Sovine skomine

Kdor misli, da je slovenska obveščevalna služba (Sova) prijaznejša od ameriških, ruskih, britanskih, nemških, kitajskih ali kakšnih drugih, se seveda moti. Vse obveščevalne službe na svetu so prepričane, da imajo preveč omejitev in premalo pristojnosti, vse trdijo, da pretirano sklicevanje na človekove pravice škodi nacionalnemu interesu. Kot je pokazal Edward Snowden, nekdanji uslužbenec NSA, ki je danes skrit nekje v Rusiji, so ZDA leta neselektivno in množično zbirale elektronske podatke o ameriških državljanih, o tujih politikih, novinarjih, intelektualcih, zbirale so vse, kar so lahko, a to ironično ni preprečilo razmaha vojn in terorizma, je pa pokazalo, da živimo v steklenem stolpu, kjer represivni organi o nas vedo vse.

In iz perspektive množične kršitve zasebnosti v imenu nedoločenih interesov države je treba razumeti osnutek zakona o Sovi, ki sta ga prejšnji teden prva objavila internetna portala Pod črto in Slo-tech. Gre seveda za osnutek, za delovno gradivo – kot pojasnjujejo na ministrstvu za pravosodje, bo končna zakonska rešitev vseeno »v ustavno začrtanih okvirjih, pred tem pa bo morala biti skladno z zakonodajnim postopkom opravljena širša strokovna, medresorska in javna razprava«. Zveni sicer ohrabrujoče, četudi bi to moralo biti temeljno izhodišče pri sprejemanju vseh zakonov, a pri željah o povečanju pooblastil tajnih obveščevalnih služb je treba biti zelo previden. V Sloveniji se je zgodil Zakon o tujcih, pa mu je strokovna javnost odločno nasprotovala. V Sloveniji so se policiji povečala pooblastila in tudi pri tem protesti niso pomagali. Prevladala je politična odločitev vlade, da je varnost, njen privid, pomembnejša od človekovih pravic. Delovni osnutek zakona o Sovi kaže, kakšne so mokre sanje slovenskih obveščevalcev, želijo si več pristojnosti, manj nadzora, želijo si amerikanizacije slovenskega varnostno-obveščevalnega sistema.

Delovni osnutek zakona o Sovi kaže, kakšne so mokre sanje slovenskih obveščevalcev: želijo si več pristojnosti, manj nadzora, želijo si amerikanizacije slovenskega varnostnoobveščevalnega sistema.

Kakšne so torej te, domnevno zgolj »delovne« novosti? Sova naj bi po novem z zakonskim privoljenjem preiskovala tudi slovenske državljane, zbirali bi njihove osebne podatke, lahko bi opravljala tajne hišne preiskave, odtujila predmete, vdirala v računalnike, nameščala vohunske programe, prisluškovala notranjemu telekomunikacijskemu prometu, uporabljala IMSI-lovilce, IMSI-catcherje, naprave, ki prestrezajo mobilni telefonski promet. Še več, Sova bi lahko, kar po ovinkih počne že danes, prestrezala tudi internetni promet slovenskih državljanov, ki poteka prek tujih strežnikov … Gotovo obstajajo strokovni razlogi za širjenje pristojnosti obveščevalne službe, denimo ta, da naj bi Sova z novimi pristojnostmi lažje nadzirala slovenske Breivike – a kaj, ko je zakonska definicija, kdo bi lahko bili nadzirani, tako ohlapna, da se lahko vanjo ujame slehernik. Recimo domnevno nestrpni mirovniški aktivisti, ki bi s »svojim delovanjem ogrožali nacionalno varnost države, njeno ustavno ureditev ali strateške interese«. Dvom je povsem upravičen. Mladinini peticiji Ukinimo vojsko in njenim podpisnikom je recimo nekdanja ministrica za obrambo Ljubica Jelušič leta 2010 očitala, da je »direktno usmerjena proti ustavi«, da torej najeda ustavno ureditev, da ogroža strateške interese države … Že ti politični argumenti so dovolj, da začne obveščevalna služba po novem zakonu izvajati nadzor, če je njeno vodstvo dovolj paranoično. Si to sleherniki res želimo?

