»Ne moremo vsaka štiri leta igrati loterije«

Ko so Mariborčani pred petimi leti šli na ulice in iz mestne hiše odnesli z obtožbami o korupciji zasutega župana Franca Kanglerja, je vsa država z upanjem zrla v mesto ob Dravi. Prvič v zgodovini samostojne Slovenije so se ljudje odkrito uprli samovolji elit in dosegli spremembe. A pričakovanja so se hitro sprevrgla v razočaranje. Kanglerjev naslednik Andrej Fištravec, sociolog in samooklicani vstajniški župan, je z vrsto spornih potez v rekordnem času zapravil moralni kapital in se podredil zahtevam nepotističnega in parazitskega sistema, ki duši mesto. A tudi sistem se spreminja – kajti duh jeseni 2012 je v Mariboru še kako živ.

Za mesto je precej bolj kot (spodletelo) županovanje Andreja Fištravca pomembno oblikovanje Iniciative mestni zbor (IMZ), ki jo je ob vstajah vzpostavilo okoli petdeset najbolj artikuliranih aktivistov. Eden izmed njih je bil Matic Primc, ki pojasnjuje, da so želeli dobiti mehanizem, s katerim bi vstajniški energiji omogočili, da sama določi svoje cilje in v dialogu z mestnimi institucijami oblikuje sredstva za njihovo doseganje. »Izhajali smo iz predpostavke, da ni dovolj, da so ljudje proti nečemu, temveč da spoznajo, za kaj so – torej, da sami oblikujejo alternative, ki jih želijo živeti.« Do takrat so Mariborčani sicer imeli vse možnosti, da se srečujejo in občinski oblasti posredujejo svoje pobude – a le na papirju. »Uradni kvorum za sklic zbora prebivalcev mariborskega centra znaša 4600 udeležencev – torej bi zanj morali najeti kar stadion Ljudski vrt,« pravi aktivist Matevž Hrženjak. Ko je torej Fištravčeva ekipa začela ponavljati napake svojih predhodnikov, Mariborčanom ni preostalo drugega kot sprijaznjenje s položajem – ali pa novi protesti. Toda z oblikovanjem iniciative IMZ so končno dobili še tretjo možnost: da stopijo skupaj in razvijejo predloge, s katerimi bi lahko potrkali na vrata mestne hiše.

»Slaba vest mesta«

S pomočjo IMZ so se vzpostavile samoorganizirane četrtne in krajevne skupnosti, v katerih občani razpravljajo o težavah v svojem okolju. Pri tem igrajo ključno vlogo moderatorji IMZ, kot sta Hrženjak in Primc, ki skrbijo, da je razprava na ustrezni ravni in osredotočena na iskanje konkretnih rešitev v dobro celotne skupnosti; slednja nato pobude posreduje mestni občini in bdi nad njihovim izvrševanjem. Na ta način so v Mariboru – na povsem prostovoljni bazi – vzpostavili zametke sistema neposredne demokracije in državljanskega nadzora, ki danes dobiva obrise nove gonilne sile razvoja dolga leta zapostavljenega in izčrpanega mesta. Filozof Boris Vezjak ne skriva občudovanja do opravljenega dela: »Ta iniciativa je ključna zapuščina mariborske vstaje. Ljudje v njej so z dušo in telesom predani ideji neposredne demokracije in sodelovanja in uspelo jim je, kar je le redkim pred njimi – da so res šli med ljudi in prenesli teorijo v prakso. In to brez vsakršnih finančnih sredstev.«

V Mariboru so na povsem prostovoljni bazi vzpostavili zametke sistema neposredne demokracije in državljanskega nadzora, ki danes dobiva obrise nove gonilne sile razvoja mesta.

