve, s katerimi nastopajo nasprotniki. Osredotočili so se na nekaj ključnih ciljnih skupin. »Najprej so to mladi starši, ki lahko ob odsotnosti pravih informacij in poplavi negativnih trditev na družabnih omrežjih hitro zapadejo v dvome,« razlaga Eva Vrščaj. »Predavamo v šolah za starše, kamor prihajajo pari, ki pričakujejo otroka. Razen v ljubljanski porodnišnici v šolah za starše se prej sploh ni govorilo o cepljenju.«

Delavnice so v zadnjem letu razširili tudi na nekatere fakultete in ljubljanske srednje šole, kjer jim učitelji po večini z veseljem odstopijo uro biologije. »Všeč mi je, da so se zbudili študenti,« pravi profesorica biologije na Gimnaziji Bežigrad Metka Škornik. »Državne institucije so tukaj zatajile.«

V letu in pol aktivnega delovanja so nastop dodobra izpilili. Učili so se na napakah. »Raba strokovnega jezika je slab način za podajanje argumentov,« eno najpomembnejših lekcij navaja Eva Vrščaj. »Na začetku smo se pri tem kar malo lovili. Ko študiraš medicino, se nekako navadiš na strokovni jezik, a ta je splošni populaciji seveda povsem tuj.«

Dr. Google in bolnišnica Facebook

Kdor danes v spletni iskalnik vpiše geslo »cepljenje, stranski učinki«, bo moral predelati kar nekaj zadetkov, ki ga bodo na smrt prestrašili, preden bo našel prvi verodostojni vir. Zato je to področje, kjer imajo ljudje največ pomislekov v zvezi s cepivi.

»Ali so hudi stranski učinki po cepljenju pogosti?« je eno ključnih vprašanj, na katera morajo odgovarjati študenti, sodelavci projekta Imuno. Razložijo, da se hudi stranski učinki v povprečju pojavijo pri enem na milijon cepljenj, vsak dvajseti, ki se okuži z ošpicami, zboli za hudo pljučnico, pri kateri je potrebno dolgotrajno bolnišnično zdravljenje, pri enem na tisoč primerov pa se lahko razvije življenje ogrožajoče vnetje možganov.

Razblinjajo tudi predstave o tem, kakšne zneske služi farmacevtska industrija s cepivi. »Po navadi pokažemo seznam zdravil, ki farmacevtskim družbam prinašajo največje zaslužke,« razlaga Tjaša Vranetič, prav tako soustanoviteljica in ena najdejavnejših pri projektu Imuno. »Ko ugotovijo, da cepiv niti približno ni na tem seznamu, laže sprejmejo naše argumente o koristnosti cepljenja.«

Zelo pomaga tudi primerjava med ceno cepiva in ceno zdravljenja bolezni, pravi Eva Vrščaj. »Odmerek cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam stane 13 evrov, zdravljenje hude pljučnice, ki se razvije pri enem od 20 obolelih za ošpicami, pa več deset tisoč evrov.«

Na zalogi imajo tudi kratke videoposnetke. »Včasih je učinkovito pokazati kakšen posnetek bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem in jih prav zaradi cepljenja sploh ne vidimo več,« pravi Tjaša Vranetič. »Ko spoznajo, kako je videti oslovski kašelj pri dojenčku, jih precej šokira.«

Eno glavnih bojišč projekta Imuno je Facebook, ki je prvovrstno gojišče za viralno širjenje zavajajočih opozoril o škodljivosti cepljenja. »Naša uredniška skupina zbira gradivo, pripravlja grafike, prevaja članke,« pravi Eva Vrščaj. »Trudimo se zagotavljati vsaj dve objavi na teden, od strokovnih do zabavnejših vsebin.«

Tudi pri nastopu na Facebooku so se učili na napakah. »Na začetku smo se trudili prepričevati nasprotnike cepljenja, a ni bilo nobenega učinka. Zato smo se odločili, da bo naša glavna naloga zagotavljanje zanesljivega in strokovnega vira podatkov za ljudi, ki podatke iščejo. Veliko se jih obrača na nas s prošnjo za vire in literaturo.«