Težav z ohlapno definiranimi in razširjenimi pooblastili Sove še ni konec. Prikrito pridobljene informacije bi na primer lahko kasneje uporabili tudi na sodišču, pri čemer osumljenci, v nasprotju s tistimi informacijami, ki jih je na prav tako prikriti način pridobila policija, sploh ne bi vedeli, kakšni so ti podatki, kakšne so podrobnosti, kako so nastali. Vse te aktivnosti bi Sova lahko izvajala na podlagi odločbe sodnika, a njegovo ime bi bilo tajno, kot so tajne tudi vse metode pridobivanja obveščevalnih podatkov.

Brez nadzora

»Največji problem tega osnutka je v tem, da se izredno povečujejo zakonske pravice, ki jih ima obveščevalna služba, hkrati pa ni vidnih nobenih dobro izdelanih, prav tako večjih, učinkovitejših mehanizmov nadzora. Če se povečuje možnost poseganja v človekove pravice, bi se morala hkrati povečati možnost nadzora. Na vseh ravneh, v parlamentu, v vladi, na sodišču, v javnosti,« pravi Iztok Podbregar, ki je bil med letoma 2002 in 2006 direktor Sove. Nekoč je Podbregar, kot direktor Sove, poskušal sam »minimalno« spremeniti zakon, pa ga je tedanji premier Janez Drnovšek odločno zavrnil, tisti zakonski osnutek se ni prebil niti do medresorskega usklajevanja. »Sedanji zakon o Sovi sicer potrebuje spremembe, a kar je v javnosti, je nesmiselno, nestrokovno, neizvedljivo, nepotrebno, nedomišljeno, kot da bi ga napisal posameznik, ki si želi kar najbolj povečati svoje pristojnosti, za kaj drugega pa mu je malo mar.«

Podobno osupel je Andrej Rupnik, ki je bil med letoma 2007 in 2010 prav tako direktor Sove, na to mesto ga je postavila vlada Janeza Janše. Osupel je, ker se je zgodba o novem zakonu začela ravno pri njem. Evolucija spornega osnutka je potekala takole: Svet za nacionalno varnost je v času terorističnih napadov v Evropi, na začetku leta 2015, sprejel odločitev, da je zaradi spremenjenih varnostnih okoliščin nujna posodobitev zakonodaje z varnostnega področja, posodobitve naj bi bile potrebne tudi zaradi razvoja tehnologije in prava. Kar je po svoje ironično, saj je Evropsko sodišče za človekove pravice lani odločilo, da je v Evropi vseobsežen vladni nadzor telekomunikacij, kakršnega je za ZDA razkril Snowden, nesprejemljiv. Novi zakon o Sovi naj bi pripravilo ministrstvo za pravosodje, osnovne nastavke in rešitve pa je zanj spisal že omenjeni Rupnik.

»Nekatere stvari so povzete iz gradiva, ki sem ga pripravil,« sicer pritrjuje, »druge, kar se mi zdi čudno, pa so v celoti izpuščene. Ne razumem, zakaj. Manjka poglavje o strokovnem nadzoru, kjer naj bi bilo vzpostavljeno neko telo, neodvisno, ekspertno, ki bi poleg parlamentarnega odbora samostojno nadziralo Sovo. Manjkajo tudi zadeve, povezane s testom varovanja človekovih pravic, in še nekatere druge.« Test varovanja človekovih pravic v preprostejšem jeziku pomeni, da morajo biti vsi obveščevalni ukrepi predvideni z zakonom, natančno opisani, določeni, omejeni, sorazmerni, hkrati mora biti izpolnjena predpostavka, da do teh vitalnih informacije ni mogoče priti drugače kot zgolj z intruzivnimi obveščevalnimi metodami.

Slovenska ustava predvideva, da se v tajnost pisem posega le s sodno odločbo, a vsako leto direktor Sove kar sam, brez sodnikov, podpisuje ukaze o mednarodnem prisluškovanju.

