Samomor kot izhod iz kolesja sistema

Razgreti javni interes za maturo ali zrelostni izpit je indikator težav, ki jih ima nacija s svojim odraščanjem. Kdaj se lahko reče, da je odrasla, da se je pripravljena soočiti s posledicami svojih dejanj in odgovarjati zanje? Sploh hoče odrasti? Vprašanje o primernosti knjig za maturo iz slovenščine spada med sezonska novinarska vprašanja. Te dni so jih zastavljali v pričakovanju, da bodo vprašani povedali kaj kritičnega o izboru ali o tistih, ki so knjige izbrali, v duhu benigne krilatice, ki jo ponavljajo neduhoviti ljudje, da slovenščine pač ni dobro zaupati v varstvo slovenistom. Nezaupljivost je ta narod doslej ohranjala pri življenju: ne le učiteljem, tudi zdravnikom ne zaupamo, sumničavi smo do pravnikov, da ne govorimo o oblastnikih in politikih, novinarjem pa itak nihče nič ne verjame. Za naprej je ta zadrta slovenska nezaupljivost problematična: nezaupljive skupnosti niso zrele za suvereno odločanje o svoji usodi.

Vprašanje o primernosti naslova maturitetnega spisa je privlečeno za lase. Za maturitetno berilo je po mojem mnenju primerna vsaka knjiga, ki daje misliti, in takih je na svetu po Googlovem štetju 130 milijonov, saj človeku dajejo misliti tudi najslabše knjige. Nad izborom se lahko do neskončnosti zmrdujemo iz različnih vzrokov: ker med avtorji ni žensk, ker sta oba romana iz časa med svetovnima vojnama, ker v izboru ni kakšnega današnjega romana (ali pa iz 19. stoletja), ker je preveč ali premalo erotike/nasilja/vere, ker so spet izbrali roman namesto poezije ali drame, ker nobeno od del ni v javni lasti in v prosti uporabi (no ja, angleško delo je v javni lasti v Kanadi, sicer pa bo treba počakati še 16 oziroma 20 let, da mine 70 let od smrti avtorjev), ker so spet izpadli avtorji iz diskriminiranih malih literatur, ker ni bilo poguma za izbor nekanoniziranega popularnega romana, stripa, filma, računalniške igre, televizijske nadaljevanke, ki določajo splošno kulturno obzorje in smo jih dolžni vzeti v razmislek. Vrednostni sistem se mi je v otroštvu oblikoval ob branju vesternov Karla Maya, ki zaradi predsodkov nikoli ni bil predmet šolske obravnave, kaj šele maturitetnega eseja, pa bi se dalo o njem veliko pisati. Katere tekste navajajo véliki pisatelji, ko jih sprašujejo po mladostnem berilu, ki jih je formiralo? Sam šund!

Vprašanje o primernosti naslova maturitetnega spisa je privlečeno za lase. Za maturitetno berilo je po mojem mnenju primerna vsaka knjiga, ki daje misliti.

Ironija profesorjev slovenščine v odzivih na vprašanje je razumljiva, saj se o maturitetnem eseju izrekajo ljudje, ki romanov niso prebrali in njihove intervencije najustrezneje označimo z besedo dušebrižništvo. Ti ljudje ugovorov ne bi izrekali, če ne bi predpostavljali, da učitelji slovenščine za obvladanje tako občutljive teme nimajo ustreznega strokovnega znanja. Če učitelji slovenščine med študijem niso dobili ustreznih navodil, so vendarle krivi psihologi sami, saj so imeli v slovenističnem študijskem programu zelo udobno število ur. Pravila, kako bi morali pisati o samomoru, lahko strnemo v sklep, naj se o samomoru čim manj govori. Sam sem prepričan, da je tabuiziranje smrti in samomora nesprejemljivo. Če bi obveljala logika Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), lahko ukinemo televizijo, film, literaturo, glasbo, slikarstvo ... (z eno besedo: kulturo, ki ji pripadamo), ker so polni umorov, samomorov in drugačnega nasilja, erotike, blasfemije in podobnih reči, škodljivih »nacionalnemu zdravju«. Ali naj pred to kulturo ščitimo samo negodno mladež do uradno dopolnjene polnoletnosti? Ali raje kar do tridesetega leta? Naj učitelj slovenščine, ko bo učil sklanjati besedo samomor, pokliče v razred še psihologa, da ne pride slučajno do »neprimerne obravnave«?

