Brezposelnost je treba braniti

Spoštovani, v tedniku Mladina je bila 26. 4. 2017, na strani 59, objavljena kolumna avtorja Mihe Blažiča – N’toka z naslovom Brezposelnost je treba braniti.

Ker se besedilo osredotoča predvsem na eno od številnih aktivnosti zavoda za zaposlovanje in jo prikazuje na povsem negativno stereotipen način, želimo z našim odgovorom, ki temelji na dejstvih, osvetliti vrsto storitev in programov, s katerimi spodbujamo zaposlovanje brezposelnih in jim pomagamo do zaposlitve.

Podatki kažejo, da se zvišuje število prostih delovnih mest, ki jih delodajalci sporočijo Zavodu: marca letos jih je bilo 18 % več kot marca 2016. Ravno tako raste število delovno aktivnega prebivalstva, na podlagi česar lahko trdimo, da se zaposlovanje povečuje. Podatki o stanju na trgu dela so javno dostopni. Zato se glede na aktualne trende ne moremo strinjati s trditvijo, kot je: »Nobena skrivnost ni, da se ponudba dela krči, da je mnogo velikih zaposlovalcev šlo v stečaj, ali pa intenzivno krčenje števila delavcev, kar je v čakalne vrste postavilo množico novih iskalcev dela.« Avtor kolumne nadaljuje: »Ti so večinoma težko zaposljivi, saj so bodisi prestari ali premladi, premalo ali pa preveč kvalificirani za redke preostale službe. Dejavnost Zavod RS za zaposlovanje v takšnih razmerah postaja nesmiselna, saj bi večini strank morali preprosto reči: »Poslušaj, makroekonomski kazalci pravijo, da boš še nekaj let doma ... v resnici potrebujemo le še nekaj čistilk in tovornjakarjev, najbolje, da greš v Avstrijo.« Naj poudarimo, da del brezposelnih dejansko išče zaposlitev dlje časa. Vendar je vloga javnega zavoda za zaposlovanje ravno v tem, da takšnim osebam z ukrepi, ki so na voljo, pomaga do večje zaposljivosti (in ne, da ravna tako, kot predlaga avtor). To pomeni, da programe za spodbujanje usposabljanja in zaposlovanja prilagajamo različnim skupinam brezposelnih. Tako se tudi starejši, tisti z nižjo izobrazbo ali z malo delovnimi izkušnjami lahko vključijo v praktično usposabljanje na delovnem mestu pri delodajalcih, v neformalna izobraževanja za opravljanje poklicev ali v subvencionirano zaposlovanje.

Izvajanje teh programov spremljamo z vidika izhodov v zaposlitev. Tako ugotavljamo, da se v enem letu po zaključku programov izobraževanja in usposabljanja zaposli okrog 60 % udeležencev. Najboljši rezultati so pri delovnem preizkusu in usposabljanju na delovnem mestu, kjer se zaposli več kot 70 % brezposelnih, ki so se udeležili programa.

Pri subvencioniranih zaposlitvah spremljamo ohranitev zaposlitve po zaključku subvencije. Podatki kažejo, da je en mesec po izteku subvencije zaposlenih še skoraj 68 % vseh vključenih, po enem letu pa skoraj 61 %. Najvišji delež zaposlitev eno leto po zaključku subvencije je pri programih Zaposli.me (dobrih 69 %) in Prvi izziv (dobrih 76 %), slednji je namenjen mladim.

Ravno tako brezposelne napotimo v delavnice vseživljenjske karierne orientacije, ki jih izvajajo koncesionarji po izboru ministrstva za delo, in v kratke modularne delavnice, ki jih izvajamo sami, s svojimi sodelavci, v kariernih središčih in kotičkih po vsej Sloveniji. Ključni cilj omenjenih delavnic je izboljšanje in posodobitev veščin iskanja zaposlitve in načrtovanja kariere, kar zajema, denimo, popis pridobljenih delovnih izkušenj in prepoznavanje pridobljenih znanj in veščin, oblikovanje ciljev (kje in kako bomo iskali zaposlitev), iskanje informacij, virov in možnosti za dodatno usposabljanje, pripravo CV-ja, CV-vizitke in vaje zaposlitvenega razgovora.

Zadovoljstvo udeležencev delavnic spremljajo koncesionarji, spremljamo pa ga tudi na Zavodu, skupaj z izhodi v zaposlitev. Prav z namenom preverjanja učinkovitosti delavnic smo izvedli primerjavo med udeleženci delavnic in primerljivo skupino brezposelnih, ki se delavnic niso udeležili. Pokazalo se je, da so delavnice bistveno pomagale ravno skupinam, ki najtežje najdejo zaposlitev: dolgotrajno brezposelnim, starejšim in nižje izobraženim. Po šestih mesecih od zaključka delavnice se je zaposlilo 34 % dolgotrajno brezposelnih in 46 % brezposelnih, ki so bili brez dela manj kot leto dni. »Govoril sem z mnogimi ustvarjalci programov spodbujanja zaposljivosti, ki svoje delo opisujejo povsem iskreno,« navaja pisec kolumne. Njegovo trditev smo preverili pri koncesionarjih za delavnice vseživljenjske karierne orientacije in odgovorili so nam, da avtor ni komuniciral z njimi.

Žal iz kolumne ni razbrati, da bi se avtor zavedal odgovornosti za trditve, kot je recimo: »Za njihove kariere bi bilo bolje, če bi ves ta čas sedeli doma, pili pivo in gledali fuzbal.« Morda bi vendarle koristil razmislek o tem, kako tak zapis, poln prepričanj o brezupnosti in nesmiselnosti iskanja zaposlitve, doživljajo brezposelni.

Hvala in lep pozdrav.