Kot kdorkoli drug, ki se je javno postavil za koristnost cepljenja, so se morali tudi sami spoprijeti s plazom žaljivih in napadalnih komentarjev. »Na začetku so nas negativni komentarji zelo prizadeli. Nismo pričakovali, da so ljudje sposobni iti tako daleč, na osebno raven. Tudi s tožbami so nam grozili. Zdaj se je prvi naval umiril in tudi mi smo se utrdili.«

Eden najbolj obrabljenih očitkov zagovornikom cepljenja je, da so plačanci farmacevtske industrije. »Ko smo začeli projekt, smo vse počeli na lastne stroške, ki nam jih nihče ni nikoli povrnil, še vedno pa smo bili deležni očitkov, da smo podkupljeni,« se z grenkobo v glasu spominja Tjaša Vranetič.

Eno glavnih bojišč projekta Imuno je Facebook, ki je prvovrstno gojišče za viralno širjenje zavajajočih opozoril o škodljivosti cepljenja.

Ravno zaradi teh očitkov so se odločili, da se bodo vnaprej odrekli sodelovanju s katerokoli farmacevtsko družbo. Zaradi tega so morali že večkrat zavrniti ponujeni sponzorski denar. »In zneski niso bili majhni,« se nasmehne Eva Vrščaj. »Ko pomisliš, kaj vse bi lahko naredili s tem denarjem, te kar malo stisne pri srcu, a nastalo bi nasprotje interesov, s tem pa bi izgubili verodostojnost.«

Zaradi izkušnje napadalnosti facebookovskega občestva so pri nastopih v živo prve mesece s strahom pričakovali, kdaj se bo kateri od spletnih nasprotnikov z njimi srečal iz oči v oči. »Vseeno smo še študenti in nimamo veliko izkušenj. A do zdaj se nihče ni v živo soočil z nami. Čeprav so na Facebooku zelo glasni.«

Pometanje pred lastnim pragom

Tudi med študenti medicine obstajajo dvomi o koristnosti cepljenja. Sodeč po anketi, ki so jo opravili, je takih približno 15 odstotkov. Med študijem jim teh dvomov nihče načrtno ne razjasni. »Med študijem se sicer poučimo o cepljenju, a je tematika zelo razdrobljena po posameznih področjih in letnikih. Nikoli ne prideš do tega, da bi se moral usesti in predelati vse skupaj ter si ustvariti širšo sliko,« pravi Eva Vrščaj.

»Sploh ničesar pa ne izvemo o komunikaciji in tem, kako nastopiti pri bolnikih, ničesar ne izvemo o tem, kako se kot mlad zdravnik spoprijeti z zmanjševanjem precepljenosti,« jo dopolni Tjaša Vranetič.

Aprila letos so pripravili prvi študentski kongres o cepljenju in napolnili veliko predavalnico medicinske fakultete.

Lani jeseni, pred začetkom sezone gripe, so izpeljali promocijo cepljenja in dosegli, da se je cepilo kar 60 odstotkov študentov. Celo precepljenost osebja ljubljanske Infekcijske klinike proti gripi ne presega 40 odstotkov. V celotnem Kliničnem centru se redno cepi le približno desetina zaposlenih.

Študenti, ki sodelujejo pri projektu Imuno, so zapolnili praznino, ki jo je pri dejavnem osveščanju o pomembnosti cepljenja pustila država. »Ustanove, ki bi morale skrbeti za osveščanje, imajo ljudi, ki so za to zaposleni, in finančna sredstva. Mi nimamo ne ljudi, ki bi bili za to plačani, ne denarja. Pa dosežemo več,« je kritična Eva Vrščaj.

Nad zavzetostjo študentov je navdušen tudi njihov »duhovni vodja« in soborec za obrambo cepljenja, infektolog dr. Marko Pokorn: »Vnema članov projekta Imuno je bolj nalezljiva kot ošpice.«

S projektom Imuno nastaja generacija bodočih staršev, ki bo dovolj zgodaj poučena o vseh nesmiselnih predstavah in strahovih v zvezi s cepivi, da ne bo nasedla vsakemu novemu izmišljenemu preplahu. In če bomo imeli srečo, ne bo treba doživeti nove velike epidemije katere od že skoraj pozabljenih bolezni, da bi se spametovali.