Postavimo se nasproti ekspertni javnozdravstveni argumentaciji z laično zdravorazumsko. Tema neprimernosti maturitetnega eseja o samomoru je s stališča zdrave pameti, za katero upam, da je na šentflorjanskem še nismo čisto opustili – nora. Prepiramo se namreč o tem, kako »pravilno poročati« o samomorih izmišljenih oseb v romanu, ki se dogaja pred 1000 leti! Psihologinja z NIJZ brez kritične distance omenja prepoved Goethejevega romana Trpljenje mladega Wertherja pred skoraj 250 leti v zatohlejših evropskih okoljih (da, tudi v habsburški monarhiji), samomorilci naj bi namreč umirali z izvodom knjige v žepu. V resnici je bil tak žep samo eden, vpliv knjige na samomorilce pa je dokumentiran v komaj ducat primerih – daleč premalo, da bi lahko Wertherju pripisovali škodljiv vpliv, primerljiv današnjim množičnim medijem. Se bomo Wertherju izogibali samo zato, ker so psihologi po njem poimenovali vpliv medijev na porast samomorilstva? NIJZ naj s pravili poročanja o samomoru raje seznanja novinarje, ki dejanske samomore v rumenih medijih senzacionalno obravnavajo in jih (kot se spomnimo iz primera mariborskega ravnatelja) celo izzovejo, literaturo pa naj pusti pri miru. Z odprtjem javne debate o samomoru je inštitut pravzaprav nehote okrepil zavest, da je samomor eden od načinov, kako posameznik v družbi postane viden.

Tabuiziranju samomora sledi tabuiziranje smrti. Oboje je nevarno vitalni kondiciji skupnosti. Ko v družbi postane navada, da besedi smrt in samomor izrekamo pridušeno, in ko nam očitajo nespodobnost, če ju omenimo v humornem kontekstu, je čas za alarm. Tako rahločutni skupnosti se slabo piše. Skrb za tisti rizični odstotek populacije, ki bi ga obravnava samomora pri maturi utegnila prizadeti, spominja na skrb nekih drugih ljudi za tisti promil populacije, ki bi mu utegnilo škoditi obvezno cepljenje. Bomo zaradi tega, ker lahko sem in tja komu škoduje, cepljenje kar odpravili, čeprav je za civilizacijo neprecenljivega pomena? Dobrohotno reguliranje ravnanja, kot ga narekuje inštitut, spominja na ideal družbenega nadzora v antiutopijah: Stritarjevi Deveti deželi, Tavčarjevem 4000, Mencingerjevem Abadonu, Orwellovem 1984, Huxleyjevem Krasnem novem svetu itd. Od prepovedi obravnave samomora v šoli do javnega zažiganja knjig (kot v Bradburyjevem Fahrenheitu 451, že prej pa zares protestantskih knjig sredi Ljubljane) ali drugačnega uničenja (npr. »pohujšljive« Cankarjeve Erotike ali Balantičeve Muževne steblike) ni tako zelo daleč.

Ko v družbi postane navada, da besedi smrt in samomor izrekamo pridušeno, in ko nam očitajo nespodobnost, če ju omenimo v humornem kontekstu, je čas za alarm.

