Pipa se počasi zapira

Ali je konec bolivarske revolucije, ki je jezdila visoke cene nafte?

V Venezueli že od začetka aprila potekajo množični protesti proti predsedniku države Nicolásu Maduri, ki občasno izbruhnejo v nerede, najmnožičnejši pa so v glavnem mestu Caracas. Po poročanju medijev in različnih tiskovnih agencij je venezuelska oblast v tem času aretirala več kot 1.500 ljudi, nekaj sto jih je še vedno v priporu. Protesti so do sedaj zahtevali 29 smrtnih žrtev – 18 je bilo ubitih med samimi protesti, 11 ljudi pa je življenje izgubilo med nočnimi nemiri –, več kot 400 ljudi je bilo ranjenih.

V Venezueli množični protesti sicer s krajšimi prekinitvami potekajo že vse od leta 2014. Povezani so z visoko stopnjo korupcije, nasilja in cenzure medijev, s pomanjkanjem osnovnih življenjskih dobrin, zdravil ter težavami z zagotavljanjem osnovnih zdravstvenih storitev. Do aprilskih protestov in do zaostrovanja spopadov med vlado in opozicijo so vodili trije ključni dogodki:

• 29. marca 2017 je venezuelsko vrhovno sodišče, ki je lojalno predsedniku Maduri, razpustilo parlament in nase preneslo zakonodajno oblast. Opozicija je potezo označila za državni udar in pozvala k množični mobilizaciji protestnikov. Vrhovno sodišče je tako pod pritiskom javnosti po nekaj dneh odločitev razveljavila. 
• 7. aprila 2017 je eden izmed vodij opozicije Henrique Capriles Radonski, vodja desnosredinske stranke Primero Justicia in guverner zvezne države Miranda, javnosti sporočil, da je državni nadzornik sprejel ukrep, s katerim mu država za petnajst let prepoveduje možnost kandidiranja na državnih in zveznih volitvah. Odločitev naj bi bila povezana z nepravilnostmi pri opravljanju guvernerskega dela. Ta poteza pomeni izločitev najpriljubljenejšega opozicijska politika in s tem Maduri največjega konkurenta na naslednjih predsedniških volitvah. 
• 10. aprila 2017 je po večdnevnih nasilnih demonstracijah in spopadih prišlo do prve smrtne žrtve – v mestu Valencia je bil po streljanju policije v množico smrtno ranjen študent.

Smrtne žrtve, policijsko nasilje in aretacije so na ceste privedle le še več ljudi, ki povečini protestirajo mirno. Obtožbe o nasilnih in organiziranih provokacijah prihajajo tako iz opozicijskega, kakor tudi Madurovega tabora. A po poročanju neodvisnih medijev je do nasilja največkrat prišlo, ko so skupine nacionalne garde in policija skušale na silo razkropiti protestnike in jih pregnati z ulic.

Vladanje z dekreti

Predsednik venezuelskega parlamenta, sicer član opozicijskega zavezništva MUD, Julio Borges je konec aprila na naslove največjih bančnih ustanov po svetu poslal pisma protesta, v katerih je pozval naj ne sodelujejo s predsednikom Maduro. Slednji naj bi, kot trdi Borges, skušal preostanek venezuelskih zlatih rezerv zamenjati za denar, s katerim se bo skušal obdržati na oblasti. Borges se pri tem sklicuje na nedavno sprejeti zakon, ki razglaša vse odločitve za zadolževanje, ki niso šle skozi parlamentarno glasovanje, za nične. Ravno sprejetje zakona je sprožilo odločitev vrhovnega sodišča za razpustitev parlamenta konec marca tega leta.

Vodilna PSUV že leta za vse nesreče, konflikte in slabo stanje v državi krivi opozicijo, ki se je po njihovo proti t.i. bolivarski revoluciji zarotila pod okriljem in pokroviteljstvom imperialnih ZDA. A ne morejo zanikati dejstva, da so ZDA daleč največji zunanjetrgovinski partner Venezuele in pod PSUV se je to sodelovanje kljub navideznem konfliktu le še okrepilo. V tej luči je zanimivo nedavno razkritje BBC-ja, da je ameriška izpostava venezuelske državne naftne družbe Citgo donirala pol milijona dolarjev inavguracijskemu komiteju Donalda Trumpa, od katerega predsednik Maduro očitno pričakuje podporo in nadaljnje sodelovanje pri naftnih poslih.

In še nečesa ne morejo zanikati – da je namreč opozicijska zahteva po predčasnih volitvah popolnoma legitimna in legalna, saj je lani opozicija zbrala blizu dva milijona podpisov za referendum o odpoklicu Madure z mesta predsednika. Državna volilna komisija postopek zavlačuje in odločitev o referendumu prelaga. Opozicijska demokratična unija (MUD), ki jo sestavljajo leve, sredinske in desne stranke, je na parlamentarnih volitvah leta 2015 zmagala z veliko večino (109 od 164 sedežev) in obvladuje parlament, večjemu vplivu parlamenta na državno politiko pa se predsednik države izogiba z izdajanjem dekretov in z odloki vrhovnega sodišča.

