Seksizem naš vsakdanji

Te dni se je na velenjskem okrožnem sodišču odvijala na videz banalna zgodba o tem, ali je Janez Janša resnično prejel pošto s sodišča. Gre za odškodninsko tožbo dveh novinark RTV Slovenije, Eugenije Carl in Mojce Pašek, ki jima je Janša na svojem Twitter računu navrgel, da »na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ«. Novinarki sta se čutili razžaljeni, vložili sta tožbi, ker pa Janša nanju ni odgovoril, je bil obsojen. Sodišče je izreklo zamudno sodbo, zdaj pa Janša poskuša dokazati, da sodna pošiljka ni prišla na njegov naslov. Tisti poletni teden je bil namreč na dopustu. Obstaja torej možnost, da je bil njegov poštni nabiralnik preveč poln, da se je pošta skrila med množico reklam ali pa da se je zmotil vročevalec. Janša zahteva ponoven začetek postopka. Do vsega tega ima seveda pravico, a se v vsem tem času zaradi žaljivega in seksističnega tvita ni niti poskušal opravičiti.

Janša ni edini, ki v javnosti stresa seksistične in šovinistične izjave. Podoben je nekdanji sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice Boštjan M. Zupančič. Kljub izrazitemu patriarhizmu, žaljivemu in podcenjujočemu pogledu na enakost spolov in na ženske se v javnosti še vedno pojavlja kot moder, preudaren pravnik, ki ga je treba predvsem poslušati in nikakor ne kritizirati. Pred štirimi leti je na predlog Dragana Marušiča postal častni doktor Univerze na Primorskem. Na proteste posebne komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za šolstvo se takrat rektor univerze Marušič ni oziral.

Morebiti gre za naključje ali pač ne – prav ta Dragan Marušič je bil pred dnevi na koprskem delovnem sodišču obsojen. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je dlje časa izvajal mobing nad nekdanjo direktorico študentskih domov Astrid Prašnikar. Ni šlo zgolj za poniževanje in grožnje, pač pa tudi za spolno in drugačno nadlegovanje. Obsojeni Marušič je pozive k odstopu hladno zavrnil, šlo naj bi za nepravnomočno sodbo in obsojena je bila pravna oseba, torej univerza, ne pa on. Podobno se dogaja tudi na drugi strani Slovenije, v Mariboru, kjer so nekdanjega tajnika univerze Teodorja Lorenčiča zaposleni obtoževali ustrahovanja in spolnega nadlegovanja. Posebna univerzitetna komisija je lani očitkom pritrdila.

Univerzitetni prostor, ta posvečena, izobražena, uglajena, strokovna, visoko kultivirana institucija, pač ni imun proti seksizmom in izkoriščanju moči. Včasih gre za prikrito diskriminacijo, kot je recimo ta, da so v 26-članskem senatu ljubljanske univerze le tri ženske – večina vzvodov moči je v moških rokah, spet drugič je ta diskriminacija tako ekscesna, da pripelje do obsodbe.

Bodimo iskreni, seksizem in šovinizem v slovenski družbi pač nista le ekscesa. Britanski Nobelov nagrajenec za medicino Tim Hunt je leta 2015 dejal, da ima v laboratoriju težave z dekleti. »Lahko se zgodijo tri stvari – zaljubiš se vanje, one se zaljubijo vate, in ko jih kritiziraš, jočejo,« hkrati se je zavzemal za znanstvene laboratorije, kjer bi bili raziskovalci ločeni po spolu. Nekaj dni kasneje se je zaradi svojih opazk opravičil, priznal, da je šovinist, in odstopil s položaja častnega profesorja na University College London. »Res mi je žal, da sem rekel, kar sem rekel. To je bilo zelo neumno.« V Sloveniji je drugače. Ljudje, ki razmišljajo kot Tim Hunt, so rektorji, ugledni pravniki in predsedniki političnih strank.