Potvorba

Pačenje zgodovinske resnice, manipuliranje z zgodovinskimi dejstvi in umeščanje teh v napačne ideološke matrice, zloraba nesrečne zgodovine slovenskega naroda za podpihovanje nadaljnjega razdora v njem zaradi sebičnih ciljev so že desetletja, radikalno pa od spremembe ureditve na začetku devetdesetih let orodje, ki ga uporabljajo nekateri politiki in javni delavci z desnega političnega pola za politično obračunavanje in diskvalifikacijo političnih nasprotnikov (prej so to metodo uporabljali tudi tisti predstavniki partijske oblasti, ki so za poboje vedeli, a so o njih molčali).

Takšno ravnanje zgodovinska znanost, opremljena z verodostojnimi podatki in širšim vpogledom v tedanje dogajanje, zlahka zavrne, vendar – kot pravijo – večkrat izrečena laž v nekaterih okoliščinah lahko, če ni v kali zatrta, pri »vernikih« v politično ideologijo mutira v resnico.

Minuli teden je bilo zaznati še en tak primer ponarejanja zgodovine. Vodja SDS Janez Janša je na Twitterju objavil grozljivo sliko mrtvih ljudi v jami in v angleščini stranki Evropskih socialistov (PES) sporočil: »No, to je dediščina rdeče zvezde v Sloveniji, ki jo zagovarjate. Sramota.« France Bernik iz iste stranke pa je ob objavi fotografije na Twitterju zapisal: »Od 9. 5. 1941 je Titova vojska takole ’osvobodila’ 680 tisoč prebivalcev Jugoslavije. V spomin vsem žrtvam Yu komunizma#Tezno#maj 1945.«

Da fotografija ne prikazuje žrtev povojnih pobojev v Sloveniji, ampak množična grobišča Judov, je na blogu HAD razkril Roni Kordiš. Člana SDS sta fotografijo najverjetneje »vzela« s spletne strani z zapisom o sojenju nacističnim skupinam Einsatzgruppen (Posebnim enotam), ki so od maja 1941 pod neposrednim poveljstvom SS in Gestapa vodile nemško vojsko na okupirani vzhod Evrope, kjer je potekala eliminacija Judov, Romov, prebivalcev Sovjetske zveze in drugih, ki naj bi bili »rasno manjvredni« ali »politično nezaželeni«. Torej holokavst.

Na sojenju na vojaškem sodišču v Nürnbergu, ki je potekalo od julija 1947 do aprila 1948, so zaradi zločinov proti človeštvu, vojnih zločinov in sodelovanja v kriminalnih organizacijah obsodili na smrt z obešanjem večino vodij te skupine. Predsednik sodišča Musmanno je v končni sodbi zapisal, da je »lažje verjeti najbolj nenavadnim zgodbam o nadnaravnih pojavih, kot je, denimo, o vodi, ki teče na vrh gore, ali o drevesih, ki se dotikajo neba, kot pa zgodbam, ki gredo daleč onkraj naše sposobnosti doumevanja človeške krutosti in surovosti. Le na podlagi dejstva, da so poročila zapisali člani obtožene organizacije sami, lahko človeški um dojame, da se je vse to res dogajalo… in da poročil o takšnih zločinih ni mogoče ovreči, češ da so proizvod domišljije bolnega uma.«

Morda sta predsednik in član SDS vedela, da bodo objavljena fotografija in zapisa pod njo sprožili odzive v (slovenski in evropski) javnosti. A z razkritjem vira fotografije in razkritjem njune manipulacije sta javnost (ne)hote spodbudila k premisleku o razsežnosti holokavsta in hkrati o tem, kakšne manipulativne metode uporabljajo nekateri politiki.