Rupnik dodaja, da se sporni osnutek morda res bere kot vračanje v čase totalitarnega nadzora, nove pristojnosti pa naj bi bile kljub vsemu povezane zgolj z novodobnimi varnostnimi grožnjami. »A če bi bilo vse to pripravljeno korektno, z vsemi členi, tudi tistimi o nadzoru in omejitvah, bi bilo drugače. Jasno bi morali biti zapisani pogoji, kdaj in kako se uporabljajo ti novi ukrepi, njihova uporaba bi morala biti zelo restriktivna. Jamstva varovanja človekovih pravic bi morala biti v demokratični družbi postavljena zelo visoko.« Rupnik kot nekdanji prvi obveščevalec seveda trdi, »da so včasih potrebni ekstremni ukrepi obveščevalnih služb, ampak hkrati bi moral biti zelo natančno definiram nadzor, ti ukrepi pa se nikakor ne bi smeli izvajati masovno. Vedno gre za tehtanje med varovanjem človekovih pravic in pooblastili, ki jih ima obveščevalno-varnostni aparat.«

Kalno močvirje

Zakaj moramo biti tako previdni, zakaj je treba biti skeptičen do obveščevalno-varnostih služb? Kdor ima veliko moči in hkrati slab nadzor, to moč rad zlorablja. Slovenija pozna primere, ko so bile obveščevalne službe uporabljene na sumljive načine. Naj omenimo le dva. Prvi je iz devetdesetih let, iz prvih let slovenske države. Takrat je vojaška obveščevalna služba (Vomo) spremljala tiste, ki so kritizirali obrambnega ministra Janeza Janšo. V javnost sta prišli pismi, ki ju je Rudi Rizman, profesor na filozofski fakulteti, zasebno poslal prijateljem v tujino. V njiju je bil kritičen do razmer v Sloveniji. Preiskava je pokazala, da so Rizmanu nadzirali pošto, med drugimi tudi korespondenco z Noamom Chomskim. Slabo desetletje kasneje je postal nadzor pisem lažji. Leta 2001, neposredno po napadu v New Yorku, je tako Sova od Arnesa zahtevala, naj ji omogoči nadzor nad elektronsko pošto točno določene osebe, šlo je za posameznika z uglednimi akademskimi statusi, osebo, dejavno na kulturnem in civilnodružbenem področju. V obeh primerih sta obveščevalni službi prekoračili vse zakonske omejitve. A obveščevalne katarze ali vsaj prenove po razkritjih ni bilo.

Trditi, da je danes drugače, bi bilo smešno. O tem bi lahko veliko povedala nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki je sama sestavila posebno poročilo o Sovi. Po naših informacijah je v tem poročilu zapisana množica obtožb o kršitvah človekovih pravic, a Nataša Pirc Musar o njih ne želi govoriti. »Vse te stvari nosijo oznako stroge tajnosti, ne smem govoriti o podrobnostih, a žal tega poročila v času svojega mandata nisem mogla predstaviti niti tedanji parlamentarni komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Njenega predsednika Dragutina Mateja moje poročilo preprosto ni zanimalo.«

»Kar je v javnosti, je nesmiselno, nestrokovno, neizvedljivo, nepotrebno, nedomišljeno, kot da bi ga napisal posameznik, ki si želi kar najbolj povečati svoje pristojnosti.« – Iztok Podbregar, nekdanji direktor Sove

Nataša Pirc Musar poudarja še nekaj drugega. Sova naj bi že leta kršila slovensko ustavo. Zakaj? »Pred leti sva vsak posebej s tedanjim šefom vrhovnega sodišča Francem Testenom na ustavno sodišče vložila zahtevo za oceno ustavnosti zakona o Sovi. Ustava zagotavlja tajnost pisem in drugih občil, a vemo, da ta ni absolutna. Ustava tako pravi, da mora zakon določati, da se lahko na podlagi odločbe sodišča v primerih, ko je to nujno za potek kazenskega postopka ali varnosti države, poseže v tajnost občil oz. komunikacije. Ta ustavna določba žal že vrsto let ni spoštovana. Odredbe o prisluhih na mednarodnih zvezah na podlagi zakona podpisuje kar direktor Sove, ne pa sodišča.« Ker takrat ustavno sodišče o tem ni želelo presojati, pobudi sta bili zavrnjeni zaradi proceduralnih pravil, je neustavna praksa (p)ostala nekaj običajnega. Koliko je tega spremljanja, se natančno ne ve. Sova je v zadnjih letih prenehala javno objavljati statistiko, a po mnenju poznavalcev je teh odredb mednarodnega prisluškovanja, ki ga potrdi zgolj direktor, na leto 200 in več.