Chavezova Venezuela

Bolivarska revolucija, ki jo je začel Hugo Chavez s prihodom na oblast leta 1998, je v svoji začetni fazi v venezuelsko državo vnesla kar nekaj pozitivnih sprememb, kot so zmanjšanje revščine in neenakosti, povečano udeležbo širšega kroga ljudi pri političnih odločitvah ter do neke mere pravičnejšo razdelitev kapitala.

A težave so se začele z željo nove oblasti po temeljitem obračunu z dotedajšnjimi družbenimi elitami, česar se je Chavez lotil z odvzemom dveh glavnih virov financiranja teh elit – naftne industrije in kmetijskih zemljišč. Leta 2001 je uvedel zemljiško reformo (projekt Zamora), s katero je izpeljal razlastninjenje bogatih veleposestnikov. Med več sto tisoč družin brez posesti je razdelili nekaj milijonov hektarjev zemlje, a je večina za obdelovanje primerne zemlje ostalo neizkoriščene, ker revni kmetje, ki večinoma živijo na odročnih področjih, od države niso dobili ustrezne podpore. Tisto, kar je manjkalo in kar bi omogočilo nadaljnji razvoj, je bilo vlaganje v nerazvito infrastrukturo, pomoč pri organizaciji ter nakupu opreme in strojev za kmetovanje in ugodni krediti.

Zalomilo pa se je tudi pri poskusu reforme oziroma nacionalizacije naftnega sektorja, ki je privedel do opozicijskega poskusa državnega udara leta 2002 in do splošne stavke po celotni državi v letih 2002 in 2003. Vodilni v naftnem sektorju so se nacionalizaciji in strankarski reorganizaciji uprli. Chavez je na stavko odreagiral z odpustitvijo 18.000 uslužbencev državne naftne družbe PDSVA, namesto njih pa je zaposlil nekaj deset tisoč lojalistov. Od takrat naprej se v venezuelski naftni industriji dogaja ogromno nesreč, ki so med drugim povezane s slabim vzdrževanjem in nezadostnim vlaganjem v infrastrukturo. Da bi po državnem udaru, stavki in paralizirani naftni industriji zajezil uhajanje tujega kapitala iz države, je Chavez uvedel fiksni devizni tečaj za državno valuto bolivar z vezavo na ameriški dolar, ukrep, ki se je obdržal vse do danes. Hector Navarro, vodja petih ministrstev pod Chavezovim vodstvom, in Jorge Giordani, bivši finančni minister in Chavezov najbližji ekonomski svetovalec, sta lani podala izjavo, da je po njunem izračunu preko manipulacije sistemskega nadzora deviznega tečaja iz države izginilo za okoli 300 milijard evrov državnih prihodkov.

Venezuela je trenutno enajsta največja proizvajalka nafte na svetu, vendar njene proizvodne zmogljivosti zaradi nevlaganja v raziskave in infrastrukturo vse od leta 1997 padajo. Izvoz nafte obsega 98 % vsega izvoza blaga iz Venezuele, pred nastopom Huga Chaveza na oblast leta 1998 je ta obsegal 72 % vsega izvoza. Venezuelska država krepko subvencionira ceno nafte, ki je daleč najcenejša na svetu. Subvencioniranje cene nafte je zadnja leta obsegalo 7–8 % BDP-ja, cena je trenutno 0,092 centa na liter. Venezuela ima sicer največje zaloge nafte na svetu, vendar je velik del te nafte t.i. težka nafta, katere pridobivanje in proizvodnja sta zelo draga.

Valuta se dolga leta ni usklajevala z inflacijo, in ker je bila količina ameriških dolarjev v obtoku omejena, je v želji po zaslužku in zavarovanju osebnih prihrankov zacvetel črni devizni tečaj, na katerem je imel bolivar že takoj nekajkrat manjšo menjalno vrednost. Trenutno se na črnem trgu za 1 ameriški dolar dobi nekaj več kot 4.000 bolivarjev, uradni oziroma fiksni tečaj pa je 1:10. Fiksni tečaj se od lani imenuje Dipro, uporablja pa se ekskluzivno za osnovne dobrine, kot so hrana in zdravila, ki so tako močno subvencionirani s strani države. Poleg fiksnega imajo od lani v Venezueli še drseči tečaj, imenovan Dicom, po katerem se za 1 dolar dobi nekaj čez 700 bolivarjev. Ampak državljanov uradni tečaji niti ne zanimajo, saj se že nekaj časa večino dobrin dobi le na črnem trgu.