Letošnji maturitetni knjigi (Bartolov Alamut in Huxleyjev Krasni novi svet) bralcu dajeta misliti. Obe sta široko poznani, enigmatični in provokativni, z dolgim historiatom najrazličnejših interpretacij in polemik, ki potrjujejo njun status literarne klasike. Proti abotnim trditvam, da sta šund, ni vredno protestirati, ker bi potem težko našli kaj, čemur ne bi mogli prilepiti nalepke trivialnosti. Pri pripombi, zakaj je Bartol že tretjič za maturo in Huxley drugič, bi navedel olajševalno okoliščino, da sta za vsako maturitetno generacijo prvič. Ponavljanje izbora je lahko nevarno le za stroko, ki je s tem izpostavljena skrepenevanju stereotipnih šolskih razlag. Pri Alamutu je treba paziti, da ne lajnamo razlage, kako da gre za kritiko politične manipulacije, ko pa je res ravno narobe: Alamut se trudi z utemeljevanjem, da je za dosego plemenitega cilja dovoljeno tudi manipuliranje. Že sodobnike je motilo Bartolovo občudovanje velikih osebnosti, roman je nameraval eni od njih, Mussoliniju, celo posvetiti. Z liki velikih osebnosti je bil obseden, ker je bil prepričan, da lahko samo močni voditelji ohranijo slovenstvo. Saj so v vojnah drzni vojskovodje res koristni, v normalnem življenju pa so popolnoma odveč. Čeprav ima civilizacija s svojimi »odrešeniki« slabe izkušnje, mnogi, celo intelektualci, še danes kličejo po njih.

K naslovu maturitetnega eseja imam kritično pripombo ne zaradi samomora, ampak zaradi naslovne sintagme »družbeno kolesje«, ki namiguje, da je človek nebogljena žrtev družbenega sistema svojega časa. Ta izrazito pesimistična predpostavka je v evidentnem nasprotju z makiavelističnim sporočilom romana in celotne Bartolove proze, v kateri junaki zelo samozavestno jemljejo usodo v svoje roke. V nasprotju je tudi z današnjimi civilizacijskimi gesli, dobro prakso in družbenimi perspektivami.

Narobe bi bilo ponavljati slabo dokumentirane trditve, kako je Alamut sveže drugačen od siceršnjega zamorjenega slovenskega romanopisja, ker se hvalabogu ukvarja s tujimi, eksotičnimi kraji in časi. To ni res, ker je slovenskih romanov o tujih svetovih še veliko in ker je roman še kako povezan z usodo Slovencev. Avtorja, čigar družina se je iz Trsta preselila v Jugoslavijo (tako kot tisoči drugih primorskih beguncev), je v času bližajoče se kataklizme druge svetovne vojne zelo skrbela usoda Slovencev; njegov veliki vzornik je bil nacionalno gorečni filozof in alpinist Klement Jug. Sodobniki so vedeli, da je obramba utrdbe Alamut v Iranu metafora slovenskega boja za ohranitev, zato bi bilo branje Alamuta zgolj kot eksotične orientalske zgodbe, kot jo hočejo videti nekateri, kratkovidno.

Huxleyjev roman je antiutopija, roman kulturnopesimistične drže, nezaupanja v človekovo zmožnost razumnega urejanja družbenih dilem v korist obče blaginje, češ da se človeku vsi lepi načrti slej ko prej sfižijo. Humanisti smo nagnjeni v to smer, ves čas zaskrbljeni, polni strahov in svaril pred prihodnostjo. Krasni novi svet je ironična oznaka svetlih vizij človekove prihodnosti in ironizacija filozofskega stališča, da živimo v najboljšem od možnih svetov. Huxleyjev junak se je zavzel za pravico biti nesrečen, bralci pa moramo kritično premisliti, ali so 80 let po nastanku romana obeti človeške prihodnosti lahko tudi drugačni. Če hočemo prispevati k boljšemu jutri, moramo naslovu odvzeti ironični ton: utopična socialna upanja so legitimna, ne sramujmo se jih. Nikakor pa ni prava pot zakrivanje oči pred človeško umrljivostjo in pred dejstvom, da včasih človek svoje življenje konča pač sam. V Alamutu zaradi manipulacije voditelja, ki je deloval v višjem interesu, v drugi svetovni vojni zato, ker ni hotel priti v roke sovražniku ali ker je zavestno hotel darovati svoje življenje kolektivnim ciljem, danes pa na primer zaradi neozdravljive hude bolezni.