Delovno gradivo za novi zakon sicer uvaja na videz pomembno spremembo, takšne odredbe bi moral podpisal tajni sodnik. Nataša Pirc Musar je vseeno ogorčena. »Ideja, da bo sedaj bolje, ker bo takšen nadzor določil neki tajni sodnik, je strašljiva. Kot da bi naši operativci odšli v ZDA na kakšne inštrukcije, tajna sodišča, tajne odredbe, vse to smo poznali v nekem drugem času …« V Sloveniji naj bi veljalo, da zakoni, ki določajo obveščevalna pa tudi policijska pooblastila, legalizirajo stvari za nazaj. »Naj omenim samo IMSI-catcherje. Leta smo policijo spraševali, ali jih ima, pa je to zanikala. Potem je priznala, da jih ima, skrite, nedelujoče v neki kleti, pa se je na koncu izkazalo, da jih uporablja brez pravne podlage. Sedaj, ko so se zakonsko spremenila policijska pooblastila v zakonu o kazenskem postopku, so dobili pravno legitimiteto. Bojim se, da je ta predlog zakona o Sovi nastal na podoben način. Tudi oni, kolikor vem, imajo že leta IMSI-catcher, zdaj pa si za njegovo uporabo urejajo podlago v zakonu,« dodaja. Delovanje obveščevalnih služb je kalno močvirje kršitev človekovih pravic.

»Jasno bi morali biti zapisani pogoji, kdaj in kako se uporabljajo novi ukrepi, njihova uporaba bi morala biti restriktivna. Jamstva varovanja človekovih pravic bi morala biti postavljena zelo visoko.« – Andrej Rupnik, nekdanji direktor Sove

Igra

Po neuradnih informacijah ni nikakršnih političnih možnosti, da bi bil zakon v takšni obliki, kot je prišel v javnost, na koncu sprejet«. Zato se pojavljata dve razlagi, zakaj je sploh postal »javen«. Obe sta strašljivi, obe zahtevata jasen javni protest. Po prvi naj bi šlo za klasično metodo politične igre, za igranje šaha: najprej predstavimo maksimalistične zahteve, čim večje so, tem bolje, potem se umaknemo in dobimo tisto, kar smo si želeli na začetku. Po drugi naj bi nekateri želeli ustaviti sprejemanje zakona, pa se je zato pojavil v javnosti. V usklajevanju na ravni vlade naj bi se namreč pokazal konflikt med tistimi, ki so zahtevali več nadzora, in onimi, ki so si želeli več pristojnosti, torej med ministrstvom za pravosodje in obveščevalnimi službami. Ker dogovor ni bil možen, je bila namenoma razkrita delovna različica, ki je politično in pravno nesprejemljiva. Prenovljeni zakon o Sovi tako ne bo sprejet, Sova ne bo dobila dodatnih pooblastil, a tudi ne dodatnega nadzora. Igra na robu zakona se bo nadaljevala.

Slovenija seveda potrebuje učinkovito obveščevalno službo. Ne takšne, ki vrši množičen nadzor, pač pa takšno, ki pomaga politiki pri odločanju. Prodaja Mercatorja je eden izmed primerov, kjer bi morala Sova politiko odločneje opozoriti, kdo je kupec slovenskega trgovca in zakaj je sporen – če tega že finančni strokovnjaki vlade niso storili, kar prav tako zbuja skrb. Sova je poročilo o Mercatorju seveda napisala, kako odločno je bilo in zakaj Sovi tisti, ki so odločali o prodaji, niso verjeli, je drugo vprašanje. Kot je tudi vprašanje, kako to, da zelo spornega osnutka zakona o Sovi ni komentiral nihče iz vlade, tudi profesor ustavnega prava in predsednik vlade Miro Cerar ne. Morda pa ga v imenu večje varnosti, o tem vseskozi govoriči premier, podpira?

Preberite si še članek Jureta Trampuša »O pravici do zasebnosti«, ki govori o tem, da je nesistematični in vseobsežni nadzor telekomunikacij kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah.