Umazana Magna

Na gospodarskem ministrstvu si te dni grizejo nohte v pričakovanju 20. maja. Datum je namreč ključen za uspeh njihovega paradnega projekta – investicije kanadske korporacije Magna v nov industrijski obrat: lakirnico za avtomobilske karoserije pri Mariboru. Če se do 20. maja nihče ne prijavi za status stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja pri Agenciji za okolje, bodo namreč z vsemi potrebnimi dovoljenji lahko ulovili prvi julij, ki so si ga kot rok za začetek gradnje postavili pri Magni. Če se v postopek vključi kateri od »ekoteroristov«, kot jih je poimenoval minister Zdravko Počivalšek, pa se utegne postopek bistveno zavleči.

Odkar je Agencija za okolje objavila osnutek okoljevarstvenega soglasja, se je zvrstilo precej medijskih zapisov o katastrofalnem vplivu industrializacije območja na okolje. Tednik Reporter je na primer načrtovani obrat označil za »ekološko in politično bombo«. Lokalni spletni portal Maribor.info se je obregnil ob domnevno visoke izpuste ogljikovega dioksida v ozračje, češ da so izpusti 115 ton CO2 na dan primerljivi s tem, »kot če bi en avto s povprečnimi izpusti vozil neprestano 186 ur, potniško letalo A747 pa bi brez prestanka vozilo 3,6 ure. To je prav tako enako izpustom ob energetski porabi povprečne hiše v devetih letih.«

Filozof dr. Boris Vezjak je na svojem blogu med drugim zapisal, da bo »po nekaterih izračunih samo emisija rakotvornega niklja in njegovih spojin v Magni Nukleus v Hočah dosegla za 100-krat večjo vrednost kot jo tista v Revozu, ob primerljivem obsegu proizvodnje«.

Lakirnice zagotovo ne spadajo med najbolj čiste in »zelene« industrijske obrate. Porabijo na tisoče ton kemikalij, med katerimi so številne nevarne za zdravje in okolje. Pogoji za njihovo obratovanje in preprečevanje onesnaženja so strogi. Agencija za okolje v osnutku okoljevarstvenega soglasja vpliv načrtovane gradnje na kakovost zraka kljub strogim pogojem ocenjuje kot velik.

Brez dodatnega konteksta bi res lahko sklepali, da se na Štajerskem dogaja okoljski zločin. Jorg Hodalič, direktor podjetja E-Net Okolje, ki za Magno vodi postopek pridobivanja okoljevarstvenega soglasja, pa vse skupaj predstavi v nekoliko drugačni luči. »V Gradcu imajo enako lakirnico, samo malo starejšo. Slovenska različica bo celo nekoliko izboljšana, saj bodo nekateri odpadki v trdni namesto v tekoči obliki, kar dodatno zmanjšuje možnost onesnaženja.« Glede trditev o stokrat višjih izpustih niklja v primerjavi z Revozom Hodalič pojasnjuje, da podatkov iz vloge za okoljevarstveno soglasje, kjer so pri izračunih upoštevane najvišje še dopustne vrednosti izpustov, ne gre primerjati z dejanskimi izpusti med obratovanjem. »Primerjava z obstoječimi industrijskimi obrati, kjer se navajajo dejanske emisije, ki so praviloma nekajkrat nižje od zmnožka maksimalnih pretokov in najvišjih dovoljenih mejnih vrednosti, nikakor ni pravilna in je zato izjemno zavajajoča.« Po njegovih besedah lakirnici Magna v Gradcu na primer sploh ni treba meriti izpustov niklja, saj jih avstrijski regulator ni uvrstil na seznam meritev, češ da »bodo emisije v tako nizkih koncentracijah, da jih sploh ni treba meriti«.

Kar se tiče izpustov 115 ton ogljikovega dioksida na dan, katerega glavni vir bo kotlovnica na zemeljski plin, pa se je treba zavedati, da žal vsak industrijski proces potrebuje energijo. In z lakirnico, v kateri naj bi na leto prebarvali 132 tisoč karoserij, ni nič drugače. »Stabilen vir toplote je ključen za proizvodni proces. Temperatura barvnih kopeli, v katere potapljajo karoserije, mora biti neprestano regulirana izjemno natančno, sicer se lahko hitro pokvari za več sto tisoč evrov barve,« pravi Hodalič. Poleg tega ogljikov dioksid ne poslabšuje kakovosti lokalnega zraka, njegov problem je izključno v tem, da gre za toplogredni plin.

Novi industrijski obrat bo imel, to je dejstvo, neprijetne posledice za okolje. Pozidava najkakovostnejših ravninskih kmetijskih zemljišč, ki jih je v Sloveniji vse prej kot na pretek, je zagotovo sporna, sploh ob vseh neizkoriščenih degradiranih območjih. Tudi načrtovani posek gozda, s katerim naj bi kmetom nadomestili izgubljena zemljišča in zaradi katerega je v bližnjem kraju Rogoza že nastala civilna iniciativa, je vse prej kot hvalevreden. Vendar pa dejstvo, da bi nova lakirnica postala eden največjih onesnaževalcev na območju, bolj kaže na tamkajšnje hudo pomanjkanje industrije kot pa zgolj na okoljsko spornost načrtovanega obrata.