Nekaj let vsi zgoraj našteti dejavniki na gospodarstvo niso imeli usodnejšega vpliva, saj so bile cene nafte na globalnem trgu na vrhuncu, gospodarstvo je v času pred krizo nekaj let rastlo v povprečju 10 % letno. Z nastopom globalne gospodarske krize leta 2008 je morala država leta 2010 bolivar denominirati, a je kljub vedno nižjim cenam nafte in povečevanju inflacije vztrajala pri fiksnem deviznem tečaju. Posledice so se kazale v še večjem porastu črnega trga in zunanjega javnega dolga. V Venezueli smo bili sicer podobni krizi zaradi nizkih cen nafte priča že v letu 1986, vendar takrat posledice krize niso bile tako uničujoče, saj je bila odvisnost gospodarstva od naftnega sektorja manjša, ekonomska politika pa fleksibilnejša.

V zadnjih letih je država javni dolg odplačevala z zunanjimi rezervami v zlatu in ameriških dolarjih, ki pa počasi kopnijo. Venezuela je imela še leta 2011 za okoli 28 milijard evrov zunanjih rezerv, ki pa so z nižjimi cenami nafte v zadnjih letih in še večjo rastjo inflacije začele kopneti. Tako je sedaj v zunanjih rezervah le še 9 milijard evrov, v letošnjem letu pa mora država plačati za slabih 7 milijard evrov zapadlega dolga.

Po Chavezu Maduro

Chaveza je na predsedniškem položaju po smrti leta 2013 zamenjal podpredsednik Maduro, ki še naprej zvesto vodil ekonomsko politiko, ki jo je Chavez zastavil v času poskusa državnega udara leta 2002 in v času rekordno visokih cen nafte. Čeprav so leta težav in gospodarske krize pustile posledice na javni podobi vodilnih v PSUV, je Maduro kratek čas vseeno užival zaupanje javnosti.

Nestabilne razmere v državi pa so po tesni zmagi na predsedniških volitvah leta 2013 – Maduro je zmagal s pičlih 1,5 % prednosti pred Caprilesom – in zaostrovanju opozicijskega pritiska vodile v krvave nemire. Zaradi neprestanih bojev z opozicijo in študenti, ki sedaj trajajo že dobra tri leta, je PSUV izgubila ogromno podpore in s tem tudi parlamentarne volitve leta 2015. Javna podpora predsedniku Maduri skozi obdobje zadnjih treh let neprestano pada in je sedaj že pod 20 %.

Inflacija je vse od začetka globalne finančne krize vztrajno rasla, a je po vseh okoliščinah in dogodkih zadnjih let dobila še dodaten zalet, lansko leto pa je poskočila na okoli 800 %. Zaradi netransparentnosti delovanja venezuelskih oblasti mednarodna javnost uradnih in natančnih podatkov nima, a je dejstvo, da je država pred kratkim prešla v obdobje hiperinflacije. Povprečna letna inflacija v Venezueli je sicer med leti 1973–2017 bila 32,47 %. Nekateri tržni analitiki napovedujejo, da bi lahko inflacija do konca letošnjega leta dosegla celo 1.600 %.

Na slabo stanje v državi je vplivalo tudi nedelujoč pravosodni sistem. Po indeksu vladavine prava neprofitne in neodvisne organizacije The World Justice Project je v letu 2016 Venezuela z oceno 0,28 na povsem zadnjem mestu med vsemi državami vključenimi v analizo, takoj za Afganistanom, Kambodžo in Egiptom. Vsesplošna korupcija je v Venezueli že desetletja akuten problem, v zadnjih dvajsetih letih pa je Venezuela zdrsnila med deset najbolj skorumpiranih držav na svetu.

Po zadnjih Gallupovih analizah se je v preteklem letu 80 % ljudi v Venezueli soočalo s pomanjkanjem denarja za najosnovnejše dobrine. Še pred desetimi leti je bilo tri četrt ljudi zadovoljnih z dostopnostjo in kvaliteto zdravstvenih storitev, sedaj je takih samo še četrtina. Več kot 90 % ljudi je nezadovoljnih z gospodarskim stanjem v državi. Pred kratkim so izsledki nacionalne ankete o življenjskem standardu treh venezuelskih univerz pokazale, da je tri četrtine državljanov v preteklem letu izgubilo v povprečju 8,6 kg telesne teže, kar kaže na hudo pomanjkanje dostopnosti osnovnih živil. V zadnjem letu osnovne dobrine po državno reguliranih cenah niso dostopne v zadostni meri za preživetje. Večina državljanov je tako odvisna od kupovanja na črnem trgu, kjer pa so cene nekajkrat višje. To je privedlo do tega, da ljudje večino svojega dohodka porabijo za nakup hrane.

Kar 82 % gospodinjstev po državi naj bi živelo pod pragom revščine, še pred letom 2014 je pod pragom revščine živela približno tretjina prebivalstva. Eden največjih dosežkov Chavezove vladavine, ki pa je seveda jezdil visoke cene nafte, se je v nekaj letih tako sesul v prah. Če se v kratkem cene nafte na globalnem trgu ne bodo bistveno dvignile, Venezuelo čaka zelo temačna prihodnost.