Od sedemnajstih četrtnih in krajevnih skupnosti se jih je doslej ob podpori IMZ samoorganiziralo enajst, s svojim delom pa pomembno dvigujejo kakovost bivanja v mestu. Tako čistijo divja odlagališča, opozarjajo na pomanjkljivo prometno ureditev, se upirajo neutemeljenemu sekanju dreves, zahtevajo odstranitev sovražno nastrojenih grafitov ter celo oblikujejo predloge sprememb zakonov (na primer stanovanjskega) in ščitijo delavske pravice (z javnim pismom so opozorili na pritiske na sindikalnega zaupnika v Zavarovalnici Triglav). Aktivnost daje konkretne rezultate; v Novi vasi so denimo dosegli znižanje do skrajnosti navitih cen plina, ponosno pove Primc: »Ko občina ni želela pokazati pogodbe z mariborsko Energetiko, jo je samoorganizirana četrtna skupnost pridobila po pravni poti. Izkazalo se je, da je bila v njej določena fiksna cena plina za 20 let vnaprej – četudi so v tistem času vrednosti nafte in plina strmoglavo padale.« Ogorčeni meščani so pritisnili na občino in dosegli, da so pogodbo razdrli in sklenili novo – po njej je bil plin cenejši kar za tretjino. Kot pravi Vezjak, se je samoorganiziranim skupnostim in IMZ s takšnimi pobudami uspelo »vzpostaviti kot svojevrstna slaba vest mesta in pomemben korektiv kliki župana Fištravca, ki ni demokratizirala ničesar, temveč zgolj nadaljuje s slabimi praksami Kanglerjeve hobotnice«. Največji uspeh aktivnih Mariborčanov pa je vnos posebej napredne in demokratične prakse v lokalno politiko.

Za kaj naj gre vaš denar?

Predstavljajte si, da bi vas vaša občina pred sprejemom letnega proračuna vprašala, koliko denarja naj nameni za gradnjo stanovanj in koliko za podpiranje lokalnega nogometnega kluba. Ali pa če bi dali pol milijona za ureditev krožišča pri vrtcu. Ali če bi subvencionirali nove »espeje«. Zakaj pa ne – ne nazadnje smo občani tisti, ki polnimo tako občinsko kot državno malho, obenem pa sami bolje od birokratov v pisarnah vemo, kaj potrebujemo. Prav to je bistvo koncepta partcipatornega proračuna – in IMZ je tista, ki ga je pripeljala v Slovenijo. Del mariborskih vstajnikov ga je začel razvijati že v začetku leta 2013, takoj po vstajah, pri tem so se zgledovali po islandskem Reykjaviku. Ne samo to – tamkajšnji aktivisti so jim pomagali s svojimi nasveti. Dobri dve leti kasneje je občina Maribor v mestni četrti Radvanje izvedla pilotni projekt, med katerim so meščani izglasovali štirinajst naložb, ki naj bi jih občina izvedla z javnim denarjem. »Bali smo se, da se bodo odločili za betoniranje in asfaltiranje. Pa so raje izbrali projekte, ki pomembno dvigujejo kakovost življenja v naselju,« je zadovoljen eden najvidnejših članov IMZ, upokojenec Rajko Kotnik.

Participatorni proračun kot za zdaj najpomembnejši dosežek IMZ in samoorganiziranih skupnosti izpostavljata tudi sociologinja Marta Gregorčič in andragoginja Sabina Jelenc Krašovec. V raziskavi, ki sta jo predstavili v torek v Mariboru, sta med drugim zapisali, da je s tem projektom »Maribor postal eno redkih mest z močnim soodločevalskim procesom, ki ga vzpostavljajo skupine pritiska iz samoorganiziranih skupnosti. Te si prizadevajo za širše družbene in politične spremembe po načelu soupravljanja mesta od spodaj navzgor.« S samoorganiziranjem pa se ne spreminja zgolj politični sistem v štajerski prestolnici, temveč – še pomembneje – način razmišljanja njenih prebivalcev.

Spremembe v glavah

Raziskovalki sta z intervjuji moderatorjev IMZ in članov skupščin četrtnih skupnosti ugotovili, da so »zaradi sodelovanja v participativnih praksah pridobili pomembne učne izkušnje ter dosegli številne spremembe«. Intervjuvanci so vsi po vrsti poročali, da so skozi svoje delovanje občutno povečali poznavanje delovanja mestne oblasti, njenih institucij in javnih podjetij, postali so strpnejši do someščanov in predvsem do manjšin ter stkali nove vezi, ki so dodatno povezale njihove skupnosti. Nekateri so celo povedali, da so v ostalih aktivistih našli novo družino in da je po letih apatije njihovo bivanje znova dobilo smisel. Drugače povedano: udeležba v tovrstnih pobudah ponovno vzpostavlja solidarnost, ki je prvi pogoj zdrave družbe.

S samoorganiziranjem pa se ne spreminja zgolj politični sistem v štajerski prestolnici, temveč – še pomembneje – način razmišljanja njenih prebivalcev.

Kmalu po Mariboru so participatorni proračun začeli zahtevati še v drugih občinah, med njimi v Novem mestu, Ajdovščini, Komnu in Ankaranu. A če se danes »vstajniški« župan Fištravec rad pohvali, da sta prav on in njegova ekipa omogočila zgodovinski dosežek, je resnica nekoliko drugačna. »Med volitvami se je hvalil, da je podpisal pobudo IMZ, kasneje pa se je pokazal za njenega ključnega zaviralca,« je kritičen Primc. Stvari so se premaknile z mrtve točke, ko je iniciativa zbrala 4000 podpisov podpore in županu po več mesecih odlašanja zagrozila z mediji. Nič drugače ni menda z drugimi pobudami, ki jih občini posredujejo IMZ in samoorganizirane skupnosti. Kotnik zatrjuje, da »se Fištravec marsikdaj sploh noče pogovarjati, na naše pobude ni nobenega odgovora, komunikacija praktično ne obstaja«.

Prizadeti občutki »tehnobirokratske kulture«

Mariborski upokojenec dobro ve, o čem govori. Na lastni koži je občutil pritiske kot predsednik Samoorganiziranega sveta za varstvo uporabnikov javnih dobrin (SSVUJD), ki so ga v IMZ oblikovali, da bi gledal pod prste javnim podjetjem. Pod Kotnikovim vodstvom so se najprej lotili mariborskega Vodovoda, ki ga vodi Danilo Burnač; ker so pri pregledu letnih poročil naleteli na številne sume nepravilnosti, so v SSVUJD z njimi seznanili še ostale občine, ki so manjšinski solastniki v podjetju. Vodovod se je odzval s tožbo, v kateri je zaradi prizadejanih »duševnih bolečin« od Kotnika zahteval sto tisoč evrov odškodnine. »Nobenega dvoma ni, da so me hoteli ustrahovati. Če bi jim uspelo, bi tudi ostala podjetja dobila vzvod, da utišajo vsako kritiko,« pravi predsednik SSVUJD. Vendar je tožba javnega podjetja proti predstavniku javnosti na sodišča klavrno propadla; pred nekaj dnevi je Kotniku pritrdilo tudi višje sodišče.

Da mariborska občina in njena podjetja sistematično zavirajo delovanje samoorganiziranih meščanov, se strinjata Gregorčičeva in Jelenčeva. V svoji raziskavi ugotavljata, da »se tudi v Mariboru kaže, da trdoživa ‘tehnobirokratska kultura’, ki je zasidrana v oblastnih strukturah, še naprej preprečuje uveljavitev ‘institucionaliziranih oblik sodelovanja in konflikta’, ki so jih vzpostavili aktivni državljani Maribora«. Resnici na ljubo je treba dodati, da se predstavniki javnih podjetij – na primer Snage – redno udeležujejo sej samoorganiziranih skupnosti in da tudi mestni svet na svojih sejah razpravlja o pobudah IMZ. Toda v slednji zatrjujejo, da gre zgolj za provizorično sodelovanje in pesek v oči. In da nimajo nobenih iluzij, da se bodo stvari spremenile. Predobro se namreč zavedajo, da je njihovo poslanstvo, da delujejo kot konstruktivna in demokratična opozicija in nastavljajo ogledalo sistemu; slednji se bo spremembam vedno upiral z vsemi sredstvi. V tem kontekstu posameznik, ki v danem trenutku zaseda županski stolček, niti ni pomemben, pojasnjuje Primc. In dodaja, da jih politika in sodelovanje na bližajočih se županskih volitvah ne zanimata. »Ne moremo vsaka štiri leta znova igrati loterije in upati, da bo pa tokrat naša srečka le zadela. Naš cilj je, da niti ne bi bilo odločilno, kdo bi bil župan, ker bi obstajali ustrezni mehanizmi, ki bi zagotavljali, da bo izvajal voljo ljudstva.« V nasprotnem lahko Mariborčani – pa tudi prebivalci drugih slovenskih mest – na ulice hodijo vsakih nekaj mesecev, pa se ne bo spremenilo prav nič.